Dobra karma
Zvezde

Vesna Milek izdala Ogledala, v katerih odseva tudi ona

Avtor: Sonja Javornik

Pred kratkim je izdala svojo novo knjigo z naslovom Ogledala. Je mojstrica intervjujev, kar dokazuje tako v sobotnem Delu kot tudi v oddaji Od blizu na TVS. Zato ni majhna stvar, ko reče, da so se ji zdela vprašanja, postavljena njej, dobra, in da se je počutila med pogovorom kot na terapiji. Da je morala kar globoko povrtati v sebi, ko je iskala odgovore, saj ni želela odgovoriti površno, saj tudi sama ne bi bila zadovoljna, če bi njeni sogovorniki odgovarjali na hitro. In prav zato je ta »terapija« lahko koristna tudi za druge, saj pogledi Vesne Milek na sebe in svet zagotovo lahko navdihnejo oziroma vabijo k premisleku.

Vesna Milek
Foto: RTV Slo

Se radi gledate v ogledala? Seveda vas o ogledalih sprašujem zaradi istoimenske knjige, ki je ravnokar izšla. Po romanih in intervjujih bomo zdaj lahko brali še vaše kratke kolumne, ki ste jih pisali za prvo stran Dela.

Gledam se, ne nujno preveč rada. Odnos do ogledal smo dobili že s pravljicami, ki so nam dajale dvoumna sporočila, kako pomembna je lepota in kako je nečimrnost vedno kaznovana. Razen najbrž v dobi Instagrama in selfijev. (nasmešek) Rada imam simboliko ogledala, sicer pa, kot je rekel mistični pesnik Rumi: »Smo ogledalo kot tudi obraz v njem,« in povedal vse. In ta knjiga ponuja ogledalo številnim srečanjem, recimo s kiparjem Jakovom Brdarjem, s taksistom v Sarajevu, z Johnom Malkovichem ali Josipo Lisac ... Nekakšen moj polprofesionalni dnevnik, odsev časa skozi moje oči.

Velikokrat pišete o tem, kam gre naš svet. Sploh zdaj, v času korone, ste o tem veliko razmišljali. Česa se najbolj bojite?

Razprodaje narave, najprej. Ne razumem, kako je mogoče, da se tisti, ki jih volimo, ne zavedajo, da sta narava in z njo čista pitna voda največji dobrini. Bojim se podpihovanja sovraštva, razdeljenosti ljudi, ki se ne zavedajo, da je delitev na naše in vaše vedno v interesu nekoga. Bojim se diktature norosti in neumnosti, bojim se množičnega poneumljanja, tudi s pomočjo novih tehnologij ... postajamo vodljivi, pasivni. Pretreslo me je, ko je antropolog dr. Dan Podjed v intervjuju rekel, da šest od desetih najbogatejših ljudi živi od trgovanja z našimi podatki. Danes so tisti, ki nadzorujejo podatke, tudi tisti, ki obvladujejo svet – in ne samo njegovo sedanjost, temveč tudi preteklost in prihodnost. Ti ljudje si namreč lastijo največji arhiv vseh časov. Očitno so »podatki nafta in zlato 21. stoletja«. Na vodo smo pa pozabili.

Ali živite raje varno, a izolirano, ali bi raje izbrali malo nevarnosti v zameno za svobodo?

Tudi če mislimo, da živimo svobodno, nam življenje uravnavajo podzavestni vzorci, pravijo nevroznanstveniki. Torej je tudi svoboda iluzija. Ampak vsaj to iluzijo želim živeti.

Kakšen svet si želite?

Če to rečem, bo zvenelo utopično in naivno. Zato bom citirala Nikolo Teslo, tisto čudovito knjigo, ki sta jo sestavila Tibor Hrs Pandur in Andrej Detela, sem prav pred nekaj dnevi spet vzela v roke. In Tesla je po 1. svetovni vojni dejal: »Iz te vojne, največje v zgodovini, se mora roditi svet, ki bo opravičil žrtve, ki jih je prinesla človeštvu. Ta novi svet mora biti tak, da v njem močni ne bodo izkoriščali slabih, zli ne dobrih, da ne bodo siromaki ponižani zaradi nasilja bogatih; da bodo umsko delo, znanosti in umetnosti služile skupnosti za lajšanje in lepšanje življenja, in ne posameznikom za pridobivanje bogastva.« Ni nam uspelo. Zdaj je tak čas, ko bi lahko razmišljali o novi ureditvi.

