Dobra karma
Zvezde

Kaj ima Vili Resnik, česar nimajo drugi glasbeniki?

Avtor: Alesh Maatko

Poskočen. Nasmejan. Zgovoren. Pošten. Vse to in še mnogo več je priljubljeni glasbenik Vili Resnik, ki so ga bogovi, ne samo evrovizijski, še kako uslišali, saj je na glasbenih odrih prisoten že 30 let.

Vili Resnika: "Travma o prvem razredu pa se pri meni vleče že iz otroštva."
Foto: Vili Resnika

Kot nam je Vili zaupal v prijetnem pogovoru, danes še sam ne ve, s čim si je zaslužil to dolgoletno zaupanje občinstva, sploh ker mladi glasbeniki pritiskajo na vsakem koraku. Pa vendar se nam je v pogovoru zaupal, tako da sva našla tudi odgovor na to vprašanje in na številna druga.
Preden se dotakneva vaše glasbe, ne moreva mimo vprašanja, kako ste zdaj, ko se razmere po epidemiji vračajo v vsakdanje življenje?

V bistvu sem vesel, da je konec epidemije. Ko se je vse to začelo, nisem vedel, kaj bo vse skupaj prineslo, saj se kaj podobnega še nikoli ni zgodilo. Predvsem pa nisem vedel, kako bom živel in preživel, saj je moj posel glasba. Dober mesec in pol sem živel od ljubezni, nekako je šlo, nato pa je postajalo vse bolj resno, saj nisem vedel, kaj narediti, kako naprej. Ni bilo lahko! A na srečo se je zadeva vendarle uredila, ukrepi so se počasi začeli sproščati, tako da lahko zdaj že presenečam na rojstnih dnevih. Zdaj že delam, bilo pa je res zelo težko, sploh psihično so bili težki trenutki, tako da ne vem, kaj bo vse to še prineslo za sabo. Otrokom je bilo sicer prijetno doma, ampak spet ne tako zelo, saj smo se morali vsi skupaj učiti. Tudi to ni bilo lahko, saj starši nismo učitelji, poleg tega pa imajo vsi otroci drugačen odnos do učiteljev kot do staršev. Bilo je kar nekaj težav, a smo jih na koncu, tudi s pomočjo moje Tamare, uspešno rešili.

Kaj pa nastopi in koncerti?

Močno upam, da se bo to čim hitreje rešilo. Glasbeniki smo bili prvi, ki smo morali nehati nastopati oziroma koncertirati, poleg tega pa bomo zadnji, ki bomo lahko začeli delati. Zdaj, ko so dovolili nastope z vsaj do 500 ljudmi, je že veliko.

So vam pa menda očitali, zakaj niste imeli nič prihrankov, kajne?

Takole bom rekel ... lahko je reči tistim, ki delajo v javni upravi, ki so delali tudi v tem času, pa čeprav za 80 odstotkov. Stvar je v tem, če bi bil človek vedež, ne bi bil revež. Tako da bi tudi javne uslužbence vprašal, koliko so oni lahko prihranili ...

Vas je bilo med epidemijo česa še posebno strah?

Seveda me je bilo strah, sploh da bi kdo izmed nas ali bližnjih zbolel. A na koncu nisem niti enega videl ali poznal, ki bi zbolel. Predvsem nas je bilo strah za našega Matiasa, ki se je rodil predčasno in ni imel dovolj razvitih pljuč.

Kaj vse ste sploh počeli, ko ste bili doma?

Predvsem smo se veliko rekreirali, bili zunaj na sprehodih, da nismo preveč mislili na vse skupaj, poleg tega pa sem sam še kolesaril. No, predvsem pa smo čim manj spremljali televizijo in trenutne razmere, ki so se spreminjale iz minute v minuto.

Med samoizolacijo ste bili tudi precej delavni, saj ste ustvarili novo skladbo, kajne?

Mojo zadnjo pesem Še zdaj ne vem, zakaj, smo sicer posneli že nekaj časa pred epidemijo, videozgodbo pa smo posneli v začetku marca, tako da smo v času karantene vse skupaj zmontirali in pripravili. Sicer smo izid načrtovali za 20. april, a ker se okoliščine še niso zdele primerne, smo vse skupaj zamaknili na 5. maj, ko je bilo že malce bolje. Da pa ne bo pomote, med epidemijo smo bili vsak na svojem koncu, komunikacija je bila po telefonih oziroma po spletu.

vili-resnik
Priljubljeni glasbenik zase pravi, da ni več mulec in da si želi nekaj več v glasbi kot tudi v življenju.
Promo

Vaša nova pesem ima naslov Še zdaj ne vem, zakaj? Je v življenju še kakšna stvar, za katero dejansko še danes ne veste, zakaj se je recimo zgodila?

Predvsem še zdaj ne vem, zakaj in kako mi je uspelo ostati tako dolgo časa na glasbeni sceni ter živeti od glasbe. Ne vem, s čim sem si vse to zaslužil, sploh ker mladi pritiskajo na vsakem koraku … Da si 30 let na glasbeni sceni, res ni malo, sploh ker v tej mali Sloveniji ljudje slovenske glasbe ne spoštujejo prav zelo.

