Zvezde

Zaznamovan s preizkušnjami, a mu Rosvita in glasba dajeta moč

Avtor: Andreja Comino, revija Zvezde - Lady

Mitja Ferenc ima kar nekaj ljubezni, ki se jim posveča z vsem srcem – glasbi in ustvarjanju v Prifarskih muzikantih, zgodovini, ki jo poučuje na filozofski fakulteti, in izvoljenki Rosviti Pesek, s katero sta se našla v najboljših letih. Nedavno je praznoval šestdeseti rojstni dan, ki ga je dočakal v karanteni, a zato so mu toliko bolj izvirno čestitali njegovi najbližji.

Rosvita Pesek in  Mitja Ferenc
Foto: Profimedia

»Starša nista bila glasbeno izobražena. Mi je pa mama velikokrat pripovedovala, da sem zelo podoben njenemu očetu, ki pa ga je sama poznala le s fotografij. Umrl je, ko je bila stara tri leta, in menda sem njegova kopija. Vsi so ga poznali: bil je visok, velik veseljak, rad je pel in igral. Menda je naredil vsako stvar, ki se je je lotil,« pove Mitja Ferenc, ki mu je prvo električno kitaro dal v roke stric Janez. Igranje mu je šlo hitro od rok, a ko je kabel za ojačevalec vtaknil v napačno vtičnico, je naredilo samo bum, potem se je samo še pokadilo, tudi iz stričevih ušes. Mitja se danes temu smeji, takrat pa je bilo vse prej kot smešno. Ljubezen do glasbe ga je pripeljala k akademski folklorni skupini France Marolt, kjer so nastala pristna prijateljstva z dekleti in fanti, ki trajajo še danes. »To so bili časi neumnosti, petja, smeha, plesa, igranja, zbadanja, ljubezni. A tudi odgovornosti,« pove. Gostovali so po vsem svetu: od Sovjetske zveze, Finske, Sirije, Norveške … Kar pomeni, da je bilo treba poskrbeti za prevoz petdesetih folkloristov, njihovo namestitev, program, za prevoz prtljage, ki je pri takih skupinah še poseben zalogaj, in se finančno pokriti. Že med igranjem pri Maroltu je sodeloval z Veselimi planšarji, njihove cokle hrani še zmeraj, pozneje pa vrsto let z Ansamblom Vilija Petriča in legendarno Majdo Renko.
Mitja obožuje brenkala. Pri Maroltu je igral bugarijo in kontrabas, obvlada vse vrste kitar, prime tudi ukulele, čarango, kontrabas, berdo. »Mlinarco in nekaj ljudskih pa znam zaigrati tudi na frajtonarico. Sem popoln inštrumentalni samouk, solopetje pa me že več kot desetletje vsak torek poučuje glasbena pedagoginja Ileana Bratuž Kacjan,« razkrije. S folkloro in zaradi nje je doživel veliko lepega in nepozabnega. Najbolj se mu je vtisnil v spomin odhod na služenje vojaščine v JLA, na katerega je zamujal zaradi folklornega nastopa v Siriji. Ko so se z letalom vračali iz Damaska proti Beogradu, se je počutil kot ujeti ptič v zlati kletki. Vedel je, da se bo za eno leto končalo njihovo druženje. »Kot je bilo v navadi na naših folklornih poteh, sem igral na kitaro, folkloristi so po letalu plesali kolo, pilot pa je bil nad našim rajanjem tako navdušen, da je po vsaki pesmi nagnil letalo levo in desno in tako s krili pokazal svoje navdušenje. Tega danes ne bi naredil noben pilot več, jaz pa sem z letališča odšel direktno v vojašnico JLA v Petrinjo,« se spominja Mitja, ki je vseskozi nihal med glasbo in zgodovino. Z glasbo je sicer zaslužil marsikateri dinar, a da bi glasbo spoznaval tudi teoretično in jo študiral, ni bilo po njegovem okusu. V tistih tavajočih časih se mu je zdelo, da ne more veliko zgrešiti, če gre kar po očetovih stopinjah. Tako je pristal na zgodovini. Diplomiral je, pripravil razstavo o izgubljeni kulturni dediščini kočevskih Nemcev in potem na to temo naredil tudi doktorat. Po nekaj letih je bil povabljen na filozofsko fakulteto za docenta.

