Dobra karma
Zvezde

'V resnici nikogar ne zanima, kako se ti počutiš," ugotavlja slovenska pevka

Avtor: Gorazd Dominko Srakar, revija Obrazi

Morda bo v vrsticah, ki sledijo, zvenelo, kot bi poskušal prevzeti vlogo dežurnega psihoterapevta, a ob glasbi Ane Soklič, v njenem pogledu sem začutil, da ji življenje, tako kot verjetno tudi meni, ni prizanašalo. Po dobrem desetletju, ko o njej nisem slišal prav veliko, me je njen »Temni svet«, s katerim je slavila na lanski Slovenski popevki, najmanj pretresel in slutil sem, da utegne presenetiti tudi na Emi. Pravzaprav sem si želel, tudi zato, ker nisem mogel razumeti, zakaj Slovenci tako velik talent puščamo pred vrati in zakaj je za nekatere pot do uspeha toliko daljša.

Ana Soklič
Foto: Marko Vavpotič, M24.si

Eurosonga se bova dotaknila nekoliko pozneje. Imam občutek, da njegova odpoved namreč ni najhujše, kar se vam je zgodilo v življenju, zdi se mi celo, da ste v življenju predvsem dajali, in le malo prejemali v zameno ... Se motim?

Verjetno ne, ampak to ne drži samo zame … Saj veste, najlažje je za vse skupaj okriviti čas, v katerem živimo. Seveda ljudje vseskozi poudarjajo, da je treba biti optimist, kako dobro je biti srčen, predvsem pa biti to, kar si, a to je – tako je videti – lažje reči kot živeti. Čeprav je gurujev ali učiteljev, ki želijo širiti dobro, iz leta v leto več, imam občutek, da je bolj kot ne vsako leto slabše. Ne vem, kje se bo to končalo, težko pa si zamislim, kako bo šele prihodnji generaciji, v kakšne čevlje bodo stopali oni in na kakšne poti se bodo podajali. Se bo še našel kdo, ki bo neustavljivo reko pospremil z besedami: »Ko ti prozornih globočin, nevihte temne srd ne moti?« A navsezadnje: »To, kar ste vi, to smo bili mi, to, kar smo mi, to boste vi.« To piše na vratih pokopališča v Žirovnici ... Spregovori, mar ne?

No, tudi leta vašega odraščanja verjetno niso bila samo lepa, kajne?

Mislite otroštvo?

Ne, vse skupaj, gre za velik talent, ki je poskušal najti svoje mesto, uspeti doma, odšel v tujino, prišel nazaj, začel znova doma … Dolga pot samoiskanja, vzponov in padcev. To človeka zagotovo utrudi, mar ne?

Od doma odhajam, ker želim videti širšo sliko, poskušam ustvarjati glasbo s prostranim obzorjem, v zvrsteh, ki pri nas bolj kot ne naletijo na ignoranco. Seveda je Slovenija prelepa dežela, a zakaj, povejte mi, smo še vedno tako ozkogledi? Malo smešno se mi že zdi, da ves čas poslušam očitke glede svoje t. i. »zahtevne glasbe«. Koliko nastopov, koncertov si lahko s takšnim pristopom, s takimi očitki pri nas dejansko lahko obetam? Ne nazadnje imam mnogo avtorskega materiala, kjer se prepletajo zvrsti, kot so pop, soul, jazz, funk, blues, rock. In seveda, z večjimi apetiti prihaja do večjih razočaranj, globljih ran … Tako to gre, žal!

Ste imeli kdaj v življenju občutek, da ste potrošna roba, ki se zlahka zamenja?

Na srečo sem se ognila vsaj temu. (smeh)

Poskusiva takole, so vas Slovenci razumeli?

Ne. Posebej bolelo je, ko sem poskušala opozarjati na svoje nastope, pa denimo od medijev ni bilo pretiranega zanimanja, odslovijo te z besedami: »Vas pokličemo, če presodimo, da ste v skladu z našo uredniško politiko!« Seveda vem, da moja glasba ni na prvo žogo, a vseeno sem težko razumela vso to ignoranco.

