Dobra karma
Zvezde

Slovenski igralec končno našel, kar si je želele

Avtor: Carmen Leban, revija Zvezde - Lady

Snemanje priljubljene serije Najini mostovi se nadaljuje s polno paro, eden od pomembnejših igralcev v seriji Rok Kunaver, ki je pred kratkim dopolnil okroglih štirideset let, pa je moral prestaviti rojstnodnevno zabavo.

Natalija in Rok
Foto: M24

Zagodli so mu jo ukrepi, ki niso bili naklonjeni zbiranju večjega števila ljudi. Sicer pa Rok, ki je v običajnem življenju vse prej kot negativec in prav nič podoben liku Roberta Furlana, pravi, da je karantena prinesla tudi nekaj dobrega. Imel je več časa, zato se je lahko posvečal partnerici Nataliji in njeni hčerki Eli.

Rok Kunaver ima ogromno igralske kilometrine, a kljub temu mu je vsaka nova vloga izziv. »Vloge mi niso vedno všeč, a zato je prav to motivacija, da se še bolj vživim v lik in ga skušam čim bolje odigrati. Kadar sem na odru ali pred kamero, odmislim vse, in takrat sem samo lik, ki ga igram. Ko se ugasnejo odrske luči, sem samo še Rok. V običajnem življenju ne igram in sem to, kar sem. Priznam, da sem pred premiero včasih malo živčen in napet. Sem perfekcionist in želim, da vse, česar se lotim, izpeljem tako, kot je treba.«
Gledališče ali film, kaj mu je ljubše? »Težko bi odgovoril. V gledališču imaš bolj pristen stik z ljudmi, ki jih čutiš, tudi če jih ne vidiš. Televizijske serije pa te spremljajo še kar nekaj časa. Ljudje me včasih sprašujejo o čem, kar je že zdavnaj za mano, saj sem vpet že v nove projekte in včasih sem prav v zadregi, ker se ne spomnim več podrobnosti. Je pa res, da televizija igralca naredi bolj prepoznavnega, kar je na neki račun razumljivo, če vemo, da je v Sloveniji 750 tisoč gospodinjstev.«

Ljubezen na plesnem parketu
Rokovo življenje se je korenito spremenilo pred dvema letoma, ko je nastopil v šovu Zvezde plešejo. Takrat se mu še sanjalo ni, da ga bo prav tam zadela amorjeva puščica. »Med menoj in Natalijo je takoj stekla energija, a sva najino skrivnost kar nekaj časa ohranila zase. Za mano je bilo težko obdobje po ločitvi, ko sem se distanciral od vsakršnih zvez. Natalijo je zaznamovala partnerjeva smrt. Preden se je med nama začelo vse skupaj, sva se usedla in se pogovorila. Povedal sem ji, da me ne zanima biti zaljubljen, ta naravna kemična reakcija med človekoma, temveč da me zanima, kako bo med nama, ko ta zatreskanost mine. Da me zanima samo iskrena partnerska zveza, v kateri se lahko oba razvijava in rasteva skupaj kot človeka.«
Kot igralcu mu veliko pomeni, ker je našel razumevanje tudi pri partnerici. »Všeč mi je, ker se pogovoriva o mojih vlogah in jih analizirava. Če denimo dobro odigram kakšen ljubezenski prizor in v njej spodbudim kanček zdravega ljubosumja, vem, da sem svoj posel dobro opravil. Kot nekdanja vrhunska športnica dobro ve, da je treba v napredek vložiti veliko dela in discipline, iskrena povratna informacija pa je samo še en razlog več, da si še boljši.«
Natalija je v zvezo pripeljala hčerko Elo, ki ima zdaj pet let. »Ujela sva se. Tako prisrčna je, zanimivo mi jo je opazovati, kako si v svoji otroški nedolžnosti poskuša razložiti odnos med nami in nas poimenovati v smislu družbenega, ko reče Natalija je mama, oči je Jure, moji starši so pa Natalija in Rok. Pustil sem ji odločitev, da me kliče tako, kot sama želi, če bo nekoč začutila potrebo, da me pokliče oči, tudi prav. Veliko stvari počneva skupaj. Je živahna deklica, zato brez športa ne moreva. Veliko se igrava, če je treba, tudi z barbikami. Rad ji pripovedujem pravljice, iz vsake pa potegnem kakšno modrost, koristno misel.«

