Dobra karma
Zvezde

Športnik iz Žalca sprejel ponudbo Turkov, se preimenoval – in zdaj je zadovoljen

Avtor: Andreja Comino, revija Zvezde-Lady

Šestindvajsetletni Mihael Žgank iz Migojnic pri Žalcu je izjemen športnik. Po tem, ko je v Sloveniji osvojil številna odličja, vendar od juda skoraj ni mogel preživeti, je sprejel ponudbo, da bi treniral in tekmoval za Turčijo.

mihael zgank
Foto: alesfevzer.com

V ta namen se je preimenoval v Mikaila Özerlerja in preselil v Istanbul, kjer je zelo zadovoljen.
Mihael Žgank se je nad judom navdušil po naključju, ko ga je spoznal v Osnovni šoli Griže. »Moji starši niso športniki, je pa predvsem oče velik športni navdušenec. Sam sem se osnov juda učil pri najboljši, saj je bila moja prva trenerka Lucija Polavder. V tem športu se je preizkusila tudi moja sestra, vendar se je raje posvetila drugim stvarem,« pove simpatični mladenič, ki mu je pri športu v belem všeč tudi to, da je to borilni šport, v katerem pa se uporabljajo neka načela in spoštovanje. Všeč mu je tudi zato, ker je individualni šport, ki mu je dal veliko lepega: spoznal je veliko prijateljev z vsega sveta, prepotoval je več kot 40 držav. Pridobil si je disciplino, ki mu je v veliko korist tudi zunaj športa. »Poučil sem se o različnih kulturah, predvsem pa to, da smo vsi enaki in da moramo spoštovati vsakega posameznika, saj ima vsak svojo pot. Seveda sem imel tudi obdobja, ko sem želel nehati zaradi prevelikih naporov in poškodb, ampak zaradi višjih ciljev nisem. Vesel sem, da sem vztrajal, saj je za dobre rezultate v vrhunskem športu potrebnih vsaj deset let 12 treningov na teden,« pove slovenski svetovni podprvak iz 2017 in lanski evropski prvak za Turčijo. Za to državo je začel trenirati in tekmovati po tem, ko je na začetku leta 2017 po porazu na evropskem prvenstvu ugotovil, da bo z razmerami za treninge, ki jih ima v Sloveniji, res težko zmagati na olimpijskih igrah. »Po srebrni medalji za Slovenijo sem dobil ponudbo iz Turčije. Tam so bili pripravljeni vse vložiti v olimpijsko medaljo, zato nisem niti malo okleval pri odločitvi. Preselil sem se v Istanbul. Na začetku je bilo zelo težko, nisem razumel jezika, medtem ko tudi oni po večini ne znajo angleščine. Dve leti sem se boril pod imenom Mikail Özerler. To je bila njihova zahteva, da sem v nekaj mescih lahko dobil potni list. Po resnici povedano, mi ni bilo vseeno, ampak sem se zavedal, da delam to zase. Sem pa že zamenjal ime nazaj, tako da se bom v prihodnje boril pod svojim pravim imenom,« pravi Mihael in dodaja, da so v Turčiji razmere za šport boljše, finančna podpora je večja, kar športniku omogoča svobodo in osredotočenost samo na treninge in tekmovanja.

Ambiciozno naprej
V Slovenijo se vrača štirikrat letno, odvisno od sezone. Seveda pa pogreša družino, prijatelje in naravo. Njegovi najbližji so načrtovali obisk pri njem po olimpijskih igrah, vendar je to za zdaj padlo v vodo in bodo v teh razmerah še malo počakali. Namesto tega se je pred tremi meseci vrnil domov v Migojnice. »Takoj ko je v Turčiji število okuženih začelo naraščati, sem zahteval karto in priletel z enim zadnjih letov v Zagreb. Čas med karanteno sem preživljal z družino in treniral večinoma v naravi. V prostem času pa se največ posvečam osebnostni rasti. Berem knjige, meditiram, preživljam čas s prijatelji, kolesarim, hodim v hribe in se učim o nepremičninah, saj se želim nekoč malo posvetiti tudi temu,« pove trenutno samski športnik, ki namerava ostati v judu vsaj do olimpijskih iger v Parizu 2024. Za naprej pa še ni popolnoma prepričan. Veseli ga trenerstvo, preizkusiti pa se želi tudi v svetu podjetništva.