Zvezde

"Ljubezen do moje Žabi mi daje moč za nemogoče."

Avtor: sj

Med domačimi blogi je Slavetomyself vsekakor eden bolj zanimivih, saj novinarka in piarovka Nina Orel piše o seksu brez zadržkov, kar je redko in že zato veliko vredno. Sprva se je sicer »skrivala« za imenom Jožica Srbež, saj je vedela, da bodo odzivi močni, a močna je tudi Nina. Ne le, da je prenesla vse podle komentarje, pač pa je lani preživela še težko preizkušnjo: njeno psičko je pohabil ovčar, zato je zdaj negovalka svoje ljubljenke, ki je postala glavna junakinja njenega drugega bloga o psički Ulli.

Nina s svojo psičko Ullo
Foto: slavetomyself

Kot novinarka in piarovka ste se ukvarjali z različnimi mediji, zdaj pa imate kar dva svoja medija.

Po 21 letih dela v tiskanih medijih in krajšem času na televiziji so bili pred desetletjem spletni in družbeni mediji zame dobrodošla poklicna in osebna osvežitev – uživam v interaktivnosti, ki mi jo omogočajo. Neposreden, vsakodnevni stik z bralci obeh mojih blogov je neprecenljiv, seveda pa si nekateri prav zaradi možnosti prikrivanja pravega imena dovolijo več, kot bi si upali osebno. 

Vaša bloga sta zelo različna …

Drži. Blog Slavetomyself s kontroverznimi zapisi, ki so zasnovani na podlagi dnevnika, ki ga vsako jutro pišem že 32 let, sem začela pisati lani. Blog o moji psički Ulli (https://www.ulla.si/) je zaživel letos poleti, čeprav sem Povestice o psički Ulli, kobilici Mici, mačku Rastislavu in pajku Štefanu, ki bodo spremljale zapise na tem blogu, napisala že pred leti. Povod za novi blog je bila strašna nesreča letos spomladi: Ullo, sedemletno drobceno, 3000-gramsko mešanko med shih-tzujem in jorkširskim terierjem, je na obali Kamenjaka napadel ovčar in ji z enim ugrizom tako poškodoval hrbtenico, da ne more več hoditi. Ker sva zelo navezani, me je ta tragedija čustveno močno zaznamovala, a ker sva jo obe tako pogumno in uspešno prestali, me je to spodbudilo, da na površje spustim še ta svoj igriv, na otroke in živali naravnani del sebe.  

Kako to, da ste sprva pisali blog Slavetomyself pod vzdevkom?
Ker pišem o izjemno kontroverznih temah: o spolnosti, tudi homoseksualni, ki je v Sloveniji še vedno velik tabu, o uživanju v vsem »prepovedanem«, brez krščanskega občutka krivde ali sramu, o zlorabi alkohola in prepovedanih substanc, pa tudi o drugih zadevah, ki burijo duhove – o brutalno iskrenih analizah partnerskih odnosov, ki so še vedno prežeti z dobršno mero patriarhalnosti in celo šovinizma, o bolj spoštljivem in ljubečem odnosu žensk do samih sebe … Vedela sem, da bodo večinoma starokopitnejši Slovenci težko prebavili toliko resnice. Če bo pod njo podpisana prava avtorica, ki zaradi svoje neuklonljivosti od nekdaj vzbuja deljene občutke, pa bodo še težje neobremenjeno prebirali moj pogled na svet in odnose. Zato sem prvih nekaj mesecev pisala »pod krinko«.  

Kaj se je spremenilo od takrat, ko ste »prišli iz omare«, ko se niste več skrivali za vzdevkom?

Uf, počilo je. V vseh smislih. Od besnih komentarjev in všečkov mi je skoraj razneslo računalnik in telefon, ko sem začela na svojem Facebooku in Instagramu objavljati zapise iz bloga, skupaj z izzivalnimi, umetniškimi fotografijami sebe v najrazličnejših kostumih, tudi v gorenjski narodni noši, s »štrumpanteljni« na nogah. Eden najlepših občutkov pa je bil, da sem si dovolila združiti v sliki in besedi svojo intelektualno, duhovno in seksualno moč. Nekoč so take »čarovnice« sežigali na grmadi, danes pa se grejo medijskega linča, kar je bilo še posebej izrazito po tem, ko sem bila gostja v oddaji Zvezdana. Ampak dokler pogumno živim svojo resnico, se mi ta »verbalna ropotanja« ne zdijo omembe vredna. Pravzaprav so zdravilna, ker so se zaradi te moje mejnosti lepo »prečistili« ljudje okrog mene. Ko se jasneje »sprofiliraš«, se izjasni tudi, kdo je tvoj somišljenik in kdo ni. Odličen »filter« je to moje ustvarjanje! 

