Dobra karma
Zvezde

Slovenski televizijec v Beogradu na lastni koži izkusil solzivec

Avtor: Alesh Maatko

Z Boštjanom Anžinom, dopisnikom RTV Slovenija v Beogradu, ki novinarsko pokriva celotno območje Balkana, sva se nazadnje pogovarjala pred dobrimi tremi meseci, ko je v Srbiji zaradi slabe epidemiološke slike veljala stroga policijska ura. Ker se je v tem času dogajalo res veliko stvari – od volitev pa vse do ekstremnih razmer –, sva se dotaknila predvsem aktualnih razmer, ki trenutno niso ravno rožnate.

Janja Lakner Anžin, Boštjan Anžin
Foto: Osebni album

Kakšne so razmere v tem delu Balkana, od koder vsakodnevno poročate za naš nacionalni radio in televizijo, danes?

Ja, policijske ure ni več, je pa novih okužb in smrtnih žrtev bistveno več. Od takrat so se zgodili nogometni derbiji z več deset tisoč ljudmi na kupu ter volitve, na katerih je predsednik Aleksandar Vučić ob bojkotu dela opozicije porazil vse ostale. Protesti, ki so se začeli že pred volitvami, so po njih eksplodirali, kot smo sicer tukaj vajeni, ne za dolgo. Ko sva se nazadnje pogovarjala, sem razlagal o tem, kako so se nekateri virusu najprej posmehovali, nato pa uvedli najbolj rigorozne ukrepe daleč naokoli. No, vmes so enako hitro, za mnoge presenetljivo, odprli vse. Bili smo praktično brez omejitev, seveda s priporočili, ob katerih pa je marsikdo le zamahnil z roko. Polni bari, kafane, zabave, poroke ... ko so to prepovedali v Beogradu, so se preselili tja, kjer se je še smelo. Zdaj imamo spet obvezno nošenje mask v zaprtih prostorih, omejitev zbiranja do deset ljudi. Bolnice so polne, pomoč respiratorja ni še nikoli od začetka pandemije potrebovalo več ljudi, spet so koncertne dvorane preurejene v covid bolnišnice. Pristojni skoraj rotijo, naj ljudje spoštujejo osnovne nasvete, in se prepirajo, kaj v preteklih tednih je bilo krivo za drugi val – ali pa drugi vrh prvega vala, bomo še videli. Zdaj smo sicer v fazi, ko je življenje relativno normalno, ker se seveda vsi zavedajo, da bi bilo ponovno zaprtje vsega lahko uničujoče za gospodarstvo. Podobno je v soseščini, kjer beležijo rekordna števila novih okužb v enem dnevu, povsod beležijo številne smrtne žrtve (bistveno več kot ob začetku), spet se zapirajo meje ...
Kaj je po vašem mnenju vzrok, da se epidemiološka slika v Srbiji poslabšuje? So za to res krive samo nočne zabave ali je kaj drugega?

Vse nočno življenje zagotovo ni pomagalo, tako kot ne nogometni spektakli. Vse je dovolila srbska vlada, ljudje pa so se po drugi strani hitro sprostili. Če vprašate predsednika, so krivi predvsem mladi in nočno življenje​ ter seveda protesti, ki so se zgodili po njegovi napovedi vnovične policijske ure v Beogradu, ki je sicer na koncu ni bilo – pred parlament je prihajalo na tisoče ljudi, mnogi brez mask. Če boste vprašali opozicijo, bodo tam okrivili prehitro odpiranje, ki je bilo namenjeno tudi dvigu priljubljenosti vladajoče stranke pred volitvami, ki je seveda želela pokazati, da ji je uspelo premagati virus. In seveda same volitve ... po njih smo spremljali navdušenje vladajoče SNS, brez mask, nagneteni v istem prostoru, nekaj dni kasneje so bili med okuženimi ministri, predsednica parlamenta. 

janja-lakner-anžin, boštjan-anžin
Poleg kamere in mikrofona je za Janjo in Boštjana zaščitna maska že nekaj časa obvezni del opreme.
Osebni album

