Zvezde

Slovenska igralka iskreno o depresiji in napadih anksioznosti

Avtor: Sonja Javornik

Kariera igralke Aleksandre Balmazović se je začela pravzaprav zvezdniško, saj je že s prvimi vlogami postala opažena v regiji, na berlinskem festivalu pa je kot vzhajajoča zvezda dobila nagrado Shooting Star, ki ji je odprla tudi pot v tujino.

Aleksandra Balmazović
Foto: oa

Ker ni želela biti odvisna od ponujenih vlog, je pred časom z ekipo ustanovila agencijo za igralce iz regije, nato pa se je začela ukvarjati tudi s producentstvom. Aleksandra je torej odločna dama, ki zna zavihati rokave in sama poskrbeti za nove priložnosti.

Zdi se, da je tudi v svetu danes trend, da igralke niso samo lutke, ki delajo po režiserjevih navodilih, ampak si želijo moč soodločanja, zato ustanavljajo svoje producentske hiše. Na primer Salma Hayek, Eva Longoria, Reese Whitherspoon …
Slišala sem že komentarje na svoj račun, kako bo spet kar neka igralka producirala film, vendar je tako pač v naši mali dolini šentflorjanski. Vlog je dovolj, a jih je treba kdaj tudi pripeljati, ne bodo prišle same! Pri nas se nismo vajeni boriti za vloge kot drugje po svetu. V Angliji hodijo igralci po pet let na avdicije, preden dobijo priložnost, pri nas pa je marsikomu vsaka avdicija odveč. S produkcijami si lahko pripeljemo vloge, ki bi jih radi igrali, ali zgodbe, ki bi jih radi povedali in jih kot igralci ne moremo. Vznemirljivo je biti del tega procesa.
Že v starem Hollywoodu so si morale ženske priboriti možnost za uspeh, če niso želele biti pozabljene. Tako je na primer Joan Crawford sama poskrbela, da so posneli film Baby Jane.
Vedno pridejo mlajši in boljši od tebe, vendar je bistvo v tem, da ti rasteš, ne pa le sediš ter čakaš. Treba je delati, se o tem izobraževati in sam režirati oz. voditi svoje življenje, tudi emotivno. Moj prijatelj producent je rekel, da je mnenje kot rit – vsak ga ima. (smeh) Tako da se ne smemo ozirati na negativne komentarje.
Ali ste potrebovali čas, da ste to spoznali in vas zlobne govorice ne prizadenejo več?
Seveda! Vmes sem se popolnoma sesula. Že od študentskih let sem imela napade anksioznosti in obdobja depresij. Zdaj vidim, da je to prazen tek in izguba časa. Če to preživiš, te nekako tudi oplemeniti in ti da vpogled v to, da vidiš, česa ne bi več delal. Pred nekaj leti sem izgubila očeta, takrat pa sem tudi začenjala produkcijo in zato začela dobivati krepke brce. Imela sem izbiro: ali se sesujem ali zrastem. Po tem sem se začela sestavljati na pravih temeljih: opeke sem dobro zacementirala, vse prašne delce pa odpihnila. (nasmešek) Pri tem mi je pomagal Nikola Tesla, saj mi je prišel na pot srbsko-ameriški projekt, kjer naj bi sodelovala kot koproducent. Začel sem raziskovati Teslo, ki je že pred 150 leti govoril, kar danes govorijo različni guruji in vere: če želimo razumeti vesolje in vse okrog sebe, moramo razumeti energijo, frekvence in vibracijo. Spoznala sem, da se da z mislijo res vse spremeniti. Treba je reprogramirati možgane, ki že imajo določen program, in jih pripraviti na tisto, kar si si zaželel. O tem danes govorijo nevroznanstveniki, ki trdijo, da lahko z mislimi spremenimo celo DNK.

aleksandra balmazovic mexico.jpg
Na poti dobre energije in dobrih vibracij se Aleksandra izogibam vsem toksičnim zadevam.
oa

Torej ste zdaj bolj zadovoljni z življenjem kot prej?
Če so me prej vprašali, ali sem srečna in zadovoljna, sem bila tiho in obnemela, saj nisem vedela, kaj bi odgovorila. Danes lahko rečem, da sem srečna. Hvaležna sem za vsak trenutek dneva in noči. Velikokrat mi uspe, da sem hvaležna tudi za ovire, ki se pojavijo. Vedno bolj vem, da pridejo z razlogom … ta pa se pokaže pozneje. (nasmešek) Še vedno me večkrat na dan kaj vrže iz tira, vendar to občutim manj in bolj kratkotrajno kot prej. Do cilja je še daleč, vendar sem na dobri poti. No, cilj je verjetno takrat, ko je s telesnim življenjem konec, tako da se mi do tja ne mudi.
Vaše delo je kampanjsko – ko nimate projekta, ste doma, ko snemate, pa večinoma odsotni. Kako se je na to navadil vaš sin?
Zdaj ima že 12 let in je pravi najstnik, ki raje vidi, da me kdaj ni doma. (smeh) Vsi so se navadili, da me zaradi dela ni, in je takrat vse bolj na hitro, ko pa sem, se veliko ukvarjam z družino. Takrat potujemo, športamo, uživamo, se družimo sami s sabo ali z drugimi, tudi kdaj kregamo … Skratka, ves čas se nekaj dogaja, nikoli nismo zdolgočaseno tiho, celo redko najdemo mir in čas, da smo pred televizijo.
Kako ste zadovoljni s svojim zadnjim filmom Vsi proti vsem?
Zdi se mi, da je film uspel točno tako, kot si ga je Andrej zamislil. Film je gledljiv in namenjen širšemu krogu gledalcev. Zdi se mi tudi dobro uravnotežen med komercialnim in umetniškim filmom, trenutno pa je to tudi eden od najbolj gledanih žanrov v svetu. Vedno pa lahko kakšno stvar naslednjič narediš še bolje, nisem privrženka ekstremnih kritik, da nič ni v redu, nisem pa niti hitro potešen gledalec, saj gledam, kaj bi bilo lahko še bolje, tako pri svojem delu kot delu drugih. Tako se učim in napredujem. Če se udeležim premier v različnih mestih, rada pogledam film z različnim občinstvom, saj je vedno drugače sprejet, sicer pa svojo narejeno vlogo pogledam enkrat, jo analiziram, potem pa ne vrtam v nedogled, kaj bi lahko bilo bolje in kaj ne. Po enem gledanju vem, kaj in kako.
Ali spremljate politiko, glede na to, da se film vrti okoli županskih volitev?
Moram priznati, da ne ravno. Žal je politika povsod okrog nas in se ji ne da izogniti. Na poti dobre energije in dobrih vibracij se izogibam toksičnim zadevam, od hrane do informacij na televiziji. V nasprotnem lahko le kopičiš slabo energijo. Dobro je biti informiran, vendar to jemljem le kot informacijo in se ne poglabljam v to. V tej življenjski fazi tega ne potrebujem, saj sem se prej preveč obremenjevala z vsem, z lačnimi otroki v Afriki, s podnebnimi spremembami, z razpadajočimi državami … Moj cilj je, da spremenim sebe in svoj pogled, potem bom mogoče lahko spremenila še kaj več.
Na poti dobre energije in dobrih vibracij pa se izogibam toksičnim zadevam, od hrane do informacij na televiziji.