Dobra karma
Zvezde

Naša znana glasbenica cveti: »Sem v letih, ko si upam biti drznejša.«

Avtor: Alesh Maatko

Priljubljena citrarka Tanja Zajc Zupan je skozi leta igranja izoblikovala prepoznaven in edinstven zven. V svoji več kot petindvajsetletni glasbeni karieri je posnela več instrumentalnih albumov iz priljubljenega repertoarja svetovne glasbene zakladnice, dve zgoščenki z božičnimi melodijami in dve z uspešnicami slovenske glasbe.

Komaj čaka, da bo znova lahko nastopala.
Foto: Gašper Jager

Poleg tega pa je Tanja zaigrala glasbene vložke za film Kajmak in marmelada, nastopila na več koncertih z orkestrom Slovenske policije, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Big bandom RTV Slovenija, nenazadnje pa je sodelovala tudi z mnogimi domači pevci in igralci. Leto 2020 si bo še kako zapomnila, saj je zaradi pojava koronavirusa – tako kot velika večina glasbenikov – ostala brez dela. Tako jo med drugim skrbi tudi dejstvo, da glasbeniki nimajo nikogar, ki bi se medijsko izpostavil in vladi predlagal konkretne ukrepe.

Pred dnevi ste se vrnili z oddiha na Rabu, kjer dopustujete že vrsto let. Kako zelo je bil ta poletni oddih drugačen od prejšnjih oddihov, sploh če se naveževa na aktualno dogajanje v svetu in regiji?
Rab je moj drugi dom. Všeč mi je, ker je blizu, ima čudovite plaže in čisto morje, lepo naravo, pitno vodo, ugodno klimo, prijazne domačine, poleg vsega pa tam ni strupenih živali, imajo dobre zdravstvene storitve za turiste, mesto Rab ima dušo … Tam imam tudi nekaj dragocenih prijateljev. Letos je bilo drugače predvsem to, da je bilo na otoku zaradi koronavirusa bistveno manj turistov. Sicer pa smo se ljudje zelo sprostili, tako da korone konec junija in v začetku julija ni bilo ravno čutiti. Menim pa, da mora vsak razmisliti pri sebi in se obnašati samozaščitniško ter paziti, da ne ogroža drugih.

Ko že govoriva o morju in oddihu, kaj počnete v tem času? Morda s seboj vzamete kakšno knjigo ali raje odkrivate lokalno okolje in naravo?
Na dopustu si privoščim veliko spanja, rešujem križanke, z možem odkrivava nove zalive, se druživa s prijatelji, predvsem pa sem vesela, ker mi ni treba gledati na uro. Vedno prebiram knjige, trenutno berem knjigo Joeja Dispenze z naslovom Placebo ste vi. Priporočam to izjemno knjigo, ki govori o tem, da vsi ljudje oblikujemo svoje možgane in telo z mislimi in čustvi.
Med drugim ste med oddihom še kako presenetili na Facebooku, kjer ste objavili fotografijo, na kateri ste pozirali kar v kopalkah. Tega pri vas nismo ravno vajeni, kajne?
Sem v letih, ko si upam biti drznejša. Fotografija je nastala na dopustu, kjer sem bila zelo sproščena. Na Facebooku sem jo objavila brez razmisleka – če bi preveč razmišljala, bi bilo kar nekaj čejev in zakajev. Na svoje telo sem ponosna in sem z njim zadovoljna, čeprav so družbeni lepotni ideali drugačni kot moja postava. Najpogosteje se lepota išče v usklajenih telesnih merah, teži, višini in še čem. Mene to ne zanima. Pomemben mi je širši vidik v okviru zdravega telesa in lastnega zdravja. Vsako telo ima svojo lastno lepoto. Vendar, kot pravim, je bistveno, da se počutim svobodno in dostojanstveno. Nimam več problemov bivati v svojem telesu. Ko sem bila še najstnica, ni bilo tako. Zelo so me motila štrleča ušesa, ki sem si jih kasneje dala korigirati. 

Menda ste imeli ob povratku domov težave pri prehodu državne meje? Kaj se je dejansko zgodilo?