Pravzaprav ste vedno hlepeli po divjini, svobodi … Že samo opis otroštva ob Cerkniškem jezeru ne pušča dvoma, da ste bili mala indijanka.

Kot otrok sem bila res povezana z naravo, po kosilu smo se s sovrstniki podili po gmajnah, gozdu, potoku, na klope nihče ni pomislil, telefonov v žepu ni bilo ... Vrnil si se pred mrakom. A že s prihodom v osnovno šolo sem se začela spreminjati, se prilagajati, poskušala pripadati ... In to malo delam še zdaj, čeprav mi je zdaj že jasno, da nikamor res ne spadam, ampak samo sama k sebi.

Že takrat ste se povezali z družino Cavazza, kajne? Potem ste z vrstnikoma večkrat sodelovali v filmu in teatru, o očetu Borisu pa napisali tudi roman.
Ko se je družina Cavazza prvič čez poletje preselila v naše konce, je bil to za vse mladostnike v tistih krajih res poseben dogodek. Priletela sta kot komet, dva lepa temnolasa fanta, ki sta bila takrat res videti kot indijanska princa, njihov vikend z napisom Mojčin raj in hiša igralke Marjane Brecelj v Grahovem sta postala magneta za nas, najstnike, kot bi ljudje iz mesta prinesli k nam bolj živobarven svet, gledališče, film, Miladojko Youneed, nove ideje. Boris je po tem, ko sva s knjigo gostovala po Sloveniji, večkrat rekel, da so ga velikokrat klicali, da bi o njem napisali knjigo. Zelo sem mu hvaležna, da se je takrat odločil zame, pa čeprav se pred tem »potovanjem v njegovo življenje« nisva ravno družila, niti ne dobro poznala. Boris ima izjemno intuicijo, vedel je to, česar jaz takrat niti nisem vedela, da se bo med ustvarjanjem te knjige zgodila neka posebna alkimija. Ta knjiga se še vedno prodaja, še vedno se izposoja. Še vedno ga na ulici ustavljajo ljudje in se mu zahvalijo, ker jim je veliko dala.

V zadnjem času se radi pohvalite, da skoraj vsak dan hodite čez Rožnik. Kdaj se je začela ta ljubezen do hriba?  

Ne vem, kdaj sem nekje vmes med študijem izgubila pristen stik z naravo, Ljubljana je pomenila stik s kulturo, oboževala sem kavarne, pogovore z ljudmi, gledališče, kino, koncerte, mesto mi je dalo tisto, kar mi je manjkalo. No, zdaj je tega preveč in se spet vračam k naravi, Rožnik pa je tako ali tako povezan tudi z enim od največjih literatov v zgodovini slovenske literature, skoraj vsakič, ko grem gor, se spomnim tudi nanj. A zelo redko grem do vrha, ne vem, zakaj ne, a vedno raje zavijem na kakšno stransko pot tik pred vrhom.

Sicer pa ste obsedeni z morjem, kajne? 

Ja, včasih me zgrabi in se s sinom ali s prijateljem, prijateljico usedem v avto in se odpeljem do morja. Potrebujem pogled na morje, na obzorje. Pred korono sem se rada odpeljala v Sesljan, na Rilkejevo pot, Devinski grad z vso njegovo nenavadno zgodovino, nekoč zbirališče umetnikov, je bil zame najbližji odmik iz Ljubljane. Pa seveda Piran, Piran je bil tudi zdaj moja prva destinacija, ko so se »odprle občinske meje« po koroni. Prav tako se čedalje bolj pogosto odpeljem do Cerkniškega jezera. Potrebujem občutek prostranosti, divjosti, nekaj je tam, kar morda znova odkrivam šele zdaj.

Pa se ljubezen do narave veča z leti?

