Zvezde

Čudežna polja so ga zaznamovala. Zdaj je dočakal 70 let ...

Avtor: Aleš Rod

Slavc Kovačič je pred dnevi dopolnil 70 let, ki mu jih ne bi skoraj nihče prisodil. S svojimi značilnimi brki je bil in je še vedno prepoznavni stas in seveda tudi glas priljubljene skupine Čudežna polja ter številnim otrokom poznanega in sila priljubljenega Spidija.

Slavc L. Kovačič je dopolnil 70 let!
Foto: Aleš-Rod

Večina vas pozna kot glavni glas skupine Čudežna polja, a preigravali ste že pred tem. Kdaj in kako se je vse skupaj pravzaprav začelo?

Večina me zdaj pozna tudi kot Spidija. (smeh) Glede na to, koliko časa sem že na sceni, lahko rečem, da se je zamenjalo že kar nekaj generacij, ki sem jih tako ali drugače nagovarjal z odra. Vse skupaj se je začelo proti koncu osnovne šole. Do trenutka, ko sem se začel ukvarjati z glasbo, sem bil zavzet atlet, treniral sem atletiko in na nekem tekmovanju v takratni Jugoslaviji celo dosegel tretje mesto. A s pojavom Beatlov je bilo vseh atletskih veselic konec. Kmalu sem prodal tudi kolo in s tem denarjem kupil kitaro. Tako se je vse skupaj začelo nekje v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. (smeh) Leta 1965, 20. decembra, smo prvič stali na odru s skupino Skati.

Glasbenih spominov je gotovo veliko, kakšni pa so spomini na otroške dni?

Res je, glasbenih spominov je veliko, veselih in včasih tudi malo manj veselih. Na otroške dni imam lepe spomine. Ne bi rekel, da sem bil nagajiv otrok. Kot otrok sem preživljal vikende in počitnice pri stari mami v Makolah, kjer sem imel svojo družbo. Skupaj smo za Dravinjo in v mlakah, ki jih je ob poplavah naredila, lovili ribe. To nam je bilo največje veselje v poletnem času. V zimskem času smo gradili skakalnice na bližnjem hribu. Ena je bila malo manjša, kjer se je skakalo okoli 15 metrov, druga, večja, je imela rekord 46 metrov.

Sledila so šolska leta. Ste bili vzoren učenec?

Leta 1957 sem odšel v osnovno šolo v Slovenski Bistrici. Bil sem kar priden učenec, čeprav mi učenje nikoli ni preveč dišalo. Glede na to, da sem bil kar bistroumen, mi šola ni povzročala težav, občasno mi je malo ponagajala le matematika, kar je baje značilno za ljudi, ki jim bolj ustrezajo jeziki in jim je dan posluh. Oče in mati sta bila oba pedagoška delavca, oče je poučeval biologijo in kemijo, mama četrti razred. Mama me sicer ni učila, oče pa. Oče je od mene zahteval kar veliko. V primerjavi s preostalimi učenci še toliko bolj, zato sem se moral pri njegovih predmetih še več učiti in se izkazati, da mu ne bi naredil sramote. (smeh) Po končani osnovni šoli sem šolanje nadaljeval na Drugi mariborski gimnaziji, kjer je glasbeno življenje postajalo že kar pestro. Takrat sem prvič slišal tudi Čudežnike, ki so bili takrat še bolj gimnazijski bend, mi smo bili takrat že malo bolj resen bend. No, takrat se je počasi začelo obdobje, ko smo začeli hoditi ven, začele so se težave, povezane z dolgimi lasmi ...

Ste imeli zaradi dolgih las težave?

Da, dolgi lasje so bili takrat katastrofa. (smeh) Profesorji so nas zaradi tega celo preganjali. Včasih smo morali stati pred vrati učilnice, včasih so nas celo nagnali k frizerju, da se moramo ostriči. To smo rešili tako, da smo si zmočili lase in si jih dali za srajco ... Bile so težave, ki za nas niso bile ravno prijetne, saj s svojimi dolgimi lasmi nismo želeli nikomur ničesar hudega. Želeli smo zgolj biti v trendu. Je pa res, da je bila naša generacija, generacija v šestdesetih letih, dokaj uporniška proti vsem tistim starim načelom, ki se nam niso zdeli normalni za tisti čas. Mi smo nekako živeli že z zahodom prek radia Luksemburg in prek drugih povezav z zahodnim svetom. Meni je recimo plošče, ki so bile na vrhu lestvic v Nemčiji, Angliji in drugje po svetu, pošiljal stric.

Ste bili torej upornik!?

Po eni strani da, a kljub vsemu lahko rečem, da sem bil priden. Med drugim sem prejel tudi Prešernovo nagrado za pisanje, za fantazijski spis, kar je bila morda takrat tudi že neka zasnova za to, da sem pozneje začel pisati besedila in ob tem še komponirati. Po koncu gimnazije sem šolanje nadaljeval na Pedagoški akademiji, smer zgodovina in zemljepis. Pozneje sem nekaj let tudi opravljal ta poklic. Nekaj let sem delal tudi v prevzgojnem zavodu, a preostali del življenja sem preživel kot profesionalni glasbenik, kar v Sloveniji ni lahko.

Kaj ste med šolanjem najraje počeli v prostem času?

