Dobra karma
Zvezde

'Bila sem, kot bi me zadela kap,' iskreno pripoveduje Katarina Venturini

Avtor: Sonja Javornik

Dobili sva se v Tivoliju. Na klopci me je že čakala, oblečena v preprosto trenirko, brez ličil, pa vendar vsa čudovita. Nisva se poznali, ampak ko sem se pripravljala za najin pogovor, ki je potekal med sprehodom, sem spoznala, da imava res veliko skupnega. Tudi šest neuspešnih poskusov umetne oploditve. Katarina je sicer po tem, ko sta z možem že vrgla puško v koruzo, zanosila po naravni poti, ampak o težkih preizkušnjah rada govori, ker se zaveda, da je to še vedno za marsikoga tabu. Še preden sva končali, sem imela občutek, da imam novo prijateljico. Katarina ni čudovita samo na (prvi) pogled …

Katarina Venturini ima rada naravo in zmerno rekreacijo.
Foto: Revija Zvezde

Številni športniki se po koncu tekmovalne kariere ne ukvarjajo več s športom, v katerem so zmagovali, ker so se ga nasitili. Ste imeli vi v kakšnem trenutku odpor do plesa?

Nikoli. A tekmovalni ples je nekaj drugega kot družabni. Ko sem se odločila za konec tekmovalne kariere, sem mislila resno. Včasih se kdo pošali, ali bi še tekmovalno zaplesala, vendar niti slučajno! Da bi oblekla izrezano obleko, se namazala s samoporjavitveno kremo, obula visoke pete … Ko se samo spomnim pritiska tekmovanj, stresa, fizično in psihično napornih treningov, bolečin v stopalih na koncu dneva, nikakor ne bi šla nazaj! Zdaj nimam nobenih bolečin, saj sem prav vsak dan zadnjih 17 let tekmovalne kariere opravila raztegovanje – stretching, tudi na dopustu na Havajih! Z vrhunskim plesom sem se ukvarjala 25 let, do svojega 35. leta, in to je dovolj.

Koliko počitka ste si sploh privoščili ob koncu?

V karieri sva vedno imela 17 dni dopusta – to je dva tedna in tri vikende. V življenju sem res garala. Ni bilo vikendov in praznikov, saj smo ves čas trenirali. Bila so leta, ko sva trenirala dvakrat na dan po štiri ure, proti koncu kariere pa sva ogromno potovala in bila tudi po šest tednov skupaj v tujini. Takrat so treningi malo trpeli, vendar sva bila na vrhuncu kariere in jih nisva potrebovala toliko. Ko sem marca 2008 končala kariero, je bilo z organizacijo poslovilne predstave Neskončnost je večnost veliko dela, po njej pa sem šla na dopust za dva tedna. Po tem pa sem že začela pripravljati vse potrebno za odprtje plesne šole. Lahko rečem, da si šele zadnja leta vzamem malo več prosto.

Si zdaj kakšen dan privoščite samo poležavanje?

Po koncu kariere sem se zelo zanemarila, saj ni bilo časa za konkretno ukvarjanje s telesom. Malo mi je žal, saj se po treningu človek počuti bolje. V zadnjih letih počasi obujam tudi to. Imam veliko znanja in pripomočkov doma, zato treniram doma.

Kako vaš mož Damjan gleda na Andreja Škufco, vašega dolgoletnega plesnega partnerja, s katerim ste verjetno v življenju preživeli še veliko več časa kot z možem?

Ravno letos sva z možem skupaj tako dolgo, kot sva bila z Andrejem, torej 17 let. Zelo dobro se razumemo in se še vedno obiskujemo. Andrej in Melinda sta nas lani obiskala na morju, oba moška gresta večkrat skupaj na pijačo. Zelo sem vesela, da sta Andrej in Melinda skupaj, saj je Melinda odlična partnerka Andreju in jo imam res rada.

Torej vaš mož ni imel z Andrejem nikoli težav, ni bilo ljubosumja?

Nikoli.

Si Damjan upa zavrteti se z vami v javnosti?

Seveda mu je nerodno in težko, saj vsi pričakujejo, da je tudi on vrhunski plesalec. Kot plesalka sem se navajena prepustiti. Oziroma – tisti, ki je boljši v paru, se mora prepustiti na raven slabšega. Zato ne delam vragolij, ampak pleševa bolj osnove. Pleševa le nekajkrat letno, največkrat kakšen fokstrot ali angleški valček. Prepričana sem, da bo čas tudi za to.

Pa se vam zdi, da lahko pravila pri plesu koristijo tudi v partnerski zvezi?

Seveda. Ples je tipično patriarhalen, če se lahko tako izrazim. Pri plesu moški vodi, ženska pa odreagira in ravno zato je treba danes ženske kar malo umiriti, da ne vzamejo vseh stvari v svoje roke. Oba partnerja imata težko nalogo – on vodi, odloča in nakaže pravi čas, ona se prepusti. Danes smo ženske same sebi dovolj, zmoremo vse, a bi morale biti bolj pasivno aktivne. Ženske moramo biti reakcija nečemu, moramo znati počakati. Pri plesu je to vprašanje mili sekunde, vendar je treba odgovoriti plesalcu, ko te vpraša.

