Dobra karma
Zvezde

Pretresljivo: šele na robu smrti je izstopila iz pekla in se odločila živeti

Avtor: Andreja Comino, revija Zvezde-Lady

MasterChef ni samo zgodba o hrani in kuhanju, temveč razkriva tudi izjemne življenjske zgodbe tekmovalcev. Še posebno pretresljiva je pripoved 29-letne Natalije Palačkovič iz Bohinja, ki zadnja leta živi v okolici Škofje Loke. Preživela je peklensko mladost, se spopadala z nizko samopodobo, zbadanjem sošolcev in anoreksijo, ki jo je pripeljala na rob smrti.

Natalija Palačković
Foto: Ana Gregorič

»Prišlo je tako daleč, da je moje telo zavračalo tudi dva decilitra vode. Ko sem skoraj umrla, sem se zavedela, kako si želim živeti. Potrebno je bilo veliko garanja, podpore in pomoči, da sem se izkopala. Drznila sem si upati in sanjati. Zato sem se tudi prijavila na MasterChef, ki je povsem spremenil moje življenje in mi dal celo ljubezen,« zdaj srečna pripoveduje Natalija Palačkovič, ki ji telo krasijo številne tetovaže. Vsaka ima svojo zgodbo in pomen.

Otroštvo Natalije, ki je odraščala z leto in pol starejšo sestro, je bilo zelo osamljeno. Mama in oče sta delala v gostinstvu, zato je bila veliko časa sama. Kljub garanju jima ni uspelo družini zagotoviti več kot osnovnih stvari. »Pogrešala sem mamin dotik, v šoli sem se od vrstnikov razlikovala tudi po tem, da nisem imela kopice stvari, ki so bile takrat med otroki nujne, da si bil sprejet, niti se nisem znala vključiti. Nisem mogla na izlete … To mi je povzročalo veliko stisko, ki sem jo blažila s hrano. Bila je moja prijateljica in zaveznica v osamljenosti. Začeli so se mi nabirati kilogrami, s tem pa še drugi problemi. Postala sem tarča posmeha in zbadanja,« pripoveduje Natalija, ki ji je bilo tako hudo, da v devetem razredu sploh ni hotela več v šolo. »Takrat sem imela kar 115 kilogramov in sem že imela težave z zdravjem, težko sem hodila, nisem mogla najti nobenih oblek,« se spominja temnih dni. Odločila se je za spremembo, ki pa je bila daleč od tega, da bi bila zdrava. Z vsemi močmi se je posvetila športu in nehala jesti.

Ko se ti pol jabolka na dan zdi preveč

»Ušlo mi je izpod nadzora. Kilograme sem izgubljala, vendar se zlobni komentarji niso nehali. Ljudje, ki jih izrekajo, niti ne pomislijo, koliko hudega človeku povzročijo z obrekovanjem in obsojanjem,« pravi Natalija, ki je šla v hujšanju do take skrajnosti, da je besno telovadila, na dan pa pojedla le pol jabolka in spila pol litra vode. Bila je ponosna nase, da je v treh mesecih izgubila več kot šestdeset kilogramov. Vse do tedaj, ko so šli s šolo v galerijo v Radovljico. Tam se je zgrudila in se naslednji dan zbudila v bolnišnici s prebito ustnico. Zdravniki in starši so bili hudo zaskrbljeni – njeno življenje je viselo na nitki. Dolgo je bila priključena na aparate, ki so jo ohranjali pri življenju. Njeno mlado telo je bilo tako izmučeno kot telo 70-letnega človeka. »Starši so vedeli, da se z mano nekaj dogaja, opozarjali so me, naj jem, vendar trmasta, kot sem bila, jih nisem poslušala. Hotela sem z glavo skozi zid, sama sebi sem lagala in zanikala svoje težave. Zato smo se po skupnem posvetu odločili, da ostanem v bolnišnici. Ko sem okoli sebe videla starše in zdravnike, ljudi, ki so me imeli radi, sem videla, kako sem jih prizadela. In ko sem bila tako šibka, da sem skoraj umrla, saj moje telo ni zmoglo zadržati v sebi niti dveh decilitrov vode, sem se odločila za življenje. Kako močna je bila ta želja v meni! Vendar je bila pot do okrevanja res naporna,« se spominja Natalija, ki je v bolnišnici preživela kar dve leti in pol. Obiskovala je psihiatrinjo, ki ji je počasi pomagala sestaviti skupaj razbite koščke njenega življenja. V bolnišnici je ostala tako dolgo zato, ker je bilo tako bolje. Namreč vsakič, ko je šla domov, so se njene težave ponovile. »Prej se niti zavedala nisem, koliko mi pomeni življenje. Koliko si še želim narediti, dokazati,« iskreno priznava Natalija, ki je po izpitih končala srednjo turistično šolo in se zaposlila v gostinstvu. Dvanajst let je bila za točilnim pultom. Pred časom pa je šla delat v kuhinjo, da bi se spoprijateljila z njo in tudi s hrano. Da jo je začela dojemati kot prijateljico, ki jo potrebuje za življenje, ne pa obsedenost.