Kako se Srbi, če sploh, potemtakem držijo vseh omejitev? Maske, razkuževanje, lokali ...
Sam menim, da bistveno bolj kot v času najhujših ukrepov, je pa res, da so takrat nastajale dolge vrste pred trgovinami, danes jih ni, še vedno so pred bankami, poštami. Me pa vedno znova preseneti, da na avtobusih, v trgovini še vedno videvam ljudi brez mask, torej ne samo da so neodgovorni do sebe in drugih, ampak kršijo tudi uredbo, grozi jim kazen, a nihče jih ne kaznuje, opozori. Tam v začetku junija sem bil nekaj dni v Ljubljani. Moj občutek je bil, da se v Sloveniji ljudje bistveno bolj držijo vsega, čeprav je to najbrž relativno. Meni se je, v primerjavi s Srbijo, že zdelo tako.
Seveda ne moreva niti mimo uradnih epidemioloških številk. Kakšno je zaupanje ljudi, glede na to, da se govori, da so neuradno mnogo večje številke?
Zaupanje je bilo močno načeto. Cel mesec pred volitvami na dan nismo imeli nikoli več kot sto okuženih in niti enkrat več kot ene smrtne žrtve, nato so številke eksplodirale. Ko je mreža balkanskih raziskovalnih novinarjev razkrila statistike, v katere so vpogledali in ki so kazale bistveno višje številke od uradno objavljenih, je marsikdo sam pri sebi menil, da je to potrditev vseh sumov. Okoli te statistike je bilo veliko govora, predvsem, da vsakdo, ki se okuži z virusom, seveda ne umre zaradi njega. Premierka je navajala primer, kako nekoga, ki je pravkar dobil potrditev, da je pozitiven (in je zato v statistiki) na poti v covid kliniko povozi avtobus. Tudi izjave epidemiologov so bile vsak dan različne. Enkrat, da smo tik pred koncem in da bo okoli 15. julija epidemije konec, pa takoj za tem, da se virus po Beogradu še nikoli ni širil hitreje. Da morajo študenti zapustiti domove (domnevno zaradi številnih okužb, čeprav so se spraševali, ali je rešitev potem to, da jih pošljejo nazaj domov po celi državi, kjer bi okužbo lahko razširili) pa še isto noč, ko so študenti odšli na ulice, da so bili podatki narobe interpretirani in da v domovih okužb ni veliko, zato lahko tam ostanejo. Da bo potrebna nova policijska ura, kar je tisoče pognalo na ulice, naslednji dan, da se je predsednik zmotil in da o tem niso resno razmišljali. En dan ostro zanikanje, da bi kjerkoli, na primer v Novem Pazarju, primanjkovalo postelj, opreme in zdravnikov, nekaj dni kasneje, da so razmere dramatične. Že od začetka pandemije zelo shizofreno ravnanje, menijo nekateri.

janja-lakner-anžin, boštjan-anžin
Boštjan Anžin »na kraju zločina« pred televizijskim vklopom za TV Slovenija
Osebni album

Se vam zdi, da so različni ukrepi med ljudmi znova povzročili slabo voljo in negodovanja?