Pri plesu je pomembna pozornost do soplesalca, kar je verjetno dobro tudi v vsaki zvezi. Ali ste zato plesalci tudi dobri življenjski sopotniki?

Morda res. Zagotovo smo plesalci orientirani ciljno in se bomo za dosego cilja prilagodili. Od nekdaj menim, da menjava partnerja ne vodi nikamor. Zveza se mi ne zdi stvar usode, ampak stvar dela, pozornosti, poznavanja partnerja. Pomemben je občutek za sočloveka – kot se pri plesu nežno dotikaš kože.

Verjetno je vaš mož zelo zadovoljen z vami, če ste tako odzivni, pozorni …

Zagotovo imava tudi midva vzpone in padce. Dokaz najine uspešne zveze je 17 let, ki sva jih preživela skupaj. Tudi v času epidemije nisva imela težav, nisva potrebovala odvetnika. (smeh) Po koncu tekmovalne kariere so me vabili, da bi šla učit na Japonsko, pa v Hongkong, vendar nisem želela biti ves čas na poti. Nisem si predstavljala, da bi bila še naprej stran od doma in svojega partnerja.

Kako se je vajina zveza spremenila, ko ste nehali tekmovati?

Po koncu tekmovalne kariere sem se zapodila v projekt Plesna zvezda. Delala sem tudi po 16 ur na dan, zato je bilo skoraj isto kot prej. Tudi Damjan je priden, zato se vidiva samo zjutraj, zvečer in čez vikende. Njegovo poslovanje ga tako zaposluje, da ne sedi doma in me čaka, ampak imava vsak svoje delo, ki naju veseli.

Kdaj ste začutili materinski nagon, da je čas za otroka?

Včasih mi je bilo žal, da sem začela s Plesno zvezdo, saj nisem mogla po enem letu kar oditi. Po osmih je bilo to lažje, takrat je plesna šola že imela rutino. Ko prijateljici, mlajši od mene, ni uspelo takoj zanositi in sta šla s partnerjem na IVF, sva tudi midva začela delati na zanositvi. Ker se po letu dni ni nič zgodilo, sva poiskala pomoč. Ko si enkrat v tem kolesju, te šele zagrabi panika, saj ti vsi govorijo, da si prestar. A videla sem tudi ogromno mladih deklet, ki potrebujejo pomoč pri zanositvi.

Tudi sama sem bila v postopkih umetne zanositve, zato vem, kako težka je ta preizkušnja.

Nikakor ni bilo preprosto. Bolečina ob odstranitvi jajčec, čakanje, če se bo pojavila menstruacija ... to je res težko.

Zavedamo se le dela naših možganov, pri dodanih hormonih pa sebe sploh ne moremo nadzorovati. Kako ste prenašali to, da ste pod vplivom hormonov drugačni?

Počutila sem se kot človek, ki ga je zadela kap in nekaj govori, drugi pa ga ne razumejo. Sam sebi se zdiš normalen, stranske učinke, kot sta rejenje in pomanjkanje kondicije, pa sem pripisovala svoji starosti. Težo sem pridobivala počasi in se je nisem niti zavedala, enako je bilo z obnašanjem – sama sebi sem se zdela normalna, čeprav nisem bila. Damjan me je pozneje spomnil, da sem bila med hormonskimi terapijami res zoprna, da sem tudi njega krivila, da otroka še ni. Tega se sploh ne spomnim! Imela pa sem srečo, da nisem potrebovala velikih odmerkov hormonov. Veliko je odvisno od sreče. Sama sebe sem že prepričevala, da mi po šestih poskusih nikdar ne bo uspelo. Od vseh poskusov sem postala tako utrujena, da nisem mogla več. Poskusila sem vse, kar mi je kdo svetoval, celo leto nisem jedla mesa in mlečnih izdelkov, saj sem mislila, da bo to pomagalo. A ni.

Ste torej prišli do trenutka, ko si niste več upali upati?

Seveda. Še ko sem zanosila, si še vedno nisem upala upati, saj sem bila prepričana, da je samo vprašanje časa, kdaj bo konec nosečnosti.

Postopki umetne oploditve so za partnersko zvezo pogosto preveč. Je tudi vajina trpela?

Damjan mi je šele pozneje povedal, da midva ne bi bila več skupaj, če me ne bi imel tako rad. To mi je pomenilo največ. Pomembno je, da imaš dobrega partnerja. Ogromno je zvez, ko gresta starša takoj po zanositvi ali rojstvu narazen. A včasih je boljši tisti oče, ki skrbi za otroka le čez vikend, kot tisti, ki ga ima vsak dan. Sicer pa je res nekaj najlepšega, ko na svet spraviš otroka, ko ga držiš v naročju, ko lahko spremljaš njegov razvoj. To mi pomeni več kot vsi pokali, ki sem jih dobila.

Se kdaj bojite, da bo Mark preveč razvajen, ker sta ga tako dolgo čakala?

