Dobra karma
Zvezde

Janko Šopar po petih letih od upokojitve razkril, kako preživlja to obdobje

Avtor: Carmen Leban, revija Zvezde-Lady

Brez dvoma se še spominjate legendarnega televizijca Janka Šoparja, ki je več kot štirideset let ostal zvest Televiziji Slovenija, kjer se je s prvimi novinarskimi izkušnjami seznanil že kot študent. Vsa ta leta se je preizkušal v različnih vlogah: od novinarja, poročevalca, dopisnika do voditelja Dnevnika in TV Tednika. Zdaj je že nekaj let v pokoju, in kot nam je zaupal, nadvse uživa, saj lahko končno počne vse tisto, za kar prej nikoli ni imel časa. Veliko se druži s prijatelji, smuča, se posveča družini in svojemu pasjemu kosmatincu ter se na veliko izogiba stresu, ki ga je spremljal skozi celotno delovno aktivno obdobje. Brez slabe vesti prizna, da si velikokrat privošči tudi lenarjenje. Čeprav je mislil, da bo pogrešal novinarsko delo, je kmalu po upokojitvi ugotovil, da lahko tudi brez tega lepo in brezskrbno živi. Navsezadnje je čas pokoja namenjen prav temu.

Janko Šopar se je po 46 letih dela na televiziji poslovil od malih zaslonov in se pridružil upokojencem.
Foto: Ziga Culiberg

Janko Šopar pravi, da zdaj, ko je že pet let v pokoju, novinarskega dela prav nič ne pogreša, čeprav na svet in dogajanja še vedno gleda skozi novinarska očala. Pa tudi na televiziji je bil, odkar se je upokojil, le enkrat. »Tam so zdaj neki novi ljudje, ki jih niti ne poznam, in vladajo drugačne razmere kot v mojih časih. Ko sem se upokojeval, nas je šlo v tistem paketu kar sto, saj so morali zaposliti prekarce. Ponudili so mi dostojno odpravnino, in ker smo imeli zadnja leta zelo slabe plače, je bila odmerjena pokojnina le za 140 evrov nižja, kot je znašala moja takratna plača. Za izračun so namreč upoštevali obdobje, ko smo imeli na RTV še kar spodobne plače, to je bilo v osemdesetih in devetdesetih letih. Zato nisem prav dosti razmišljal … Poleg tega sem se zadnja leta vsak dan z vlakom vozil iz Celja v Ljubljano in vstajal že ob petih zjutraj. Sicer pa novinarstvo ni več tisto kot nekdaj in novinarji niso več tako cenjeni, pa tudi poklic vse bolj izgublja veljavo. Ponudili so mi, da bi pisal kolumne, a si te nedvomno velike obveznosti nisem želel nakopati na glavo. S pokojnino, mojo in ženino, nekako shajava. Živiva na način, ki si ga lahko privoščiva. Denimo zdaj si ne bi mogel privoščiti kakšnega novega luksuznega avtomobila, čeprav moj ni slab, svoje pa zahteva tudi vzdrževanje hiše, ki ni poceni. Skratka, reči moram, da sem zadovoljen. Se pa zavedam, da če bi pokojnina znašala šeststo evrov in bi bil v najemniškem stanovanju, ne bi bilo ravno enostavno.«


Privošči si tudi lenarjenje
Na morje ga nikoli ni prav posebej vleklo, raje ima zimo in smučanje. »Smo si pa kdaj privoščili potep po Jadranu z barko, ki jo ima v lasti prijatelj. Pri vsem skupaj pa sta bila najpomembnejša dobra družba in odlično razpoloženje.« Je pa Janko rad tudi doma, kjer mu dela nikoli ne zmanjka. Tako v hiši kot tudi zunaj nje, na vrtu in v okolici, je vedno kaj za postoriti. »Imam pa kot upokojenec ta privilegij, da si lahko privoščim tudi lenarjenje, ko se mi to zahoče. In priznam, da si ga! Delo pa tudi počaka. (smeh) Življenje zdaj teče počasneje in nisi nenehno v tekmi s časom. Nekateri upokojenci pravijo, da nimajo časa, jaz pa sem prepričan, da imaš na voljo prav ves čas in porabiš ga lahko tako, kot želiš. Vstajam okoli 7. ure zjutraj, saj imam psa, ki ga je treba peljati na sprehod. Moj nemški ovčar Herr Flick je že v dokaj zavidljivih pasjih letih, saj jih šteje že trinajst. Če drži, da eno pasje leto odtehta sedem človeških, je že prestopil devetdeset let.« Svoja psička, dve metuljčici, pa ima tudi Jankova žena Miša.


Prikrajšan za smučanje, ki ga ima v krvi
Jo je pa koronakriza malo zagodla tudi Janku, saj je še vedno velik ljubitelj smučanja. Ko je bilo največ snega in so bile razmere za smučanje najboljše, so namreč žičničarske naprave obstale. »Smo družba sedmih prijateljev, ki imamo smučanje v krvi. Ni lepšega kot se sredi tedna odpeljati na katero od smučišč in uživati, ko je gneče manj. Po belih strminah ne drvimo več tako kot nekdaj, a vseeno uživamo, si privoščimo kakšno pijačo in kaj dobrega radi tudi pojemo, predvsem pa poklepetamo in obujamo spomine na stare dobre čase, za katere bi nas nekateri zdaj radi prepričali, da so bili slabi. Vsako leto gremo tradicionalno na Gorenjsko v Rateče, kjer smo nastanjeni, potem pa vsak dan obiščemo drugo smučišče, tudi v Italiji in Avstriji. Zaradi pandemije smo morali to letos izpustiti, a nič ne de, bomo pa drugo leto nadoknadili.« Niso pa s prijatelji opustili običaja, da se enkrat na teden dobijo, kot pravi Janko, v najlepšem mestu v Sloveniji, v Celju, na kavi. »Zdaj jo moramo sicer spiti z upoštevanjem vseh ukrepov, a kljub temu smo zadovoljni, da lahko kakšno rečemo, slišimo pa se tudi prek videokonference, čeprav si želim, da takega načina komunikacije v prihodnje ne bi več potrebovali.« Pa družba njegovih nekdanjih novinarskih kolegov? Janko pravi, da z nekdanjimi sodelavci, med katerimi jih je večina v pokoju, nima več stikov, pa tudi televizijo gleda bolj malo. Vsaj tistih informativnih oddaj ne, ki bi vznemirjale duševni mir in zdravje sedemdesetletnika.