Med glasbo in akademsko kariero 

Za prelomnico v karieri šteje leto 1995, ko je za razstavo o Kočevski prejel Steletovo priznanje spomeniške in konservatorske službe in povabilo Vilka Ovsenika k sodelovanju z Ansamblom Slavka Avsenika. Šele tam so mu povedali, da je njegov glavni adut glas, in ne kitara. Mitja priznava, da njegovih akademskih dosežkov, med katere šteje tudi Zoisovo priznanje za izjemne dosežke v zgodovinski stroki, ne bi bilo brez glasbe. S proučevanjem zgodovine, tudi tiste najbolj usodne iz časa po 2. svetovni vojni, si je naložil na hrbet tako veliko breme, da ga brez sprostitve v glasbi ne bi mogel opraviti. Če ne bi imel pobegov h kitari in koncertov s Prifarci, bi veliko težje spisal več kot dvajset znanstvenih knjig. Po drugi strani pa tudi 26 let s Prifarci ni mačji kašelj: 35 zgoščenk, redni letni gala koncerti v Cankarjevem domu – že dvanajst let – praviloma razprodani in kar nekaj festivalskih zmag so lepa bera in tudi njegov ponos.

mitja ferenc 1.jpg
Mitja Ferenc je pri 60 letih ponosen dedek dveh vnukov.
oa

Mnoge preizkušnje 
Mitja je v predavalnici videti sproščen in nasmejan, le redki pa vedo, da se je pred leti spopadal s hudimi preizkušnjami. Iz prvega zakona ima odrasla sina in hčerko. »Moja največja življenjska preizkušnja je bila sinova bolezen, ko je bil star manj kot dve leti. Ko dolgo časa nismo vedeli, kaj ga sploh pesti, potem pa je diagnoza kar butnila v nas – nevroblastom. Sledila je operacija, ki jo je komaj preživel, kemoterapije in tudi številne zle napovedi, ki se, hvala bogu, niso uresničile. Takrat sem pobeg našel v zgodovini, pripravi doktorata, prva pomočnica pa je bila seveda kitara. Kar koli me boste že vprašali, vedno bo nekje v ozadju tudi glasba. Ker je bila v različnih situacijah mojega življenja tolažnica in največja radost hkrati.« Mitja se poskuša z življenjskimi preizkušnjami spoprijemati tako, da ne glede na to, kaj ga doleti, ne prizadene ljudi, ki jih ima rad. Pa tudi nikogar drugega ne. »Ostajam pravičnik, ki ne more mimo krivic. Še vedno veliko energije vlagam v to, da se popravijo. In omilijo. Če je to le mogoče,« je trdno prepričan profesor, ki se v teh časih spoprijema tudi s številnimi poklicnimi izzivi. Predvsem ostajanju v koraku s časom.

