Dobra karma
Zvezde

Tara Zupančič šokirala fante, ko jim je razkrila, koga osvajajo

Avtor: Tjaša Platovšek, revija Zvezde-Lady

»Videti sta kot sestri,« je stavek, ki sta ga priljubljena televizijska voditeljica in manekenka Tara Zupančič in njena mama Ida pogosto slišali.

Tara Zupančič
Foto: Miro Majcen/Pop TV

Obe postavni, dolgonogi, temnolasi lepotici. »Jaz mamo vidim kot močno, borbeno osebo, ki se vsega loti. Ne pozna strahu in se znajde v vsakem položaju. Tudi pri moških opravilih ni težav. Tukaj sva si podobni, kar sem verjetno podedovala prav od nje. Tudi ljubezen do živali imam zagotovo po njej, ves čas sem odraščala v veliki naklonjenosti do njih. Pa tudi do motorjev. Različni sva si v tem, da ona več govori kot jaz, tudi pove veliko več – o vsem, kar si misli, običajno kar brez cenzure,« se nasmeji Tara. Ob tem se spomnita anekdote iz mladosti. »Ko je Tara praznovala 18. rojstni dan, sem ji pomagala voziti vse potrebno za piknik na lokacijo in fantje so mislili, da sem prijateljica. Celo osvajali so me, in ko je Tara povedala, kdo sem, so doživeli šok,« pripoveduje mama.

Tara je bila po Idinih besedah kot dojenček izredno pridna, zato sama ni poznala neprespanih noči. »Pozneje kot mala punčka pa je imela dneve trme in je bilo kar naporno, ker sem bila sama za vse in včasih nisem vedela, kako naj se česa lotim, da se bova dobro razumeli. Rada se je oblačila v moja oblačila, pozirala pred fotoaparatom, pela in plesala. A v glavnem je bila mirna in poslušna. Povsod si jo lahko vzel s seboj. Uporniška je bila v gimnaziji, kar je najbrž povsem razumljivo. Kdo pa se v teh letih razume s starši? Ni bilo kaj dosti težav, saj sva bili dogovorjeni, kdaj pride domov. Le en večji konflikt je bil, ko mi je rekla, da bo pri mojih starših, bila pa je v diskoteki v Lescah. A jo je nekdo videl in mi povedal. Smola zanjo. In kot vem, tega ni naredila nikoli več,« pripoveduje Ida, ki se je za svojo Taro najbolj ustrašila, ko je bila kot petletna deklica udeležena v prometni nesreči. »Ko me je njen oče poklical, da mora na šivanje v bolnišnico, je bilo kar napeto. A midve sva znali tudi v tej situaciji najti kaj dobrega in v reševalnem vozilu na poti na Jesenice sva ugotavljali, kaj bo jedla, ko prideva nazaj domov. Pica in dunajski zrezki so ji bili vedno najljubša izbira.« Je pa za njima tudi več težkih preizkušenj. »Življenje mi ni prizaneslo, nisem se znašla, nisem poznala sebe, veliko sva se selili, delala sem tudi popoldan, ob praznikih, koncih tedna, da sva živeli dokaj lepo in nama ni močno primanjkovalo osnovnih dobrin. Zaradi tega je bila Tara skromno dekle, pridna v šoli, kmalu je sama začela služiti denar. Ko si mlad starš, sam praktično za vse, ko moraš biti mama, oče, prijateljica, sestra in za to ne dobiš navodil, je težko. In tudi boleče. Te zaznamuje za vedno. A sva obe iz tega potegnili najbolje, kar se je dalo.«
»V tistih časih sem se naučila odgovornosti zase, postavila sem se na svoje noge pri sedemnajstih letih in si obljubila, da ne bom nikoli odvisna od nikogar. Da bom sama poskrbela za to, da bom uspešna. Z mamo se nikoli nisva zares oddaljili, vendar sva morali vsaka po svoje živeti in se znajti v situaciji, ki nama je bila namenjena. Jaz kot uporniška najstnica sem se mogoče takrat malo čustveno odmaknila. Tako sem samo ščitila svoje srce,« se spominja Tara. Kljub temu pozneje zaradi dogodkov iz otroštva ni bila nezaupljiva ali previdnejša, ko je šlo za njene ljubezni. »Sem se kar hitro zaljubila, težava je prišla pozneje – ko sem se zapirala pred vsemi. V vseh sem videla neko grožnjo, nisem znala pravilno izražati svojih čustev.«

