Dobra karma
Zvezde

'Neprestano sem bolan, vsak dan imam druge zdravstvene težave,' pravi Jan Plestenjak

Avtor: Sonja Javornik

Visok, postaven, uspešen. Jan Plestenjak je tisti glasbenik, ki je že desetletja v samem vrhu priljubljenosti. Zasluženo. Kajti če kdo, potem je on tisti, ki je že vse od začetka svoje pevske kariere tri desetletja nazaj ves čas samo boljši, saj si postavlja vse višje izzive. Njegova zadnja pesem Meni dobro je je v treh tednih imela kar 1,6 milijona ogledov. Trenutno se izogiba intervjujem, saj se je spet, kot že večkrat, umaknil v medijsko osamo, zato je zdaj čas, da si podrobno ogledamo njegovo življenjsko pot.

jan plestenjak
Foto: Osebni arhiv

Jan se je rodil 27. marca 1973 slikarki Dori Plestenjak in očetu Miroslavu Miljkoviću, ki je že dolgo pokojni. Ima starejšega polbrata Domna Slano, s katerim sta imela vedno lep, ljubeč odnos. Že v otroštvu ga je očarala glasba. V nižji glasbeni šoli v Škofji Loki se je začel učiti kitare, kasneje se je vpisal v Srednjo glasbeno šolo, vmes nastopal v jazzovski skupini Interaction jazz group ter sodeloval s skupino Quatebriga in Big Bandom RTV Slovenija. Pri osemnajstih letih je bil sprejet na Bostonsko glasbeno šolo Berklee College of Music, kjer se je izobraževal eno leto, nato pa je študij nadaljeval na celovškem konservatoriju.

PIFLARSKI ZVEZDNIK

Jan je bil torej že konec osemdesetih med vrhunskimi glasbeniki prepoznan kot izjemen kitarist. Zanimivo je, da je tudi že kot najbolj priljubljen pevec kdaj sodeloval kot kitarist pri kakšnem zahtevnem projektu glasbenih kolegov … Ampak čeprav je bil virtuoz na kitari, sicer pa na pogled še hudo neroden in z očali bolj podoben piflarju kot zvezdniku, si je po študiju zastavil za izziv uspeh v pop glasbi. Ker ga je v Ameriki očaral rap, je najprej posnel pesem Naj stvari so tri, s katero je imel velik odmev v javnosti – tudi zato, ker sta mu priskočila na pomoč takrat velika zvezdnika Šerbi in Vili Resnik. Pesem je predstavil na takratnem festivalu Pop delavnica, kjer so ga nagradili za najsodobnejši zvok. Predstavitev za medije je naredil v ljubljanski diskoteki, novinarje pa so najbolj navdušile kremšnite, ki jih je lastnoročno pripravila njegova mama Dora, s katero sta bila vedno zelo povezana. »Mama mi je vedno pomagala. Vedel sem, da nikoli ne bom lačen, da imam kje spati, kupila mi je tudi prvi avto. To je bil star, rabljen pontiac, ki je izgledal kot ferrari, vendar je bil cenejši od najbolj osnovnega golfa. Vendar mamine pomoči nisem izrabljal, saj sem želel samostojnost. Sam sem zbral denar za studio, bil sem štipendist v Ameriki. Ni mi bilo pod častjo vstati ob petih zjutraj, ko sem moral posneti kitare v studiu. Pridno sem delal dolgo časa, da sem uresničil svoje sanje. Moja mama se giblje v slikarskih vodah, zato mi ni mogla veliko pomagati. Enkrat samkrat sem jo izrabil, da mi je pokojni Jože Privšek naredil aranžma za pesem Pogrešal te bom. Zavedal sem se, da je to naredil le zato, ker je cenil mojo mamo,« je povedal nekoč.