Družina mu veliko pomeni
Čeprav Rok še ni imel tiste prave rojstnodnevne zabave, je že dobil eno darilo, ki se ga je resnično razveselil. »Natalija je še enkrat dokazala, kako dobro me pozna, in ve, kaj mi je všeč. Podarila mi je turno smučanje s profesionalnim gorskim vodnikom Alešem Česnom. Sem razmeroma dober smučar in tudi v celi sneg rad zapeljem, nimam pa izkušenj s turnim smučanjem, zato se tega izziva še posebno veselim,« pravi igralec, ki se je pred dnevi že vrnil tudi na snemanje serije Najini mostovi. »Igrati negativca ni prav lahko in priznam, da se ni bilo preprosto vživeti v to vlogo. Igrati negativen lik dajo verjetno dobrim igralcem ali pa vsaj takim, ki vedo, kaj so v resničnem življenju, da potem fikcije ne zamenjajo z realnostjo,« odgovarja Rok na vprašanje o svoji vlogi v omenjeni seriji. »Robert je ženskar in aroganten, po drugi strani pa še vedno pod velikim vplivom svojega očeta. Všeč mi je, da sva z režiserjem Jakom Šuligojem tako dobro dodelala to vlogo, v katero sem se potem lahko resnično vživel. Vedel sem, da hodim po tanki meji, vendar me je Jaka spodbujal in me podpiral. Vedel sem tudi, da ljudem ne bom simpatičen. To je sestavni del poklica, ne moreš vedno vsem ugajati. Kljub temu pa se nikoli ne bi tako obnašal do žensk in vodil dvojnega življenja. Če imaš doma, kar potrebuješ, se ne oziraš za drugimi, in jaz sem našel, kar želim. Družina mi veliko pomeni, saj nisem imel lahkega otroštva. Mami so že pred mojim rojstvom diagnosticirali zelo zahrbtno bolezen, multiplo sklerozo, in priznam, da ni bilo prav lahko gledati, kako je njena bolezen napredovala. To je bila zame huda preizkušnja. To je bil tudi razlog, da sem ostal edinec. A daleč od tega, da bi bil mamin sinček. Znam kuhati, likati, pospravljati … Zgodaj sem moral odrasti in zgodaj sem sprejel odgovornost, skrb za sočloveka. Čeprav sta mama in oče vedno delala v smeri, da bi moje otroštvo potekalo kar se da normalno in da ne bi čutil posledic mamine bolezni. A pred vsem me nista mogla zaščititi.«

Obožuje Vipavsko dolino
Rok ima številne konjičke, ki pridejo na vrsto, ko je »na pavzi« njegova največja strast – igra. »Imam motor, nisem motorist, imam opremo za kajtanje, nisem kajtar, deskam, a nisem deskar. Plezam, a nisem plezalec, temveč sem igralec. Ko zaslišim klic, vse drugo postane nepomembno. Čeprav, odkar poznam Natalijo, preden se odzovem temu klicu, poskrbim, da je ona v redu in da me bo čakala, ko pridem nazaj. No, vsaj upam lahko, zahtevati pa tega ne morem,« pravi Rok, ki se z Natalijo rad poda tudi v plezalno steno. »Veliko se učim od nje. Res je posebna ženska – prizemljena, disciplinirana, odkrita, ljubeča. Ona je tisto, kar sem si vse življenje želel in zdaj našel. Zadnja dva meseca, ko smo bili v karanteni, sem imel veliko časa, zato sem se z mojima dekletoma lahko še bolj zbližal.«
Kljub temu je vesel, da se je zaradi snemanja serije lahko vrnil v sebi zelo ljubo Vipavsko dolino. »Ne bom pozabil, ko sem pred leti kupil motor in me je pot pripeljala do Cola. Ko se mi je pogled ustavil na Vipavski dolini, sem si rekel, to je pa res nekaj čudovitega. Potem je prišla vloga v seriji, ki jo snemamo prav v tej dolini, in nikoli ne veš, morda bom nekoč tudi živel tam.«

Rok Kunaver
Foto: Lutkovno gledališče Ljubljana