Dobra karma
Zvezde

Trenutno je naš pevec brez denarja in dela - in šokiran, ker se počuti res dobro

Avtor: Simona Dakič Nemanič, revija Zvezde-Lady

V časih, ko je večina glasbenikov prisiljena, da si poišče drugačno zaposlitev od pevske, je vodja legendarne skupine Victory Miki Vlahovič končno prisluhnil srcu in sprejel drzno odločitev ter se podal na samostojno glasbeno pot. Odločitev je, kot pravi, sprejel v pičlih treh dneh, potem ko je sredi sončnega januarja na oknu zagledal pikapolonico – simbol sreče in novih začetkov. A tisti, ki ga res dobro poznajo, ga radi opomnijo, da je o tem koraku sanjal že več kot 25 let.

Miki Vlahkovič
Foto: FB

»Takšno čustveno odločitev je težko argumentirati. In bila je natančno to, zelo čustvena,« priznava 52-letni Miki Vlahovič. »Če bi razmišljal bolj razumsko ter napisal vse pluse in minuse, se morda za ta korak sploh ne bi odločil, vsaj ne v tem turbulentnem času. A ker sem v sebi že dolgo nosil glasbo, ki je samo moja, se je moralo enkrat zgoditi tudi to.«
Pravi, da bi lagal, če se na samostojno pot ne bi podajal s strahom, a je zraven prisotno tudi vznemirjenje. »To je lep in grozljiv občutek hkrati,« se najprej zamisli, potem pa pojasni: »Zdaj sem sam odgovoren za vsako noto, sleherni občutek, za vsako napačno in vsako pravo odločitev. Očitno bom končno zaključil glasbeno puberteto in bil prisiljen dozoreti skozi svoje pesmi. Poslušalci pa bodo tisti, ki bodo na koncu odločili, ali so jim pesmi všeč ali ne.«
S skladbicami, kot so Rad te imam, Metulj in številne druge, bi se rad zahvalil v prvi vrsti svojim domačim za vse dobro, kar mu je bilo dano skozi njihove oči in objeme. In prav oni so tisti, ki mu bodo stali ob strani tudi v prihodnje. »Vsekakor ne bi bil tukaj brez njih: moje Petre, ki je vedno bila veter v moja jadra. In verjemite mi, velikokrat so bila ta jadra osamljena na razburkanem morju življenja. A Petra in vsa družina so pluli z menoj, ko nihče drug ni videl ničesar razen čeri. Zato z besedami rad te imam, pa čeprav so slišati še tako obrabljene, povem natančno tisto, kar čutim. Vse jih imam rad, Petri pa sem še posebno hvaležen, da je verjela vame tudi takrat, ko sem ostal brez vsega.«

O skupini Victory
Miki si življenja brez glasbe ne predstavlja. Na vprašanje, kaj bi počel, če ne bi bil glasbenik, pravi, da bi bil zagotovo žalosten. »Veliko stvari je, v katerih uživam, a brez glasbe ne gre. Kitara je moja zaveznica tudi, ko me nihče drug ne razume. Morda je še najbližji nadomestek za glasbo kuhinja. Tam je tudi veliko okušanja čustev.« No, slednji se je v zadnjem letu, ko je vidno shujšal, sicer spretno izogibal, a ko ga pobaramo po receptu za hujšanje, odgovori: »Poslušajte svoje telo. Razen takrat, ko vas po 20. uri iz sosednjega prostora kličejo k sebi rebrca iz pečice ali sendvič.«
No, ob kakšnih rebrcih, čevapčičih in pleskavicah se rad dobi tudi s fanti iz skupine Victory. Njihova vsakoletna druženja so po tridesetih nepozabnih letih postala že legendarna. In tudi v prihodnje bo tako. Miki namreč kljub solistični karieri ne zapušča skupine. »Ko sem se odločil za ta korak, sem vsakega člana posebej poklical in mu povedal, da grem nepreklicno na samostojno pot. In vsi so me podprli. Lep čas so že vedeli, kako se ob nekaterih skladbah počutim, in najbrž je bilo precej logično, da sem se odločil za ta korak. Bi bilo pa verjetno zelo nepošteno, če bi svojo glasbo, ki je zelo romantična, vsiljeval skupini. Vsi vemo, da je Victory najboljši band za poroke, maturantske plese, zasebne zabave in rušiti to zgodbo bi bilo skrajno neumno. Zelo ponosen sem na vse, kar smo s skupino dosegli, da smo ostali skupaj celih trideset let. Seveda smo se v vsem tem času tudi spremenili. No, spremenila se je pamet, duša pa je ostala ista. Victory smo še vedno ekipa, ki neizmerno uživa v stiku z občinstvom. V tem smo bili vedno dobri. Kot ljudje pa, upam, da smo še boljši, srečnejši in zrelejši.«

Rajski otok?
Pri Mikiju se zdi, da je zrelostni izpit naredil pri petdesetih letih. Ali kot pravi sam: »Po petdesetem letu sem dobil račun, saj sem prišel v leta, ko je treba bolj paziti nase. Malo sem se spremenil in verjetno zato izgubil kar nekaj prijateljev. A zdaj res iščem samo tisti tako imenovani 'good vibe'. Včasih celo samega sebe šokiram, saj sem ta trenutek v resnično nezavidljivem položaju – brez dela in denarja – pa vendar se počutim dobro. Mislim, da me je pot življenja pripeljala tja, kjer sem končno lahko srečen.«
Srečo ima tudi s svojima otrokoma. »Ne mine dan, da se ne bi videli ali slišali. Veliko stvari počnemo skupaj. Vesel sem, da sta dobra človeka, ki sta se našla tako v športu kot glasbi. Tia pleše, Mark je odličen hokejist, ki ob tem ustvarja tudi svojo avtorsko glasbo. Pri Tii je trenutno vroča tema tudi fakulteta, saj se mora letos odločiti, kam naprej. Vleče jo na pedagoško fakulteto, saj bi bila rada vzgojiteljica.«
Kar pa zadeva Mikija in Petro, za srečo ne potrebujeta rajskega otoka. »Prava ljubezen je sama po sebi zadostna in ni takšnega otoka, na katerem bi sonce lepše sijalo kot v odnosu dveh, ki se ljubita. Ljubezen ne potrebuje mašil in nepotrebnih vljudnosti, temveč le iskren pogled, v katerem leži vse tisto, kar je manjkalo tvoji polovici srca,« pevec za konec poetično sklene svojo pripoved.