Dobra karma
Zvezde

Tanja Žagar iskreno o mamini smrti, nosečnosti in svoji vzornici

Avtor: Andreja Comino, revija Zvezde-Lady

Letošnje leto je za Tanjo Žagar polno izzivov in preizkušenj. Zadnji dan v februarju ji je uspelo izpeljati veliki plesno-glasbeni spektakel v Hali Tivoli, kmalu zatem je imela še en nastop, nato pa se je vse ustavilo in nič ne kaže, da se bo kaj izboljšalo.

tanja žagar
Foto: pg

Težke preizkušnje so jo doletele tudi v zasebnosti: medtem ko so njeno ljubljeno mamo na invalidskem vozičku še pripeljali pogledat hčerkin veliki dosežek, ji je zdravje že kmalu tako opešalo, da se je čez nekaj tednov poslovila. »Čeprav mi je še vedno zelo težko, me tolaži vsaj to, da sem jo imela 38 let, da sva si dali toliko lepega in živega, zaradi česar čutim, kot da je še vedno ob meni,« pravi Tanja, ki je nedavno praznovala rojstni dan. Njena velika želja pa je, da bi sin Karlo, ki bo novembra dopolnil tri leta, čim prej dobil bratca ali sestrico.
»Rojstne dneve imam zelo rada. Pa ne zaradi daril, temveč so odlična priložnost za druženje z ljudmi, ki so ti blizu in jih imaš rad. Vsako leto z veseljem piham svečke na torti, saj to pomeni, da je za mano še eno leto, ko sem se imela lepo in ko sem počela stvari, ki jih imam rada in me razveseljujejo. Tokrat sem zabavo pripravila na domači terasi in hitro se nas je zbralo dvajset, ki smo nazdravljali življenju, veselju in novim izzivom. Mikijeva mama, babica Bubi, mi je spekla izvrstno torto, ki smo jo pospravili v dobri minuti. Ona mi je pri 82 letih velika vzornica. S svojo nalezljivo energijo, skrbnostjo in pa seveda kulinaričnim mojstrstvom je pravi navdih,« veselo pove pevka, ki se prav nič ne vznemirja, da se počasi bliža okrogli štiridesetici. »Moje telo se spreminja, a me to prav nič ne moti. Ne predstavljam si in ne pričakujem, da bo takšno, kot je bilo pri osemnajstih ali petindvajsetih. Vsak nov kilogram, celulit ali gubico sprejemam z veseljem in se v svoji koži dobro počutim. Vsak dan se pogledam v ogledalo in si rečem, kako sem luštna, in grem uživat življenje. Nikoli ne oprezam za morebitnimi pomanjkljivostmi. Opažam veliko lastnosti, ki sem jih podedovala po mami. To se mi zdi lepo in si ne predstavljam, da bi me to motilo. Vse to imam po njej in ravno te drobne stvari me delajo človeško. Nočem biti kot voščena lutka, to se mi ne zdi naravno. Obenem pa ne nasprotujem, da si tisti, ki si to želi, da popraviti kaj, kar mu ni všeč. Vsak ima svoje razloge za posege. Če to nekomu izboljša kakovost življenja in samopodobo ter ima možnost, da to naredi, zakaj pa ne. Držim se pregovora 'živi in pusti živeti'. In nočem nikogar obsojati. Vsak se do svojega telesa obnaša, kot misli, da je prav. Sicer pa je okoli za pogledati še veliko stvari in vsak lahko gleda, kamor koli želi. Jaz sebe rada vidim in tudi moji najbližji me radi gledajo takšno, kot sem,« pravi Tanja, ki so ji v življenju pomembne številne druge stvari. V zadnjem času je bilo to najbolj bližajoče se slovo od mame.