Zagotovo pa veste, kateri so bili prelomni trenutki vaše kariere – letos je ravno 30 let.

Že kot otrok sem želel biti kitarist, glasbenik. Petje me v otroških letih ni zanimalo, čeprav mi je učiteljica dejala, da imam lep glas. Takrat me je bolj zanimala kitara. Prelomnica je bila leta 1989, ko so fantje iz zasedbe Pop Design prišli pome, čeprav mene takrat to ni najbolj zanimalo. Takrat se je nekako začelo malo večje življenje glasbenika in moje veliko razočaranje, ko sem videl, da je biti popularen glasbenik precej drugače, kot sem si predstavljal. Predvsem, ker sta bila scena in muzika povsem drugačna. In tudi, ko smo šli narazen, je bila prelomnica, saj nisem vedel, kaj me čaka. To je bilo precej stresno obdobje, čeprav takrat tega nisem govoril. Če ne bi imel takrat ob sebi ljudi, ki so mi pomagali, ne vem, kako bi vse skupaj preživel. Še danes sem jim hvaležen. Glavna prelomnica pa je bil vsekakor nastop na Pesmi Evrovizije. To je bilo res nekaj posebnega.

Boste pripravili kakšno posebno praznovanje, ko bodo dovoljeni večji dogodki?

Lepo bi bilo, da pripravimo nekaj. (smeh) V Cankarjevem domu bi radi naredili koncert, ki bi bil nekaj posebnega, na nivoju doma. Kako se bo vse skupaj razpletlo, pa ne morem obljubiti, sploh zaradi trenutnih razmer ... Pustimo času čas.

Kako zelo se je v teh 30 letih spremenil Vili Resnik? Ob predstavitvi nove skladbe ste recimo dejali, da niste več mulec ...

Zelo. (smeh) Postaral sem se, imam manj las in manj zob. (smeh) Predvsem sem bolj zrela osebnost, kot vsak. Prav tako drugače gledam na glasbo kot takrat, ko sem bil še mulec. Takrat je bilo pomembno le, da je bilo okoli mene veliko deklet in da smo ob mojem petju skupaj žurali. Danes, ko živim od glasbe, pa ni vse tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Biti moraš profesionalen, pošten do svojih poslušalcev, sicer se težko obdržiš tako dolgo na sceni. Morda sem danes prevelik perfekcionist, saj želim, da je vse tako, kot mora biti. In še nekaj, še vedno imam veliko tremo, čeprav ljudje tega ne vidijo. Da tremo prebrodim, velikokrat na koncertu vprašam, s katero pesmijo naj začnemo ...

Če bi morali izbrati eno svojo skladbo, s katero se najbolj poistovetite, katera bi to bila in zakaj?

Hm, težko je reči. Pesem Naj bogovi slišijo je zagotovo posebna, je pa kar nekaj takih, s katerim bi se lahko poistovetil. Res je težko izbrati le eno, ker ima vsaka nekaj svojega in je del mojega življenja. Veste, glasba je stvar, ki govori o življenju, razočaranju, veselju, ljubezni … tako da tudi v svojih skladbah izhajam iz tega.

Katero glasbo pa sicer sami najraje poslušate?

Ne boste verjeli, ko sem doma, mi je blazno všeč klasika, Mozart, Vivaldi … tudi jazz, ker je to vse skupaj zelo neobremenjujoča glasba. Ob takšni glasbi lahko delam precej neobremenjeno. Ko slišim le instrumente, si vse skupaj vizualiziram, vidim svoje zgodbe in vidim življenje.

Na kaj ste najbolj pozorni pri ustvarjanju melodij?

Poslušalci me poznajo po lepih melodijah, ki gredo hitro v uho, tu je dokaj preprost ritem, nekaj spremljevalnih vokalov … to je Vili Resnik že 30 let – in da človek zraven zapoje, zapleše in zabava ljudstvo.

V prostem času vas velikokrat vidimo tudi v hribih. Kam vse ste se že odpravili letos?

Predvsem tu na Primorskem imamo res lepe hribe, da se človek povsem odklopi in si nabere novih moči. Tisti, ki živijo v mestih, to težje razumejo … A tudi sam sem bil takšen, ko sem bil mlad. Da bi me hribi zanimali, kje pa. (smeh) Zdaj pa je povsem drugače. Vsak bi moral hoditi v naravo, gozd in hribe! Predvsem z enim samim razlogom, da se resetira! Okolje ti da resnično veliko energije, ki jo vsi še kako potrebujemo.

Kam vse pa jo še nameravate mahniti?

Hmm, letos avgusta si želim, da bi šli znova na Triglav, ker kot Slovenec to moram narediti.

In za konec še, kaj ima Vili Resnik, česar nimajo drugi glasbeniki?

Težko je odgovoriti na to vprašanje. Predvsem se mi zdi, da je pomemben pošten odnos med vsemi. Nikakor ne smeš imeti do občinstva odnosa, da so oni navadni ljudje, ti pa zvezdnik. To razmerje ubija, saj smo na koncu vsi samo ljudje. Vsi smo med seboj enaki!