Združeni v boju za pravice in blagor živali
Ko sta bili z mamo še sosedi, je Tara velikokrat prišla k njej na kosilo, s psom so hodili na sprehode, zdaj pa se vidita nekoliko redkeje, saj se je mama preselila na Primorsko in si s tem izpolnila dolgoletno željo, Tara pa je ostala v prestolnici. »Tudi mene seveda vleče na Obalo, morje in slan primorski zrak so mamljive substance, ki se jih nikoli ne naveličaš. Mogoče nekoč …« razmišlja Tara. Obe sta tudi umetniški duši. »Mami zelo dobro plete in kvačka, ves čas jo gnjavim, da mi kaj naredi,« pove Tara, ki se sama ukvarja s tem, da personaliziran zvok prelije v umetniško sliko. Se pa toliko bolj razlikuje njun okus za glasbo. »Je morala poslušati moje 'ropotanje' iz sobe dolga leta, pa ji nikoli ni bilo preveč všeč,« se spominja lepa voditeljica, ki je zdaj srečna v zvezi s priznanim glasbenikom Matevžem Šaleharjem - Hamom, obenem pa je zelo uspešna pri svojem delu. »Ponosna sem. Uspelo ji je in še ji uspeva. A zame je v prvi vrsti hči. Je pa tudi naporno, tudi zaboli, če berem negativne objave, komentarje. Kar nekaj napačnih odločitev je bilo v mojem življenju, a ta, da imam otroka, je bila gotovo najboljša,« pravi Ida.
Veliko ljubezni in posebno mesto v njunem srcu pa imajo tudi živali. Tara ima muco Arwen, posvojenko z jeseniških ulic, Idi pa družbo dela posvojena čivava Richi. »Živali naju najdejo same. Tudi v novem domu so me našli trije mačkoni, vaški potepuhi, ki pridejo jest, se pocrkljat, odspat na toplem in gredo dalje.« Njune reševalne akcije potekajo ves čas: darovanje hrane za mnoge rešenčke, licitacije, Tara je začela z garažnimi razprodajami, s katerimi je zbirala denar za potepuške mačke, tudi zamisel za dobrodelni koledar je bila Idina.

O dobrih genih in novih vlogah
Da sta obe videti tako mladostno, so zaslužni tudi dobri geni. »Že moja prababica je doživela 101 leto. Ampak moja mati je veliko bolj dosledna pri prehrani in skrbi zase, jaz sem tukaj še precej 'furjasta'. Pride tudi za to nekoč čas,« razmišlja Tara. In res Ida nameni veliko časa zdravemu načinu življenja in dobremu počutju. »No, malo se mi leta poznajo, ker pred štiridesetim letom nisem skrbela zase, potem pa sem se vzela v roke. Uravnotežena vegetarijanska prehrana, gibanje, obrazna joga, veliko spanja, prisotnost živali in način življenja, veliko pozitivnih čustev, sonce in svež zrak. In hvaležnost. Za vsak dan, za vsak trenutek,« svoj recept za mladost opiše Ida, ki je pred leti izgubila tudi dobrih petnajst kilogramov.
Čeprav je Tara diplomirana kozmetičarka, pa si dekleti nekih posebnih skupnih lepotnih tretmajev ne privoščita. »Ne, kovačeva kobila je vedno bosa, saj veste,« se nasmeji. Kako pa je z željo po vlogi mame in posledično vnuki, nas še zanima. »O tem še ne razmišljam, bo pa verjetno prišel dan, ko si bom zaželela otroka. Če ne bo prišel, pa tudi prav. Drugi pravijo, da bi bila dobra mama, da sem zelo skrbna in na stvari gledam precej realno. Mislim, da ne bi zapletala in bi bila predvsem zelo praktična. Je pa res, da težko določim zdaj, kakšna bi bila, ker te ljubezni ne poznam in ne vem, kako taka sprememba vpliva na življenje in na osebnost, na dejanja, na razmišljanje,« pravi Tara. »Res sem tudi jaz najverjetneje ena redkih mam, ki svoji hčeri ne 'teži', kdaj bodo vnuki. Nikoli nisem bila prav 'navdušena' nad otroki, nad živalmi pa vedno. Ko omeni novo žival, sem takoj za. Je pa res, da bi bilo nekoč lepo imeti malo Taro. Punčko, ja, ker se kot edina možnost omenja punčka. (smeh) Dolgolaska s skodranimi blond lasmi. Bi bila pa kot babica nepopustljiva, a seveda ljubeča in zaščitniška, včasih malo nora, a zagotovo usmerjena v zdrav način življenja, naučila bi jo spoštovati in ljubiti naravo in vse živali. Včasih me je kar groza, v kak svet gremo in kaj bomo pustili našim naslednikom.« In ker so prav popotnice staršev otrokom pomembne za življenje, je Ida eno takih dala tudi svoji hčerki. »Če mi gre kadar koli kaj narobe, mi ona vedno reče: 'Popravi svojo krono in pojdi naprej.' Brez javkanja, brez komentarjev, čisto mirno. In se vedno le nasmehnem, ker v resnici je res tako. Če verjameš v svojo moč, imaš vse,« sklene Tara.

Tara Zupančič in mama Ida
Foto: Tara Zupančič in mama Ida