Seveda, ampak tako je povsod. Dejstvo je namreč, da je virus marsikje, še posebej na Balkanu, znova v porastu. Videli smo velike proteste v Beogradu, na tisoče ljudi, žal tudi več deset nasilnežev. Tako kot vsi prejšnji so sicer tudi ti hitro zamrli. Ta virus je že močno spremenil življenje, mnogi se bojijo, da bo pustil veliko trajnih sprememb, kar je glede na socialne navade bolj zarezalo v življenje v Srbiji kot pa kje v Skandinaviji. Ob tem, kot sem že dejal, so šli tu ves čas iz enega v drug ekstrem – smeh, vse zaprto, vse odprto, spet zaprto in rekordno število okužb ...
Smo na vrhuncu turistične sezone, ko je Beograd vedno oblegan z vseh strani. Je danes sploh kaj turistov v srbski prestolnici?
Redke srečujem, se prav razveselim, ko slišim kake tuje turiste. Večina ima občutek, da je tu dovolj sproščeno in da se ob tem še vedno počutijo varne. To bo še en udarec za mnoge države, še bolj recimo za Črno goro. V Beogradu so splavi, nočni klubi trenutno zaprti, prihaja le veliko Srbov, ki delajo po zahodni Evropi. Srbske meje so za njih odprte, vračajo se lahko, ker imajo še eno državljanstvo. Ampak držav, kot je Slovenija, kjer so vse balkanske države na tako imenovanih rdečih seznamih, je veliko, zato marsikdo, ki bi lahko prišel, dobro razmisli. Zaradi možnosti okužbe, ker so tu zdravstveni sistemi trenutno zelo na robu, mnogi pa še bolj zato, ker jih ob povratku domov čaka karantena ali samoizolacija. Vse države, ki jih pokrivam, torej države nekdanje Jugoslavije, Bolgarija, Romunija in Albanija so trenutno med tistimi z najslabšo epidemiološko sliko, še dve, s katerima se ukvarjam bolj občasno – Grčija in Hrvaška, pa se prav tako borita s porastom okužb, za Grke se sicer že od začetka zdi, da so pri tem zelo uspešni, kar pa se lahko hitro spremeni. 
Kam pa si Srbi najbolj želijo na dopust? So morda tudi oni prejeli kakšne turistične bone kot mi, Slovenci? So morda prejeli kakšne druge ugodnosti?
Marsikdo bo letos ostal brez nekaj dni dopusta ob morju, kjer bi lahko malo pozabil na vse to, s čimer se ukvarja doma, Srbi praktično ne morejo več nikamor. Na morje trenutno (danes) samo v Albanijo, Turčijo in BiH, v Neumu pa, vemo, prostora ni več. Nič Črne gore, Grčije, Bolgarije. V Srbiji so že prej delili nekakšne vavčerje, s katerimi so vzpodbujali turizem doma. Letos bo srbski turizem odvisen predvsem od domačih gostov, ki pa ne bodo mogli razmer ublažiti toliko kot v kakšnih bogatejših državah. Bone so uveljavili tudi v nekaterih drugih državah, povsod seveda pripravljajo pakete pomoči gospodarstvu. V tem smislu imamo različno prizadete države. V Srbiji je bil turizem v vzponu, v Albaniji ali predvsem v Črni gori in na Hrvaškem pa so od turizma že močno odvisni. Mislim, da se večina še niti ne zaveda, kako globoko bi lahko udarila ta kriza.
Glede na to, da imate veliko stikov s Srbi, kako oni gledajo na Slovenijo, tako v zvezi z epidemijo kot tudi drugače?
Morda je bilo sprva – ko so se v Sloveniji pojavili prvi primeri in ker smo soseda Italije – nekaj previdnosti, vprašanj, kako kaže. Takrat na Balkanu marsikje sploh še niso beležili okužb, pa ne zato, ker jih ne bi bilo. Kasneje smo bili večkrat omenjeni kot vzor, predvsem, kako odgovorno se znamo obnašati. Drugače pa, kar je sicer druga tema, je tu toliko lepih mnenj o Sloveniji – kako čisti smo, kako uspešna država ... Pred dnevi je pred enim od vklopov do naju z Janjo stopila srbska družina in vprašala, ali sva res iz Slovenije. Kar smejalo se jim je. Sledile so same pohvale, tam je bil tudi sin, srednješolec, ki se že zdaj uči slovensko, ker bi rad študiral informacijsko tehnologijo v Sloveniji. Nobena druga država ga ne zanima in že zdaj ve, da noče ostati v Srbiji. Od kod ta ljubezen, sem vprašal. Nekoč je bil pri nas s svojo družino, tam imajo prijatelje, ki so navdušeni nad standardom, redom. Vse je Slovenija popolnoma očarala.
Kako je s sosednjimi državami oziroma državami v regiji, iz katere poročate?
Slabo, povsod enaka poročila. Vedno več obolelih med mladimi, spet vse več ljudi s hudimi simptomi, vnetji pljuč, spet povečane potrebe po respiratorjih, zdravstvenih kapacitetah. V Romuniji so 18. julija zabeležili rekord, skoraj devetsto novih primerov v enem dnevu, enaindvajset žrtev. 19. julija je svoj rekord, le nekaj dni po svojih volitvah, doživela Severna Makedonija, dvesto enainštirideset okužb. V Srbiji skoraj štiristo, v BiH tudi prek tristo, rekorde doživljajo v Albaniji, Bolgariji, Črna gora je bila vmes že dvainštirideset dni brez aktivnega primera, ta, recimo drugi val, jo je popolnoma povozil, spremenila se je v državo z največ okužbami na sto tisoč prebivalcev, tam pravijo, da sprva tudi zaradi vnosov iz Srbije. To so države, v katerih se je že do zdaj živelo precej slabše kot na primer v članicah Unije, od koder so ljudje že zdaj po priložnosti odhajali drugam. Ta virus je zaprl, ohromil gospodarstva, posamezne dejavnosti so pred propadom, države ne morejo pomagati tako kot kje drugje na Zahodu. Zdaj je zelo napeto iz zdravstvenih razlogov, ker je praktično povsod zdaj bistveno huje kot maja, le da se tega ne opazi več tako zelo pri vsakdanjem življenju (ni policijskih ur in tako dalje), sledile bodo gospodarske in socialne posledice.