Ste kdaj slišali, Ana, da ste vse prej kot preprosti?

O, brez skrbi. Mar ni tako, da ljudje, ki poskušajo delati ali delajo nadpovprečne stvari, navadno niso preprosta bitja? Kako bi le lahko bila? In kdo sploh je »preprost«? Tisti, ki ves čas kima in se z vsem strinja? In preprost kje? Pri delu, zasebno, to dvoje, vsaj jaz, nekako ločujem. Slišala sem, da sta pri delu vse prej kot preprosti recimo Beyoncé in Barbra Streisand, dve glasbenici svetovnega formata, pa okoli njiju skačejo spredaj in zadaj. Na letošnjih oskarjih smo slišali, kako se je Joaquin Phoenix opravičeval vsem, ki so z njim delali ali morali delati. Pod črto, ne želim se primerjati z njimi, a drži, da greš težko nad povprečje, če nisi zahteven, najprej v odnosu do sebe in neizogibno tudi do drugih. Zavedam se, da najmanjši košček sestavljanke tvori celoto, zato znam reči »hvala« in »prosim« tudi tistemu, ki na oder »zgolj« prinese vodo ali poravna obleko. Takšna komunikacija se mi zdi edina pravilna in na mestu. Vsak posameznik šteje, še zlasti ko gre zares.

Torej ste najbolj neizprosni do sebe?

To pa je dota odnosov iz otroštva, zaradi katere sem nemalokrat avtodestruktivna, res je!

Kaj pa se je dogajalo v vašem otroštvu?

Imela sem precej strogega očeta, ni me velikokrat pohvalil, vedno je nekaj manjkalo, bo treba še to in ono, a mislim, da nisem slovenski unikum. Zdi se mi, da je slovenski narod precej poškodovan: trda, neizprosna vzgoja, kup neuresničenih ambicij, kaj bodo rekli sosedje, globoki pogledi v kozarec ...

Vse našteto pogosto vodi do največje učinkovitosti v stresnih okoliščinah, ste to kdaj opazili pri sebi?

Sem, ja, ker je prisoten nenehen strah, da se nisi še dovolj izkazal in greš prek sebe. Dober primer je bila letošnja Ema. Tik pred nastopom je bil mikrofon drugje kot na vajah, meter in pol preveč v desno. Tri sekunde pred nastopom so to ugotovili tudi v režiji, hiteli so ga prestaviti na pravo mesto, me z njim udarili po nosu, povrhu vsega sem se še zapletla v obleko in skoraj padla, režiser pa je bil tik pred tem, da nastop prekine. Takrat sem si rekla: »Ne, ne bodo me!« In sem odpela tako, da sem bila do neke mere v tistem trenutku, ko je bil nastop za mano, s seboj pomirjena in zadovoljna!« Lionel Richie je povedal, da šovbiznis ni nič drugega kot kup takšnih in drugačnih občutij, in če se ti zgodi, da pristaneš popolnoma na tleh, razbit in s polomljenim jazom, je najbolj pomembno prav to, kako hitro se boš sestavil nazaj. Se mi zdi, da njegova trditev kar drži vodo, ja!

Pa se ga dotakniva ... Kako dolgo ste se sestavljali ob novici, da letošnji Eurosong odpade?

Zdaj se na ta račun že šalimo, sprva pa smo bili vsi v ekipi, ki smo želeli korektno predstaviti Slovenijo na velikem odru v Rotterdamu, seveda razočarani. Ravno zadnjič me je Žiga Pirnat, avtor aranžmaja za pesem »Voda« vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi mi lani nekdo rekel, da bom zmagala na Emi, potem pa zaradi pandemije ostala doma? Odgovorila sem, da bi ga najprej vprašala po duševnem zdravju. (smeh)

Vam je koronavirus naredil uslugo, spomnimo, na stavnicah ste, po začetnem navdušenju, kraljevali na zadnjem mestu ...