Profesor na električnem skiroju
»Vse teže ga lovim. Največji izziv so še vedno sodobne tehnologije. Recimo, ko sem prišel na filozofsko fakulteto za profesorja, sem veljal za tehnološko najbolj naprednega. Danes že krepko zaostajam za mlajšimi kolegi. Opazim pa njihove zavidljive poglede takrat, kadar se z električnim skirojem pripeljem pred fakultetni vhod in mi študenti dajo petko,« se smeji profesor, ki se čudi, kako hitro je prišla okrogla obletnica. Njegova izvoljenka Rosvita ga je ob tem zelo prijetno presenetila. Ne da bi vedel, je o njem in njegovem življenju posnela dokumentarni film. Vanj je, ne da bi se med pripravami kdor koli kakor koli zarekel, da bi on zaznal, da se nekaj dogaja, vključila njegove sorodnike, otroke, nekdanjo partnerico, sodelavce, prijatelje. »Ko je naša ožja družina odšla nič hudega sluteč na nedeljsko kosilo h Krištofu, me je gospodar za sladico povabil v sosednji prostor, naj si jo kar sam izberem. No, tam pa me je čakala druščina prijateljev s projektorjem na mizi, kjer smo si ob smehu, solzah žalosti in sreče film tudi ogledali, skupaj zapeli, razrezali torto in se tesno objeli,« pripoveduje. To so izvedli tik pred karanteno. Mitja je nameraval pripraviti še drugo praznovanje s prijatelji in sorodniki, vendar tega zaradi samoosamitve ni bilo. Je pa z domače terase zapel za sosede in nekaj ljudi, ki vsak dan pridejo mimo poslušat njegovo petje. Njegov prispevek k prijetnejšemu življenju v karanteni so vsakodnevni nastopi ob šesti uri zvečer. »Če lahko kot muzikant kaj prispevam k temu, da ljudem dan za štirimi stenami hitreje mine, sem vesel. Saj ni vse v prejemanju, je tudi v dajanju. Tako je bilo tudi za rojstni dan, ko me je Rosvita vprašala, česa sem si zaželel. Odgovoril sem: 'Samo naj traja,'« pravi Mitja, ki je zadovoljen s prvimi šestdesetimi leti svojega življenja. »Študentom vedno govorim, naj razmišljajo s svojo glavo in naj ne bodo samo ena od ovc v krdelu. Podobno je bilo tudi pri mojih otrocih: hči šteje 35 let, sin pa 29. In ko ju gledam, kako sta si postlala v življenju, ugotavljam, da sta odrasla v zelo odgovorna in vedra človeka. In to me veseli. Da bi jima dajal kakšne nasvete, pa mislim, da je že prepozno. Kar sem jima lahko dal, svetoval, privzgojil, je bilo v njuni mladosti. Zdaj pa lahko samo zadovoljno opazujem in žanjem, kar sem nekoč sejal. Če pa me sprašujete po modrosti 60 let: če hočeš uživati v najlepših razgledih, moraš plezati na visoke gore. Če hočeš priti na njihov vrh, pa moraš vztrajati takrat, ko vsi drugi že odnehajo,« še razkrije ponosni dvakratni dedek Jake in Kaje, ki je šele dobro prijokala na svet. Vnuk Jaka pa že ima mini kitaro. Mitja je predlagal tudi bobne, pa hči in zet nista pokazala navdušenja, tako da bo z njimi še nekaj mesecev počakal.

mitja ferenc 2.jpg
Z Rosvito Pesek sta se spoznala pred leti in sta eden najbolj zaljubljenih slovenskih parov.
oa

O pokoju
In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, njegov sin igra kitaro pri skupini Gužva v bajt. »To je ime skupine, da ne bo kakšne pomote. Hči pa je bila evropska prvakinja v show danceu in dolgoletna članica folklorne skupine France Marolt. Zdaj pa skrbi za razvoj folklore v Sloveniji,« je ponosen na otroka Mitja, ki ima še veliko načrtov in idej, kaj vse bi rad še postoril. »Zato o upokojitvi še ne razmišljam, a me je pokojninski zavod že spomnil na to. Z direktorjem ZPIZ-a Marjanom Papežem sva nekoč igrala košarko v istem klubu, tako da ga moram vprašati, ali resno mislijo,« se smeji profesor, ki si z lahkoto predstavlja življenje v pokoju. Predvsem bo takrat manj zgodovine, koncertov pa več. »Prifarci že komaj čakajo, da prevesim tehtnico na stran, ko bo upokojenih članov skupine več kot delovno aktivnih. Pa morda bova z Rosvito imela kakšen dan več za odkrivanje vseh istrskih lepot.«