Ne morem govoriti na splošno, ampak pri meni je bila najprej samo narava, potem sem jo odmaknila vstran in zdaj me vse bolj vztrajno kliče. Zdaj v tem čudnem času je bila narava nekaj najlepšega, kar se mi je dogajalo: črede srn na Barju, srnjak, ki bliskovito prečka pot na Rožniku, detli, kosi, siničke, kot bi se živali v odsotnosti hrupa spet sprostile, začele uživati kot včasih.

Je res, da razmišljate celo o tem, da bi bili več v Grahovem? Menda gre vaš sin že kar sam do babice in dedka, torej je tudi navezan na tamkajšnjo zemljo …

Nekaj časa se je zdelo, da bo postal čisto mestni mulec, rad ima mesto, ne nazadnje živimo v središču Ljubljane, rad ima tudi Celje, kjer živi njegova babica, ki jo obožuje, a zadnje čase ga čedalje bolj privlači narava. Kakšno soboto se zbudi in pravi, da čuti, da mora nujno do dedka in babice ob Cerkniškem jezeru in do nečaka, s katerim sta prav zadnje čase navezala poseben stik; in potem gre sam na avtobus, potem jaz pridem v nedeljo ponj. Tako je bilo vsaj pred korono. Zdaj je začel sanjariti, da bi rad živel ob Cerkniškem jezeru oziroma da bi tam imel vikend, sumim, da zato, ker bi lahko priredil zabavo za vrstnike, postaja pač najstnik …

Živite s sinom, kadar seveda ni z očetom. Kako vama je šlo, ko sta morala ostati doma?

Najprej je bila razglasitev epidemije šok za vse nas, potem se je zdelo, da nama gre dobro, da nam gre vsem trem dobro, z očetom živiva deset minut hoje narazen, vsak dan se je celotno dogajanje vrtelo okrog sprehoda na Rožnik, pa okrog nalog, tudi mojih člankov ... Ne glede na to, da sem delala tako kot prej, je bilo to kljub vsemu obdobje upočasnitve, nekakšna komunikacijska dieta od preveč stikov, od preveč ljudi, od hrupa … Narava je zaživela drugače. Skoraj da postajam »korona nostalgična«, kot se je izrazila moja prijateljica. Potem ko je bilo treba več delati za šolo, sem bila samo v službi priganjalke, toni so se povišali, koncentracija je padala, elektronika je prevzela nadzor, a takrat je ni bilo mogoče izključiti, ker je bila del šolanja.

Tudi pisali ste veliko o tem, kaj vse prinese šolanje od doma, torej ste veliko razmišljali o tej temi. Kaj bi rekli tistim, ki si želijo, da bi kar ostalo tako, češ da bomo tako bolje zaščiteni pred virusi?

Otroci in najstniki še veliko bolj kot drugi potrebujejo socialne stike, drugače je, če poslušajo učitelja, ki jim predstavi snov v živo, potrebujejo stik z vrstniki, tudi tekmovalnost, le tako se oblikujejo in izpilijo socialne veščine. Ne samo jaz, druge mame so mi govorile, da so se med karanteno otroci bolj zapirali vase oziroma v svoj svet, vsak je to kazal drugače. Nekatere družine so se imele med karanteno čisto lepo, pravijo, tudi sama se ne bi pritoževala, a ne gre za to. Ker je treba vedeti, da se mnogi niso imeli lepo. Še enkrat se je pokazalo, da v epidemiji nismo bili vsi enaki. Zato sem veliko pisala in opozarjala na tiste otroke, ki doma nimajo urejenih razmer, nimajo varstva, otroke, ki so vse dni v strahu pred nasiljem, otroke, ki doma nimajo računalnika, otroke, ki so vsaj v šoli dobili topel otrok, tudi na otroke, ki jim doma ni nič manjkalo, sta jim pa manjkali bližina, socializacija z vrstniki in so se med karanteno bolj pogreznili v virtualne svetove. Take »zoom« prihodnosti šolanja ne podpiram in ne bo prinesla ničesar dobrega.

Že nekaj let je minilo, odkar ste končali zvezo z očetom svojega sina. Od takrat se v javnosti niste pojavljali s kakšnim novim partnerjem. Saj menda nimate kakšnih zamer do moškega spola?