Če lahko povem svoje mnenje, se na Emo nisem prijavila v upanju, da bi zmagala, ampak da bi predstavila svoje delo, na slovenskih televizijah je to mogoče le dvakrat, trikrat na leto, na Slovenski popevki, na MMS ter na Emi. »Voda« je skladba, ki ni poslušanje na prvo žogo, poslušati in slišati jo je treba večkrat. Zavedam se tudi, da bi zaradi svoje vsebine težko postala radijski hit, ki bi ga vrteli naprej in nazaj. Navadili so nas, da živimo v instantnem svetu, zato je velikokrat taka tudi glasba. Na prvih mestih stavnic so se pojavljale tudi skladbe »velikih« držav, nekaterih še nismo slišali, ker še ni bilo nacionalnega izbora, pa so že zasedale zmagovalne stopničke. To se mi je zdelo predvsem zelo zanimivo, začela so se odpirati številna vprašanja! In ne, nisem se oddahnila, ker je Eurosong odpadel. V »Vodo« sem skupaj s svojo ekipo verjela in še vedno verjamem in z njo bi ponosno stala na evrovizijskem odru!

Že, že ... ampak Slovenci ne znajo odpustiti zadnjega mesta ali neuspeha.

Vse, kar lahko rečem, je, da bi po najboljših močeh odpela tako, kot zmorem in znam. Tudi sicer sem presenečena nad odzivi iz tujine, nad številnimi prošnjami za intervju, nisem si mislila, da bo moja pesem tako globoko segla v ljudska srca po vsej zemeljski obli. Predvsem mi čestitajo za pogum, za pesem, ki jih je odpeljala v neke globine, čeprav ne razumejo niti besedice slovensko. To se mi zdi tisto pravo, pomeni mi vse!

Kdaj ste si začeli odpuščati oziroma dopuščati tudi druga, tretja, zadnja mesta?

Nikoli se nisem imela za zmagovalko! In sploh, ali je bolje ostati zvest samemu sebi, kot to pravita tudi lanska zmagovalca Eme, Zala in Gašper, ali je bolje začeti ustvarjati s figo v žepu? Katera zmaga je slajša, vi mi povejte? S katero odločitvijo lažje živiš? Ja, slednja ti zagotovo lahko prinese mnogo več cekinov, prva pa te notranje bogati. Mar ni to najpomembnejše? In kdaj sem si začela odpuščati, me sprašujete? Ko mine določeno obdobje, po že nekem opravljenem, minulem delu. Takrat pogledaš nazaj, in če si bil v danem trenutku »pri stvari«, dejansko ni neke posebne potrebe, da bi si moral karkoli odpustiti. Kvečjemu vse skupaj vzeti v zakup in nadaljevati bogatejši za še eno lekcijo ...

Kam je poniknila ali zakaj je izginila seksi Diona Dimm?

Ta dim se je razkadil oziroma tam, kjer je dim je tudi ogenj, oziroma kjer je bil nekoč dim, je zdaj ogenj. (smeh obeh) Sicer pa, če se nekoliko zresniva. Diona Dimm je bila glasbeni eksperiment, ime je bilo preveč bombastično, z njim se nisem mogla poistovetiti. Pa tudi sicer Slovenci niso ravno najbolj navdušeni, ko slovenske pevke igrajo na pretirano seksi karto. Severini seksapila niso nikoli zamerili, niti porno filma, s katerim je tako pošteno in iskreno opozorila nase! Le poglejte, kaj vse dosega pri nas. Slovenska ženska mora biti »omikana«, saj je navsezadnje tudi mati, žena in povrhu vsega še dobra gospodinja! Težko razumem ta dvojna merila.

Oprostite izrazu, a na Emi 2004 in 2007 ste imeli »jajca«, na Emi 2020 pa čustva, ta so vas ob razglasitvi tudi nekoliko izdala, kajne?

Zato, ker sem omenila Jezusa? Kaj pa je vera drugega kot ljubezen, upanje, volja, zaradi katere ne odnehaš, ampak nadaljuješ, se boriš.

Ste kdaj v življenju želeli vreči puško v koruzo, se predati?