Jan ni uspel čez noč. Kljub veliki pozornosti, ki je je bil deležen že s prvo skladbo, ga namreč niti kritiki niti občinstvo dolgo niso resno jemali. Sam pa je bil zelo resen! »Za moškega imam kar velik razpon glasu – tri oktave, vendar to ni pomembno. Ko sem začel kariero, nisem znal peti in svojih omejitev sem se zavedal. Šest let sem vsak dan vadil petje, sedaj pa je moja tehnika dobro postavljena, svoj vokal znam maksimalno izrabiti,« je povedal. Študiozno in garaško je torej pristopil h glasbi in po prvencu Gremo v kino, kjer je stavil bolj na provokacijo in znane sodelavce, leta 1995 izdal album Pogrešal te bom, ki je bil korak v novo, bolj romantično, izpovedno smer. Dve leti kasneje je izdal album Morje, leta 1999 pa še Amore mio, kjer je poleg naslovne imel še velike uspehe s skladbami Smeh in solze, Moja ljubica, Stari nono … V novem tisočletju praktično ni več delal napak. Jan (2002), Solo (2003), Do raja (2005), Soba 102 (2007) – vse, kar je izdal, je bil velik uspeh, tako da ne preseneča, da je na izdal Klasiko – dvojno zbirko uspešnic v novi, akustični preobleki. Glede na to, da je nato izdal še albume Osebno (2011), Večja od neba (2013), Dvigni krila (2015) in Za vedno (2018), ki so vsi imeli več ogromnih uspešnic, bo počasi že čas za novo zbirko hitov …

PREPROSTO JE NAJTEŽJE

Njegove pesmi bodo očitno uspešnice za vse čase, saj so se poslušalci našli v njegovih rimah, ki so iz leta v leto vse bolj prefinjene in imajo večjo težo. »Enostavne stvari so najtežje, najlažje je bežati v poezijo. Dober kuhar bo pripravil dober kos mesa, da se ti bo stopil v ustih, slab kos pa natre s stotimi začimbami in omakami, da na koncu ne boste več vedeli, kaj je meso. Enako je v glasbi in besedilih … Pevci smo prenašalci sporočil publiki. Najpomembnejša so besedila, potem glasba, na koncu pa ti, ki moraš publiki posredovati pesem tako, da ji verjame. To je dober pevec,« mi je nekoč povedal Jan, ki veliko razmišlja o tem, kako vpliva na druge s svojim delom. »Sam se večkrat sprašujem, ali ima moja glasba sploh kakšen pomen za ljudi. Vsi govorijo, da glasba vpliva na ljudi, čeprav si jaz tega ne znam predstavljati. Včasih se mi zdi, da neka medicinska sestra veliko več naredi za ljudi kot jaz. Po drugi strani pa tudi ni zanemarljivo, če sem v nekem trenutku odklopil tisoč ali več ljudi od vsakdanjih težav – potem sem naredil svoje! Če se me glasba dotakne, me pripelje v neki paralelni svet, ki je lahko tudi meditativen. Osnovna in najpomembnejša stvar v življenju pa je ritem – ritem glasbe, ritem prehranjevanja, ritem besed, ritem spolnosti … Celo življenje ima svoj pulz in svojo frekvenco, zato je ritem najbolj bazičen.«

BAZA NA MORJU

Morje se veliko pojavlja v njegovih skladbah, zato ne preseneča, da si je tudi svoj dom po selitvi iz domače Škofje Loke uredil na prekrasnem zemljišču nad Strunjanom, kjer je zdaj že več kot dve desetletji. »Rad imam stvari, do katerih imam odnos. Moj najljubši predmet v hiši je pepelnik, ki ga je naredil moj pokojni oče iz dveh kokosov, spodaj pa piše leto 1968. Ta pepelnik nima materialne vrednosti. Ampak ob njem se spominjam očeta, še zdaj vidim, kako je sedel ob tem pepelniku, kadil in razmišljal ure in ure,« mi je povedal nekoč.