Ko sva se z možem vračala z dopusta, se mi je zdelo čudno, da je hrvaški policist na meji moža vprašal za ime očeta in kraj rojstva. In nato: »Ste platili kaznu?« Ta se je nanašala na prehitro vožnjo s čolnom. Dobila sva kazen 400 kun in 100 kun za postopek. K sreči sem imela pri roki potrdilo o plačilu, nisem ga vrgla stran, čeprav tega v torbici navadno res ne nosim. Na potrdilu je bilo zapisano plačilo v vrednosti 333 kun in policist ni razumel, za katero kazen gre, ker nobena kazen ne znaša 333 kun, v registru pa je pisalo, da je dolg odprt.
Potem sem mu razložila, da če plačaš v osmih dneh, plačaš dve tretjini kazni, kar je 333 kun, posebej pa še položnico za postopek v znesku 100 kun. In zakaj je do tega sploh prišlo? Ko plačaš kazen, moraš potrdilo o plačilu osebno odnesti na policijsko postajo, da plačilo zavedejo v register. Ker nisem brala plačilnega naloga, sem to spregledala, pa tudi sicer se mi zdi to nepraktično in nenavadno. Še posebej zato, ker je od plačila do prehoda meje poteklo par dni in se plačilo vidi najkasneje naslednji dan. Očitno nimajo urejenega sistema evidentiranja. Skratka, policist je šel vprašat šefa, ali naju lahko spusti v Slovenijo. In naju po desetih minutah postopka je. Še dobro, da sem shranila potrdilo o plačilu.
Na vprašanje, kaj bi bilo, če kazen ne bi bila plačana, je policist odgovoril, da naju ne bi pustil čez mejo. Malo pretirano, mar ne? Res pa je, da je policist samo opravljal svoje delo.

Če se vrneva k družbenim omrežjem ... Ali kdo na vaš profil kdaj napiše kaj žaljivega? In kako opravite z zlobnimi jeziki?
Niti ne. Ljudje imamo različne poglede in s tem ni nič narobe. Pomembno je, da to izrazimo na spoštljiv način. Zavedam se, da je to vračunano v življenja slehernika, toliko bolj nam, ki delujemo javno. Življenje ni sestavljeno samo iz sreče in uspehov. Zlobne jezike pa vrtijo posamezniki, ki v življenju ne dosegajo svojih ciljev, imajo manjvrednostni kompleks in o sebi mislijo slabo. Ne morejo se sprijazniti, da kdo izstopa iz povprečja. Potem svoje komplekse zdravijo tako, da se spravijo na druge. Takih reči sploh ne berem. Kar sama mislim o sebi, je veliko pomembnejše od tistega, kar o meni menijo drugi.

Se oglašajo tudi zavistneži?
Ljudje smo ustvarjeni tako, da si želimo, da se drugi zanimajo za nas, da se uveljavimo kot osebnost. To pa zahteva tudi davek.

Seveda ne moreva mimo epidemije, ki je spomladi prekinila vašo koncertno turnejo. Imate morda nove termine oziroma načrte za svoje mediteransko obarvane glasbene večere?
V lanskem letu sem začela prirejati koncerte z naslovom Koncert mediteranskih pesmi, z odličnimi izvajalci: Klapo Histri iz Hrvaške, pevcema Tejo Saksida in Klemenom Torkarjem ter pianistom Tadejem Vasletom. Za ta večer sem skrbno izbrala pesmi, ki so priljubljene po vsem svetu; od Che sarà do Volare, Vivo per lei, Con te partirò, Caruso, Santa Lucia, Amigos para siempre, O sole mio in nekaj dalmatinskih, kot so Oprosti mi pape, Marijana, Nono, dobri moj nono … Izvedli smo nekaj res vrhunskih koncertov, vendar smo morali kar precej koncertov žal odpovedati.

Kaj vse vam je zaradi tega padlo v vodo, namreč ravno glasbeni svet je čez noč ostal brez vsega?
Načrtovala sem tudi dva koncerta v juniju in juliju, pa sem ju morala odpovedati, ker se je stanje spet drastično poslabšalo. In to tik pred zdajci, potem ko sem vanju vložila že precej truda in sredstev. Odpadle so vse poroke, okrogle obletnice, nastopi za podjetja in občine. Je čas, ko poklicni glasbeniki zaradi koronavirusa nimamo nobenega dela. Tistim, ki so zaposleni v šolah in drugih institucijah, je mnogo lažje. Mene občasno kdo pokliče, da zaigram na pogrebu. V trenutni situaciji lahko zaslužim samo na žalnih slovesnostih. In sem hvaležna. Predvsem pa me skrbi, da glasbeniki nimamo nikogar, ki bi nas zavzeto predstavljal pri vladi, se medijsko izpostavil in predlagal konkretne ukrepe.

Igrate ob različnih priložnostih. Na koncertih, obletnicah, pogrebih … Citre vedno zazvenijo enako?
Nastop je vedno jemanje in dajanje. Citre igram rada in sem predana svojemu delu, vsak nastop jemljem zelo resno. Razlika ni v samih melodijah, pač pa v tem, kako mi uspe s citrami prepričati ljudi in jim seči do srca. Sicer pa tako ali tako citre najlepše zvenijo v čustveno nabitih trenutkih. Včasih me kakšen pogreb utrudi, ker sem empatičen človek. Žal mi je otrok, vnukov, partnerjev, ki so izgubili ljubljeno osebo. Lahko si v situaciji drugega predstavljam sebe, svoja otroka, če bi na primer izgubila mene. Kdo ju bo ljubil, ko mene več ne bo? Veliko v življenju šteje, da imaš nekoga, ki misli nate in te ima rad. In še največ to, da imaš sam nekoga, ki ga imaš rad in misliš nanj. To je zame smisel življenja. Ob izgubi drage osebe marsikdo izgubi smisel življenja. Pogosto slišimo, da je umrla babica, kmalu za njo pa je odšel še dedek. Ko je meni umrl oče, je z njim odšel tudi del mene. Posloviti se pomeni tudi nekoliko umreti.