Naporni meseci
»Bilo je težko. Mami je bila dolgo bolna in v tolažbo mi je to, da vem, da zdaj ne trpi in da je nič več ne boli. Toliko, kot sva se midve družili v teh 38 letih, se marsikdo ne bi v treh življenjih. Tega se zavedam in to mi je sveto. Drži me pokonci, ko me v valovih preveva žalost. V tem času se nama je nabralo toliko nepozabnih spominov, da je to največ, kar mi lahko ponudi življenje. Vse je ciklus: rodimo se, živimo in se tudi poslovimo iz tega življenja. Še nihče ni ostal in nihče ne bo. Mama bi lahko živela dvesto let, a bi mi bilo še vedno hudo, ko bi se poslovila. Ne glede na to, da je fizično ni več z nami, da je ne morem objeti, ljubkovati in božati, pa imam vseeno občutek, da je ves čas ob meni. Za vsako stvar, ki jo rečem ali naredim, natančno vem, kakšen bi bil njen odziv, kaj bi rekla, ko bi ji kaj povedala. Natančno poznam zaporedje njenih besed, zaporedje potez na njenem obrazu. To je tako, kot da je človek ves čas s tabo. Vzgojena sem tako, da je treba v življenju vse obrniti na pozitivno in optimistično plat. Hvaležna sem, da sem mamo imela 38 let, mnogi svojo izgubijo tudi mnogo prej. Poznala me je, gledala, kako se razvijam in napredujem, videla vse moje delo. Doživela je rojstvo vnuka, njegove prve besede, korake, prvo pesmico, vožnjo s skirojem. 29. februarja je bila na invalidskem vozičku na mojem koncertu, bila je res vesela. Za vse to moram biti hvaležna, da iščem take lepe trenutke, ko jokam, da me obogatijo in razveselijo. V svojem življenju lahko najdem res veliko takega,« pravi Tanja, ki je v veliko oporo svojemu očetu, ki tudi žaluje po ženini smrti. Vsak dan se slišita, zelo pogosto vidita, pride na obisk in čuvat svojega vnuka.
Karlo je prekrasen otrok, kmalu še sestrica
»Vesela sem vsakega sinovega napredka. Vsak dan se nauči kaj novega, kaj ušpiči in doseže. Je vesel in neobremenjen otrok, ki se rad druži, tudi s starejšimi otroki. Rad hodi v vrtec, obožuje potepanja. Veliko smo po obiskih, spoznavanje novih ljudi mu je zelo všeč,« pove Tanja, ki ne skriva želje po še enem otroku. »Odkar nastopam, sem noseča. Tolikokrat so mi namreč že pripisali nosečnost, da bi zdaj morala imeti že celo četico otrok. No, šalo na stran, že dolgo si želim, in tega ne skrivam, da Karlo ne bi bil edinec. Vendar pa ni le od mene odvisno, kdaj bo dobil bratca ali sestrico. Karli je v vrtcu že povedal, da bo dobil sestrico, vzgojiteljice pa so me samo začudeno gledale,« se muza Tanja in dodaja, da se veseli pozitivnega testa nosečnosti. Do takrat pa se bo še naprej trudila narediti si lepe dneve, saj se zaveda minljivosti življenja in sprotnega uživanja. Letošnje poletje bo malo delala, malo pa uživala. Za to zgodbo smo jo ujeli ravno na poti v Split, kjer so s Klapo Šufit snemali videospot za njeno novo pesem. Seveda je sina vzela s seboj, saj rada združi prijetno s koristnim, in je šla po koncu snemanja z družino za nekaj dni še na Pašman.
»Žal mi je, da nam ne pustijo delati. Niti v najdrznejših sanjah si nisem predstavljala, da se bo zgodilo kaj takega, da bomo ostali popolnoma brez dela. To ne pomeni, da se je zmanjšal obseg, vse se je ustavilo. Hudo mi je, da ne moremo ničesar. Pa tu ne gre samo zame, od mojih nastopov je odvisnih kopica ljudi – denimo šest članov moje spremljevalne zasedbe Avantura, pa tonci, lučkarji in preostali sodelavci, ki skrbijo za brezhibno izvedbo nastopov. Ker sem po naravi večna optimistka, poskušam iz vsega potegniti najbolje in zdaj počnemo, kar lahko. Za novo skladbo in videospot sem že povedala, tudi v nadaljevanju poletja in jeseni bom pridno snemala nove pesmi za svoj šesti album. Potem pa, upam, da bom končno lahko šla spet na odre,« ostaja optimistična.