Kot sem že prej omenil, sem v osnovni šoli treniral atletiko, poleg tega sodeloval tudi v pevskem zboru, najprej v mlajšem, nato v tistem malo starejšem. Poleg tega sem hodil tudi v glasbeno šolo, kjer sem se najprej učil harmoniko, nato klavir. Malo pozneje sem igral tudi nogomet. Najprej je bila to športna »klapa«, pozneje, ko se je vse skupaj malo bolj prevesilo v glasbeno področje, smo bili pa glasbena »klapa«. Ko smo bili malo starejši, so se začele tudi lumparije, ko smo se skrivali, kadili ... V časopisni papir smo si zavijali liste in to nato kadili. Peklo je kot strela, ampak kadilo se pa je.

Ste kot glasbenik imeli veliko oboževalk?

Kar zadeva dekleta oziroma oboževalke ... Glasbeniki imamo v bistvu tak imidž, glasbeniki in dekleta ... To je znano! Glede na to, da smo bili zelo popularen bend, je bilo temu primerno tudi število oboževalk. Vendar največ zainteresiranih oboževalk je bilo v času, ko sem bil didžej. Kot didžej sem delal kar nekaj let, tako v Sloveniji kot tudi v Avstriji in na Hrvaškem, na morskih terasah, predvsem v Vrsarju. Tam sem vodil tudi izbor za miss in to so bili časi, ko sem se res gibal med samimi ženskami. Včasih je bilo res kar malo naporno, to moram priznati. Vedno sem imel rad ženski spol (smeh), a med vsemi temi avanturami sem se večkrat malo umiril, se celo poročil in takrat bil seveda samo z ženo.

Pozneje je prišlo »zrelo« obdobje, ko moški popelje svojo izbranko pred oltar. Kako bi opisali to obdobje?

Moje »zrelo« obdobje se je začelo pri mojih 30 letih, ko sem se poročil. No, jaz sem se nekajkrat poročil, imam tri otroke in lahko rečem, da sem bil vedno, ko je šlo za družino, zelo resen. Zelo sem se trudil in bil zvest do nekega trenutka, ko so se stvari začele krhati. Ko preide vse skupaj v tiste visoke ženske frekvence ... Tega kot glasbenik nikoli nisem prenesel in takrat so se stvari skrhale do konca. Odšli smo vsak svojo pot ter nadaljevali to »zrelo« obdobje malce drugače. Trenutno sem zelo srečen, čutim ljubezen do svoje partnerke in skupaj sva zdaj že kar nekaj časa. Je malo drugače, kot je bilo v preteklih zvezah. Z vsako zvezo se stvari dopolnijo, nadgradijo in tako spoznaš tudi malo drugačne vidike ljubezni. Mislim, da si vsak človek želi najti tisto popolno ljubezen. V današnjih časih, v časih naglice in materializma, je to zelo težko, saj si udarjen z vseh strani na najrazličnejše načine. Zato mislim, da je, če uspe človeku v tem ponorelem svetu najti ta občutek zaljubljenosti, to zato še toliko več vredno.

Pred nekaj leti ste začeli ustvarjati tudi za otroke in se uspešno pojavili še kot Spidi. Nam lahko zaupate, na čigavem zelniku je zrasla zamisel o tem?

Leta 1991 sem se osredotočil tudi na delo z otroki. Sicer smo že pred tem Čudežniki posneli kar nekaj pesmi, namenjenih otrokom. A pozneje sva z Gorazdom malo skrenila še na to pot in na mojem zelniku je zrasel Spidi, na Gorazdovem pa Gogi. Vse skupaj se je začelo na morju, ko sem naredil besedilo v slovenščini za Speedy Gonzales in ko sem med izvajanjem vnesel nekaj mehikanskih štosov, da so se ljudje malo nasmejali, se je porodila ideja, da bi lahko z Gorazdom naredila nekaj v tej smeri za otroke.

V zadnjih letih ustvarjate predvsem za otroke, za Bumbar talente. Bi lahko rekli, da ste spet našli otroka v sebi?

Mislim, da imam otroka v sebi ves čas. Ves čas nosim otroka v sebi in se zato tudi dobro počutim. Moram reči, da je to tudi tisto, kar te v slabih, preresnih trenutkih drži pokonci.

Kakšni so vaši načrti za v prihodnje, kaj si želite?

Še vedno širim svoje dejavnosti, zdaj poleg vsega nastopam še s svojim bendom CCR Remember. To je bend, ki je že dalj časa deloval v Avstriji, a je zdaj v novi zasedbi, kjer sem tudi jaz. Tudi s Čudežniki smo po nekje sedmih letih počitka povečali število nastopov. Spidi je prav tako polno zaseden. (smeh) Veliko tudi komponiram in ustvarjam za otroke. Želim si doseči še kakšen uspeh na glasbenem področju. Želim si, da bi svet bil malo manj nor, kot je, in da bi bilo malo manj požrešnežev. Če bi si ljudje med seboj pomagali, bi bil svet neprimerno lepši. Nekoč smo že poznali takšne čase in moja želja je, da bi se ti časi spet vrnili med nas.

Eno od  zanimivih razmišljanj Slavca Kovačiča lahko preberete na povezavi:  Paul McCartney je umrl 9. 11. 1966