O tem veliko razmišljam. Mark je edinček, vendar poskušam biti kar ostra. Mark se že od drugega leta prha sam, sam se namili, zadnje dni se sam obriše in posuši lase s fenom. Vsak večer pospravi svojo sobo, edini minus je, da še vedno spi z nama v postelji. Jaz ga razumem, saj mu je lepo z nama in tudi jaz ne bi spala sama, če bi imela drugo možnost.

Kaj pa to pomeni za vajino intimo?

Za to se vedno najdeta čas in prostor. Risanke so na sporedu ves čas. (smeh)

Pa se vam zdi spolnost pomembna za zvezo?

Seveda. Če pri teh letih ne bi bila zadovoljena, verjetno ne bi bilo dobro.

Ampak slišim, da vedno več ljudi živi aseksualno. Kako vi gledate na to?

Ne vem. Moja prijateljica pravi, da ima spolne odnose vsak dan, zato se včasih kar malo slabo počutim, ker midva tega ne delava vsak dan. (smeh)

Ali niste nič tekmovalni na tem področju?

Tukaj pa res nisem tekmovalna.

Pogrešate oddajo Zvezde plešejo? Že na začetku nove sezone ste morali snemanja prekiniti.

Zelo. Zvezde plešejo trajajo 11 tednov in sezono bi težko spravili skozi do poletja. Avstrijci so enako oddajo odpovedali, Nemci pa nadaljujejo, vendar brez občinstva, čeprav je to lahko zelo tvegano. Če zaradi virusa izgubiš enega tekmovalca, se lahko vse podre, zato se mi je zdela odločitev Pop TV, da smo izvedli prvo oddajo četrte sezone brez publike, prava. Po mojem mnenju oddaja ni trpela, jaz pa sem se počutila celo bolje.

Čemu pripisujete, da z leti ne prenesete gneče?

Gneče na tekmovanju si navajen, vendar se občinstva drugače dotakneš z gibom kot z besedo. Za pripravo na tekmovanje je treba trenirati več ur na dan, več let, pred tekmovanji je treba poskrbeti za videz: pričesko, nohte, posončenost …, dan tekmovanja pa je kot obred: narediš različne vaje, vizualiziraš, se naličiš, urediš pričesko … Postaneš druga oseba. Si v zoni. Z enim ciljem. Zmagati. Zato je to drugače.

Pa mislite, da bi tolikokrat zmagali, če ne bi bili tudi tako lepi? Ker je očitno tudi videz zelo pomemben.

Sama zase ne bi rekla, da sem lepa, lahko pa rečem, da sem bila pridna, trmasta in prizadevna. Želela sem narediti vse, kar so mi učitelji naročili, popraviti vse napake in mislim, da mi brez tega ne bi uspelo zmagovati. Ne verjamem, da sem to dosegla s svojo lepoto ali postavo. Videz – ličenje, pričeska, obleka – šteje le tisti dan, treninge pa štejemo v mesecih. V tem času se naučiš ličenja, trikov glede pričeske, saj točno ugotoviš, kaj na tebi deluje. Seveda je videz pomemben, to je kot pentlja na paketu. A saj so vse plesalke in plesalci videti fantastično, saj vedo, kaj je treba narediti. Vsi imajo izoblikovano telo, saj so mišice plesalcev dolge, lepe, in ne kratke ter nabite. Mišice bodibilderjev se mi zdijo naravnost grozljive. (nasmešek)

Kako pa so hormonske terapije in nosečnost spremenili vašo postavo?

Meni je bilo vseeno! Med nosečnostjo sem se zredila za 20 kilogramov, eno leto po porodu sem prišla nazaj na svojo težo. Zagotovo si vmes nisem bila všeč, dobila sem tudi celulit, vendar je to potem izginilo. Pred tem se ženske ne smemo ocenjevati, ker je prav, da dojimo.

Kako gledate na zvezdnice, ki imajo že po nekaj tednih enako postavo?

Take ženske se zagotovo niso zredila 20 kilogramov, ampak le toliko kot tehta otrok. Pri 43 letih daš sebe malo na stran, in to se mi zdi prav. Čez leto in pol bom stara 50 let in moram biti zadovoljna s svojim videzom.

Ste kdaj razmišljali o operaciji ali polnilih?

Nikakor. Tega si niti ne bi upala narediti, saj ne vem, kaj bi to povzročilo. To je nekaj umetnega in ni osebe, ki bi mi bila všeč, ko se je temu prepustila, tako da me to sploh ne mika.

Če sklepam po sebi, gotovo po vseh injekcijah hormonov niste imeli želje še po kakšnih drugih injekcijah, kajne?

Res je. Pa saj ni smiselno, da popraviš en delček na sebi, saj se leta vidijo tudi na drugih delih. Umetnost je nositi svoja leta in vsako obdobje prinese nekaj lepega, zato se let ne smemo sramovati. Z veseljem povem, da bom kmalu stara petdeset let. Z veseljem se uredim, lepo oblečem, naličim, vsaka moda pa je primerna za določeno generacijo. Meni je mnogo lepše, da se nasmejem Marku kot pa karkoli drugega. To ne pomeni, da mi moje gube kdaj ne gredo na živce, vendar to vržem čez ramo in se osredotočam na druge stvari.