Prihajali so trenutki akutne utrujenosti, še zlasti v tujini, kjer kaj veliko besede pri tem, kako bo videti tvoj nastop, v resnici nimaš. V Monaku, na prestižnem Valentinovem plesu pod okriljem monaškega princa Alberta II. "The grand ball of princes and princesess" so izbrali zgolj štiri vokaliste iz vse Evrope, kar sem si seveda štela v izjemno čast, a moj glasbeni vložek je bil koreografiran do zadnje podrobnosti, vključno s krono, ki so mi jo nataknili na glavo. Prisotnega je bilo veliko kiča! Ubijajo kompromisi in nenehen podrejen položaj, nemoč. Spominjam se tudi vplivnega gospoda, ne bi ga želela omeniti z imenom, povem lahko le, da mi je obljubljal skoraj sanjsko pogodbo, a še prej je imel z menoj drugačne načrte, ki z glasbo nimajo nobene zveze. Niso me zanimale vroče noči na Sardiniji, posel pa je hitro padel v vodo. Ja, v resnici nikogar ne zanima, kako se ti počutiš! Vseeno vztrajaš, ker te vodi tisto nekaj, hlastaš po tem, da bi znova doživel na odru tisto sladko bolečino, zato ti ne preostane drugega kot to, da hodiš, četudi veš, da boš morda med hojo malce ... umrl. A vsi umiramo na trenutke in se spet dvigujemo. Kot feniks iz pepela.

In Ana danes?

V Italiji imam agenta, s katerim sva stkala spoštljiv odnos. To izredno težko najdeš, imeti moraš tudi srečo. Spoznala sem, da mi ni treba za vsako ceno sprejeti vseh priložnosti, sprejemam le tiste, ki bogatijo in razveseljujejo mene in ljudi, ki so ob meni, in ne, ni nujno, da so te najbolje plačane.

Živite samo od glasbe? To bi bilo v teh časih precej tvegano početje, če se ne motim, ste tehnica zdravstvene nege.

Moram priznati, da v zadnjih mesecih ni nič manj glasbenega ustvarjanja. Za uradno spletno stran Eurosonga eurovision.tv sem sprejela izziv in zapela pesem Suus, s katero je Rona Nishliu zastopala barve albanske zastave leta 2012. Kako dobro mi je uspelo, lahko na tej strani slišite v četrti oddaji Eurovision Home Concerts. Ne samo da gre za težko skladbo, treba se je bilo naučiti tudi albansko. Poglobljeno sem se pripravljala tudi za oddajo Europe: Shine A Light, ki je bila na sporedu 16. maja. Sicer pa ja, drži, po izobrazbi sem tehnica zdravstvene nege, po mojem mnenju gre za enega najbolj plemenitih poklicev, ki zahteva celega človeka. Ko mi čas dopušča, delam tudi v grafičnem podjetju. V tem nimam urnika in vesela sem, da je glasba lahko vseskozi na prvem mestu.

Naslednje leto boste stali na odru Eurosonga. Kaj vse boste počeli do takrat?

Znova želimo presenetiti s konceptom in ustvariti čim boljši izdelek, torej bomo veliko in predano delali. Verjamem, da poslušalcev in gledalcev ne smemo podcenjevati. Poletje bo torej tudi delovno, ga bom pa vsaj košček poskušala preživeti nekje ob vodi, rada imam Bohinjsko jezero, zaljubljena sem v Piran, kjer sem preživljala otroška leta in poletja.

No, zagotovo ne boste smeli zanositi, saj veste, da se zgražajo nad nosečnicami na odru …

(smeh) Pa res! Kako ste se pa to spomnili? Mar se res zgražajo? Nosečnost naj bi bila nekaj najlepšega, plod ljubezni, sreče in upanje, kaj, samo na oder pa ne?! No, naj vas pomirim, nisem še pripravljena za materinstvo.

Živite v grehu? Že slišite poročne zvonove?

Zaenkrat še! Vesela sem, da ga imam. On je moja opora, moja skala, hvaležna sem vesolju, da mi ga je poslalo. Poroka? Nisva še določila datuma, za zdaj nama je lepo tako, kot je.