Na začetku svoje poti je bil do javnosti zelo odprt in je delil tudi svoje najbolj intimne stvari. Njegova prva resna partnerka je bila Martina Kajfež, kasneje je imel odmevno romanco z italijansko zvezdnico Ivano Spagna, nato pa še nekaj zvez, vendar z nobeno ni prišel niti do oltarja niti do družine, čeprav si jo menda zelo želi. A odkrito prizna, da ni prilagodljiv: »Nisem prilagodljiv in prepričan sem, da je lažje parom, ki skupaj rastejo in se skupaj izoblikujejo v paru. Ko si že izoblikovan, sta neprilagodljivost in občutljivost večji. Partnerstvo ne pomeni, da si lokomotiva, na katero se priklopi vagon, ampak morata biti dve lokomotivi, ki vlečeta naprej … Ko se zaljubim, se odprem in me ne zanima ranljivost. Zakaj bi se ljudje bali razkriti svojo ranljivost? Če nisi ranljiv, je tako, kot bi imel odnose s kondomom na duši. Ali: pojedel sem krožnik hrane, da sem sit, ne zanima pa me, s čim sem se natrpal in kako sem ob tem užival. No, meni je to zelo pomembno …«

Je pa zato bil dolgo nerazdružljiv s psičko Ajo, ki ga je spremljala celo na intervjuje, vendar je po čudovitem življenju, ki ji ga je nudil, pred leti umrla zaradi starostnih težav.

Jan Plestenjak
Psička Aja je bila njegova dolgoletna spremljevalka.
oa

Kljub skrbi za telo pa tudi Jan ni stroj, tako da je imel tudi sam že nekaj zdravstvenih težav. Pred skoraj petimi leti je imel operacijo slepiča in takrat presenetil osebje, ker ni bil prav nič zvezdniški. »Zdravstveni delavci so bili začudeni, kako je mogoče, da se ne zmrdujem nad ničimer. Ljudje v bolnišnici ne morejo pričakovati jedi za Michelinove zvezdice! Drugačne obravnave zase nikoli ne bi zahteval!« 

Sicer pa pravi, da je hipohonder: »Jaz sem neprestano bolan, saj sem hipohonder. Vsak dan imam nove težave, zato se mi kar smilijo moji prijatelji zdravniki. Kot otrok sem preživel dosti časa v bolnišnici, med drugim sem imel rano na možganih zaradi zapleta po noricah. Preveč se ukvarjam s seboj … Kar pa ne pomeni, da mi je za druge vseeno!« mi je zaupal pred leti, spregovoril pa je tudi o temnih občutjih, ki so pač običajna za vse razmišljujoče ljudi. »Nikoli nisem razmišljal o tem, da ne bi imel volje do življenja, ampak se mi je to brez volje odražalo bolj fizično. Tri mesece sem imel vročino ali sem se počutil fizično bolnega. Včasih se to še ponovi, zato to rešujem s športom in odklopom. Po navadi se to zgodi, ko sem najmanj v stresu in imam preveč časa za razmišljanje.«

POPOLN GENTLEMAN

Jan izstopa še po nečem – vedno je popoln gentleman. Pravi, da v njegovi družbi ženska nikoli ne bo nič plačala, ampak ne gre samo za to. Gre za to, da je res pozoren do drugih. Da res posluša, kaj mu govoriš. In se vedno trudi pomagati, če je le mogoče. Ne pozabimo na njegove dobrodelne projekte, ki so odmevali tudi v javnosti, čeprav je še veliko več primerov, ko pomaga po tihem, saj ne potrebuje takšne promocije. Mama mu je privzgojila, da se trudi delati dobro in da mu je to, da je dober človek, še bolj pomembno kot priljubljenost zaradi njegovega dela. »Picassove slike izredno cenim, vendar imam stalno priokus, da je bil aroganten, nesramen šovinist. To me moti … Najpomembnejše je zame spoštovanje in ta beseda reši vse težave na tem svetu,« je povedal. Pa tudi to: »Nikoli nisem bil hudoben, in to ne le do bivših partnerk, ampak tudi do ljudi, ki so hudobni. Raje se umaknem, saj želim take odrezati iz svojega življenja in iti naprej svojo pot. Ne razumem destruktivnosti …Prezgodaj v življenju sem ujel svoje sanje, zastavil sem si napačne cilje, potem pa sem ugotovil, da so pomembne majhne stvari. … Učim se, da polnim koš svojega ega in sreče z mnogimi stvarmi.«