Od kod ime Jožica Srbež?
Prav zato, ker sem želela poudariti dvojnost, ki jo vsi nosimo v sebi, a jo malokdo uravnoteženo uresniči v tem enem od naših življenj, sem ustvarila »polaren« lik – Jožico, kot konzervativno dekle (z ljubeznijo do goveje juhe, nedeljske maše in izletov v Julijce) z neoliberalističnim pogledom na svet in neobičajnim življenjskim slogom: je samska (po lastni izbiri), veliko dela, se ukvarja s športom in potuje po svetu, brezsramno se predaja užitkom vseh vrst (in se po tem tudi kdaj tolče po glavi!), ima ljubimce v New Yorku, Dubaju, Parizu, Los Angelesu … Ker jo ves čas nekaj tare in »srbi«, sem ji dala priimek Srbež. (smeh)

Bi rekli, da je pri nas seks še oziroma spet tabu?
Javna debata o spolnosti v medijih je še vedno tabu, čeprav je po mojem mnenju mnogo veliko intimnejših tem … Čeprav je spolnost eno najbolj naravnih, osnovnih dejanj, zaradi katerega smo konec koncev nastali vsi mi, je še vedno prisotno veliko zadrege, ker gre za goloto, spolne organe in užitek. Slednji je v naši podzavesti, zaradi vere, ki jo imamo hočeš nočeš vsi nekako vkoreninjeno v genotip, še vedno označen kot greh, ki bi se ga morali sramovati. Nemogoče je pričakovati, da se bo to kdaj popolnoma spremenilo, morda je celo prav tako. 

Se vam kdaj smilijo tisti, ki iz različnih razlogov nimajo dobrega seksa niti občasno?

Ah, kje pa! Pa ne zato, ker bi bila brezčutna, ampak zato, ker se treniram, da na nikogar, ki je na kateremkoli področju v (trenutnem) pomanjkanju česa, ne gledam pomilovalno, ker ob tem podzavestno tudi sebe zaznavaš kot šibkega in nemočnega. Raje vidim sebe in druge kot mogočne, četudi velilkokrat nezavedne oblikovalce svoje usode. Edina zoprna stvar je, da so seksualno podhranjeni ljudje ponavadi mnogo bolj popadljivi in zlobni do drugih, ker so si »zablokirali« enega izmed najmočnejših kanalov razelektritve in notranje obnove, zaradi česar je treba biti z njimi pazljivejši, ker so lahko kot »tempirane bombe«.
V kakšnem primeru bi se vi odrekli seksu?
Čeprav priznam, da sem sužnja vseh vrst užitkov (pa dnevnih obredov, stroge samodiscipline in reda … – zato tudi naziv bloga Slavetomyself!), sem se že in se tudi še bom mnogokrat odrekla spolnosti. To krepostno in disciplinirano puščavnico v sebi »poženem« predvsem takrat, ko trenutni telesni užitek ni vreden človeka, s katerim bi si ga pričarala. Bodisi zato, ker je kot človek strupen duševno ali čustveno, bodisi zato, ker je vezan; v enem ali drugem primeru je lahko še tako izkušen ljubimec, pa si ne bom mazala duše in packala karme z njim. Niti pomotoma ne!

Koliko obveznosti imate zaradi svoje psičke, ki po operaciji hrbtenice potrebuje še dodatno skrb?

Oh, če se ne pritožuje mati samohranilka, ki dela tri »šihte«, da preživi štiri otroke, potem se tudi jaz, ki skrbim zase in za svojo psičko, nimam pravice. Seveda mi ni lahko, mnogo težje je, kot je videti, ampak ker tako globoko in brezpogojno obožujem Ullo, mi ji ni težko namenjati toliko časa. Seveda si moram obveznosti čez dan še mnogo bolje zorganizirati, ampak ljubezen do moje Žabi mi daje moč za nemogoče. Poleg sprehodov in hranjenja še trikrat dnevno delava fizioterapevtske vaje, štirikrat dnevno ji pomagam na stranišče (izloča lahko le z mojo pomočjo, ker ne čuti spodnjega dela telesa), na koncu dne sledi njena telesna higiena … Veliko je vsega, ampak jaz ji vmes čivkam, mjavkam, jo zabavam, pripovedujem ... Midve se imava ob tem lepo. Jaz ji znam to pričarati in ona uživa, ko se ukvarjam z njo.