janja-lakner-anžin, boštjan-anžin
Boštjan in Janja med (lansko) pripravo televizijskega prispevka v Skopju
Osebni album

Kaj pa vi in vaša družina? Kako ste sicer, šole in poučevanja od doma je namreč konec?
Kot državljan Slovenije, ki je članica Evropske unije, sem v bistveno boljšem položaju. Trenutno na primer še lahko gremo na Hrvaško, če bi želeli tudi v Grčijo, v Severno Makedonijo. V Slovenijo, kot vemo, samo s štirinajstdnevno karanteno. Letos je z dopustom bolj tako. Veliko ga bo ostalo, ob čemer je bilo dela nenormalno veliko. V juliju recimo v povprečju tam okoli pet prispevkov, reportaž, javljanj v živo na dan – za radio in televizijo seveda. Protesti, na primer, so se končevali po polnoči, prvič sem zares izkusil, kako je, ko te zapraši oblak solzivca. Potem doma ustvarjanje za Drugo jutranjo kroniko, ponavadi sicer raje prej zaspim in vstanem ob petih zjutraj, nemalokrat so bili radijski kolegi verjetno že malo živčni, kdaj bom poslal. In potem isti dan končaš s pogovorom v Odmevih, zjutraj pa spet, kako je minila noč. In tako naprej. Zraven pa še zapleti v dialogu Beograda in Prištine, epidemija, volitve v Severni Makedoniji, protesti v Bolgariji, veliko želja po pogovorih, kar sicer počnem zelo rad. Tako da je bilo izletov z družino za zdaj bolj malo, smo se pa organizirali drugače, tako kot vsako leto, odkar smo tu – otroka sta bila tri tedne pod Fruško goro na jezikovnem kampu, Gašper kot učitelj nemščine, Zala kot učenka francoščine. Tudi glede tega smo imeli dvome, ampak je tam malo otrok, sprejeli so vrsto ukrepov, ker se je Slovenija »zaprla«, smo presodili, da je bolje tako, kot da ostaneta v Beogradu. Kot vedno sta se imela super, tam je idealna priložnost, da nadgradita tudi svojo srbščino.   
In za konec še to: vam je uspelo v tem času priti vsaj za hip nazaj domov? Se bosta lahko z vašo Janjo vsaj za trenutek odklopila od vedno burnega dogajanja?
Bili smo, sicer le nekaj dni v začetku junija. Takrat je bilo to mogoče, in kar zdelo se mi je, da priložnosti ne bo veliko, smo pa poskušali omejiti svoje stike, uporabljali veliko mask in razkužil. Trenutno še ne vemo, kako in kam, jaz sem recimo zadnje dni prvič v življenju organiziral podaljšanje prometnega dovoljenja na spletu oziroma s pooblastili, na tehnični pregled je bilo treba v EU, torej na Hrvaško. Sam sem pač poklicno malo bolj izpostavljen, ampak naredim vse, kar je v moji moči. Razmišljali smo, da bi, če bomo še lahko, na samoosamitev odšli na Hrvaško. Rabimo samo malo osamljenega morja, vse bomo pripeljali s sabo in v resnici vsaj midva z Janjo ne potrebujeva nobene družbe, se je dogajalo preveč, zagotovo se bomo znali zaposliti sami, tudi za to tu v Beogradu kdaj zmanjka časa. Potem pa morda za nekaj dni v Slovenijo in nazaj sem. Alternativa je, da malo bolje spoznamo naravo Srbije, še vedno bi bila možnost tudi Albanija. Ampak kar malo začutim želodec, ko pomislim na jesen, korono, gripo, pa prav zelo sproščal bi se težko, če bi se kaj dogajalo. Letos bo dopust ves čas malo v nizkem štartu. Ko si dopisnik, težko vse odmisliš, če se na tvojem področju kaj pomembnega dogaja.