Upam, da ne. (smeh) Čeprav so mi ljudje, ki vztrajno poudarjajo, da ne gojijo zamer, malo sumljivi. Velikokrat niti ne vemo, kje so in kako globoko so se zajedle. Sicer pa ... Z nekdanjim partnerjem se tudi prej, ko smo bili še družina, nismo načrtno pojavljali v javnosti, tako da ... Vesela sem, da to, s kom se dobivam ali s kom naj bi se, ni ravno predmet javnega interesa. (nasmešek) Nisem ta tip javne osebnosti, hvala bogu.

Vas morda skrbi, kako bi na novega moškega v vašem življenju gledal sin?

Najprej mora moški priti, da bi me kaj takega sploh lahko začelo skrbeti. (nasmešek)

V javnosti deluje, kot da ste najraje obdani z ljudmi, ampak očitno vam ni problem biti tudi sami?

Kdo je rekel, da sem sama? (nasmešek) Nikoli nisem sama. Odkar se nama je rodil sin, se oba z njegovim očetom zavedava, da nikoli več ne bova sama. In da bova sodelovala, kolikor pač gre. Vzgoja najstnika zagotovo zahteva oba, do konca.
No, ko sva se že dotaknili moških, kako komentirate to, da so vas nominirali za bodečo nežo, torej za najbolj šovinistično izjavo leta?

Zanimivo je, da je ta izjava iztrgana iz kolumne v Sobotni prilogi Ženska ženski ženska, v kateri sem pozivala, da če je le mogoče, poskušajmo biti tudi ženske bolj tolerantne do žensk. Ker če bomo še ženske postale agresivne v tem predalčkanju in izključevanju, bodo danes mnogi težko razumeli, da feminizem ni nič drugega kot boj za enakopravnost. Za solidarnost med ženskami in moškimi. Zato se mi zdi nominacija toliko bolj absurdna. Ker se zdi kot samosabotaža tega, za kar naj bi se zavzemali.

Dobro vem, da ste pomagali številnim ženskam na najrazličnejše načine – ali ste pisali o njih, ali ste jim popravljali knjižne prvence, jim poiskali založnike … Ampak očitno so besede bolj pomembne kot dejanja.

Izjava, ki se je nekomu zdela, ne vem, »seksistična«, je šla nekako tako: »Ni dvoma, da sta bili kampanji #MeToo (Jaz tudi) in #Time'sUp (Čas je potekel) uspešni v opozarjanju javnosti na seksizem in spolno nadlegovanje, da so dolgo potlačene zlorabe prišle na dan ter opolnomočile ženske, da javno spregovorijo o nasilju, a sta povzročili manjšo kolateralno škodo: pretirano politično korektnost in pozivanje k spletnim linčem že zaradi rahlo nerodno formulirane izjave moškega ali ženske, in s tem posledičen strah pred izpostavljanjem, strah pred javno izreči svoje mnenje.« To bi morala biti zame lekcija, ne glede na to, kaj narediš, koliko pišeš o ženskah, ne nazadnje vse življenje pišem o drugih in jim dajem glas, še vedno ni dovolj. Ljudje te vidijo tako, kot te hočejo videti. V skladu s svojimi frustracijami, tesnobami ti nalepijo nalepko. Tako, kot si, priznam, sama včasih ustvarim predstavo o drugih ljudeh, ne da bi jih srečala, ne da bi se dovolj poglobila vanje. Tako smo narejeni. 

Zanimivo, da je določen krog feministk občutljiv že zaradi takih podrobnosti, po drugi strani pa še posebej na družbenih medijih beremo vulgarnosti, žaljivke, celo grožnje s smrtjo! Se vam ne zdi, da bi morali nekako preprečiti politikom, da spuščajo raven komunikacije, saj bi bilo bolje, da bi bili pozitiven zgled?