S tetovažami je skrivala sebe

»To je moja zgodba, ki jo pišem/rišem zase. Od nekdaj me zanimata umetnost in ustvarjanje. Zato sem se tudi odločila za tetovaže. Nekatere na meni pa imajo tudi globok čustveni pomen. Na mečih imam podobo prijateljice Nastje, ki je umrla v prometni nesreči z motorjem. Na rami imam ženski obraz – portret sebe s strani. Ker obožujem živali, sem si dala narediti še podobo labradorca, na stegnu pa imam leva, ki ima v grivi lastovke. Ta slika simbolizira moč in svobodo. Na hrbtu imam še violinski ključ, vrtnico in napis Love, independent and friends. Nekatere tetovaže so bolele, druge malo manj. Vendar pa so mi dale moč za naprej,« je iskrena Natalija, ki so jo k sodelovanju povabili tudi zdravniki, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja. Svojo izkušnjo bo delila z bolniki, ki so še na poti okrevanja in bo s tem lahko marsikomu pomagala. Zdaj je končno ven iz najhujšega in je ambiciozno mlado dekle, ki si želi uspeti.

Na krilih ljubezni

»Začela sem uresničevati svoje sanje in se prijavila celo v kuharski šov, kjer sem si nabrala izjemno znanje in tudi izkušnje,« pravi Natalija, ki se ukvarja tudi s športom. Obiskuje fitnes, po končani vadbi pa si brez slabe vesti privošči obrok. Šov pa ji je dal tudi ljubezen. »Moj Anže mi je začel najprej pisati na Facebook. Komentiral je moje krožnike, življenje, me začel vabiti na kavo. Po končanem snemanju sva začela hoditi na izlete, se pogovarjati, odprl mi je oči za nekatere stvari. Tako dobro kot on me ni razumel še nihče. Tudi on ima za seboj življenjsko zgodbo, polno preizkušenj, ravno tako je iz revne družine in se mora sam dokazovati,« razlaga Natalija, ki je v Anžetu našla sorodno dušo. Tudi on je v gostinskih vodah, zato razume njen življenjski slog. Veliko jo je naučil, tako o življenju kot o slaščičarstvu, s čimer se ukvarja. »Trenutno imava še vsak svoje stanovanje, vendar se počasi dogovarjava, da bi začela živeti skupaj. Vesela sem, ker me podpira, skupaj sanjava in uresničujeva svoje sanje. Trenutno pripravljam svojo spletno stran, odprla sem popoldanski s. p. in bom še dodatno delala, ko končam svojo zdajšnjo službo,« razlaga Natalija, ponosna na to, da se ji je uspelo izkopati iz pekla in končno zaživeti svoje sanje.