Kako pa ste sicer glasbeno ustvarjalni v zadnjem obdobju?
Zdaj toliko bolj vem, da delo resnično osvobaja. Vsaj mene. Brez dela ni urnika, ni pripadnosti, ni varnosti, ni ustvarjalnosti … Niti denarja. Za preživetje je pač treba zaslužiti. V marcu, ko so se začeli protikoronski ukrepi, sem naredila plan, koliko novih pesmi se bom naučila. Po pravici povem, da v tem obdobju nisem prav nič ustvarjalna. Včasih se ustrašim same sebe. Je kar težko. Veliko razmišljam o obdobju, v katerem živim. Komaj čakam, da bom spet lahko nastopala.

Ste do sebe, kar se tiče pesmi in izvedbe, strogi?
Ja, sem. Natančno vem, kdaj nekaj naredim vrhunsko in kdaj je še kaj rezerve. Samo človek sem. Pravi blagoslov je, ko po koncertu slišim dobre komentarje. Zadovoljna sem, če sem zadovoljna s svojim nastopom in če je pozitiven odziv obiskovalcev. V spominu mi je ostala dragocena misel, ki mi jo je pred nekaj leti po koncertu povedal župnik Pavle Juhant. Dejal je, da je bil moj koncert zelo lepa maša. To se zelo lepo sliši in je zame veliko priznanje.

Ali v vas tli še kakšna skrita želja, da bi morda ustvarili kakšen duet ali pa priredili katero svetovno znano melodijo? Nastopate z različnimi glasbeniki, kako jih občutite na odru?
Enkrat spremljam pevca Roka Ferengjo, drugič sem na odru s Tejo Saksida in Klemenom Torkarjem. Rok je frontman v Rok 'n' bandu, je močna osebnost in rojen vodja. Na odru je nepredvidljiv, včasih preseneti s kakšno dodatno kitico ali napovedjo, kar zame pomeni tudi nekaj improvizacije. Vendar skupaj zveniva drugače … čarobno in zanimivo. Pravzaprav me je prav Rok naučil improvizacije na odru. To je tisto, kar me na odru dela bolj spontano in sproščeno. Ni treba, da je vse poštirkano. Instrumentalisti pa se moramo tako ali tako podrejati pevcem in dirigentom, in vsak ima svoje posebnosti. Človeško je, da čutiš z nekom globlje kot z drugim. Na srečo delam z ljudmi, pri katerih ni potrebno mnogo besed. Preprosto smo na zelo subtilni frekvenci. Zelo globoko se na odru čutiva s pevko Tejo Saksida. Poje zelo emocionalno, angelsko in najini energiji skupaj zelo lepo valovita. Teja besedilo podaja na način, kot da ga živi. To pri njej zelo cenim. Če besedilo govori, da je nekdo šepetal, Teja tako tudi zapoje. Ne znam prav opisati tega čudovitega občutka, ko na odru točno predvidiš in čutiš, kaj sledi, in pri tem neznansko uživaš. Klemen pa je eden izmed najboljših pevcev, z najbolj profesionalnim odnosom in se bo vedno po svojih najboljših močeh potrudil, da koncert uspe. Je krasna oseba in vesela sem, da sva začela sodelovati. Zelo si želim, da bi končno dobila avtorsko pesem, ki bi jo izvedla skupaj s Tejo. V preteklosti sem namreč s pevci le poustvarjala znane uspešnice.

Na vsakem koraku nas opominjajo, da prihaja drugi val koronavirusa. Kako pa vi gledate na vse skupaj?
Življenje je bilo, je in bo vedno zapleteno. Rečem si, da je najboljše, da ga sprejmem tako, kot je, ker tako lažje živim. In da ne pozabim sproti živeti. Negativne misli so kot podgane. Najprej se prikaže ena in kar naenkrat jih je cel trop. To ni dobro. V takih trenutkih si rečem »stop« in preusmerim misli. Oblikujejo nas misli in čustva pa dejanja, seveda. Pomembna je moja filozofija, kako ta trenutek nekaj sprejemam.

Za konec me zanima še, kakšen svet si želite, ko bo vseh teh omejitev konec?
Ko bo konec tega, bo spet kaj novega. Upam, da se bomo kot družba z virusom čim prej naučili živeti in preživeti. Sicer si želim, da bi bil svet bolj harmoničen in urejen, da bi bili ljudje bolj srčni, manj tekmovalni, bolj strpni ter da bi več naredili za čistejše okolje. Vendar vem, da je to utopija. Pomembno je, da začne vsak pri sebi. Da ostanemo povezani v krogu družine, da vsak zase stremi k temu, da postane boljši človek.