To je retorično vprašanje. Seveda sem za svobodo govora, a s tem, da s svojimi izjavami ne škoduješ, ne žališ sočloveka, to bi moralo biti osnovno vodilo vsakršne komunikacije v javnosti. Sem impulzivne narave in včasih izrečem kaj, česar v resnici ne mislim, a to si dovolim v bližnjem krogu. In se tudi opravičim. A to, da javna osebnost premišljeno – in očitno ne več v čustvenem afektu – javno piše žaljivke ali degradira kulturnike, se mi zdi nedopustno, pa tudi precej nenavadno. Ker – kakšne volivce potem s tem nagovarja, je ključno vprašanje. Moti me tudi nizka raven komunikacije na družbenih omrežjih, na eni in na drugi strani žaljivke in pozivanje k linču ne prinašajo ničesar dobrega.

Prej sva govorili o tem, kako leta vplivajo na ljubezen do narave. Kako pa gledate sicer na leta? So za vas samo številke?

Za mano je precej težko obdobje precejšnega izčrpavanja, priznam, da nisem imela časa, da se ustavim in se res pogledam v ogledalo, vsake toliko me je ustavila samo bolezen in še nje nisem jemala resno. In v tej hektiki sem res pozabila razmišljati o tem, da se bližam petdesetemu letu, in še zdaj, ko sem tole izrekla, se sliši kar nenavadno. (smeh) Res pa je, da sem se takrat, ko smo začeli oddajo Od blizu, srečala s svojimi podočnjaki in kronično utrujenostjo, ki so jo težko skrile še tako izurjene mojstrice maske. Včasih pa mi je bilo dobesedno nerodno, ker sem bila na televiziji zaradi maskerk in stilistke Nine Jagodic videti precej boljše kot v resnici.

Žal ste ena redkih voditeljic, ki ne skriva svojih gubic. Vas kdaj vseeno zamikajo lepotni popravki?

Če bi me tako mikali, bi si jih privoščila. Nimam predsodkov, da si zrela ženska malo osveži videz, če to opravlja vrhunski strokovnjak, ne nazadnje sem jih kar nekaj gostila v oddaji. Me pa skrbi, kako se na to odzivata tvoje telo, tvoj obraz, vemo, da smo si zelo različni. Nekdo lahko spije pet ekspresov na dan mimogrede, nekomu že ena kava spremeni srčni utrip. Podobno je po moje s temi polnili. Sicer pa veliko pove že to, da sem oseba, ki je bila na negi obraza morda trikrat v življenju. Za te stvari nikoli ni bilo časa, zato sem se februarja odločila, da poskusim teenlifting pri čudoviti ženski Siviji, nekakšno telovadbo obraza s pomočjo elektrostimulacije, ki so mi ga priporočile ženske, ki jim verjamem, in se mi zdi, da od tam pridem nekako prerojena. To je kot joga obraza, ampak bolj intenzivno. No, vmes je prišla korona in skrb zase se je umaknila drugim skrbem. Kot po navadi.

V kakšnem življenjskem obdobju ste? Ste zadovoljni danes s sabo?

Iskreno: nisem. (smeh) Čakam na dan, ko bom. Lahko da tudi nikoli ne bo prišel, pa če bi si še tako ponavljala mantre, da sem srečna, zadovoljna ... Imam trenutke, ko sem srečna in zadovoljna, in imam trenutke, ko nisem. Biti srečen in zadovoljen ves čas, to je zame nedosegljiv ideal, ne vem, ali je to sploh mogoče.

Ste do sebe strogi ali ne? Zdi se mi, da mnogo žensk nase pozabi, saj morajo biti popolne na vseh področjih …

Imam kar nekaj področij, kjer nisem popolna, brez skrbi. Oziroma ne vem, ali sem na kakšnem področju sploh popolna. Tudi stroga do sebe nisem, še vedno imam kup razvad, še vedno si najdem čas za kavo, čokolado, za vse drobne ničevosti, še vedno me mnoge stvari preveč prizadenejo, a pri pisanju sem precej nepopustljiva. To, da pa rada pozabim nase, pa vedo ljudje, ki so mi blizu. In da imam težave postavljati omejitve drugim ... In to se hitro pokaže na zdravju.

Kaj bi vas zdaj najbolj razveselilo?

Čas. Kot vedno, čas. In potovanje na morje, daleč, za dolgo časa ... In možnost, da končno dokončam roman za Beletrino, ki je zdaj gosta dolga gmota kakih tristotih strani, a ga zaradi vsakodnevnega pisanja za Delo še kar ne morem dati iz rok.