Dobra karma
Zvezde

Lepa televizijka je prepričana, da je njen mož njena duša dvojčica

Avtor: Andreja Comino, revija Zvezde-Lady

Primorcem je Sabina Francek Ivović z zgodbami o različnih ljudeh tako zlezla pod kožo, da so jo že zdavnaj vzeli za svojo. Le redki se še spominjajo, da se je na Obalo priselila šele pri 17 letih, ko je ljubljansko meglo zamenjala za sonce v Izoli. Nato pa je šla spet hitro na drugi konec Slovenije, v Maribor, kjer je diplomirala iz kazenskega prava. Vas zanima, kako se je znašla v novinarskem svetu in kako je spoznala svojega moža?

sabina francek ivovic
Foto: revija zvezde

»V Izolo sem prišla pred četrt stoletja. Verjetno sem zdaj že dobila 'primorsko državljanstvo'. Vesela sem, da sem v Izoli, zame najlepšem mestu, pognala korenine. Na začetku mi je bilo tudi težko, saj človek potrebuje kar nekaj časa, da se privadi novemu okolju. Še posebno ko kot najstnik prideš iz Ljubljane. Zdaj pa mi je tu res lepo, saj je vse butično: od majhnih ulic, trgov, obale, zelo prijaznih in veselih ljudi. Na majhnem mestu je vse, kar imajo veliki. Zelo pa mi je všeč, da se zjutraj usedem na kolo in se ob morju odpeljem v službo do Kopra. Le kaj bi lahko bilo še lepše?« se sprašuje Sabina Francek Ivović, ki se je najprej odločala med študijem gledališke igre in prava. Po treznem pogovoru z mamo se je odločila za pravo.

Pripovedovalka zgodb
Življenje jo je premetavalo levo in desno, ko pa si je prisluhnila, je vedela, da lahko najbolj pristen stik z ljudmi udejanji skozi oči kamere. Začela je na komercialni televiziji, nato pa šla na nacionalno. Deset let je v regionalnem programu vodila oddajo Dobro jutro in delala kot novinarka. »Še danes se me ljudje spomnijo kot voditeljice. Zelo uživam tudi pri vodenju regionalne informativne oddaje Primorska kronika, precej pa se posvečam tudi oddaji Ljudje in zemlja. Pomembno se mi zdi, da predstavljam ljudi, ki nas hranijo, zaradi katerih dobimo kos kruha, mleko in jogurt. Želim povedati, da naša hrana ni samoumevna, temveč da za njo stoji slovenski kmet,« poudari Sabina, ki je zadnje leto stopila tudi za kamero in začela sama snemati svoje prispevke. »Novinarji imamo veliko odgovornost. Zato moramo besede skrbno izbirati. V tem času se moramo potruditi, da najdemo dobre zgodbe, krutega je že tako in tako preveč. Če zasleduješ dobro, se ti bo dobro tudi vračalo in boš žel dobro,« pripoveduje voditeljica, ki velikokrat premišljuje, ko se po obalni cesti s kolesom vozi v službo.

V hribih in po svetu
Sabina je tudi velika ljubiteljica psov. Psička Gaja je v njeno življenje prišla pred tremi leti, zaradi nje je spet obula tekaške copate. Odtekla je več kot deset polmaratonov, svojo kosmatinko je naučila, da teče ob njej. »To so posebni trenutki. Lastniki psov smo tako in tako malo posebni. Komuniciramo s kužki. Moja psička natančno ve, kaj jo čaka, ko si začnem obuvati copate, in katero ovratnico bom vzela. Gaja je tudi moja nepogrešljiva sopotnica v hribih, ki jih imam zelo rada. Pa ne samo zaradi hoje, temveč ko dosežeš vrh in se zazreš v daljavo, samemu sebi dokažeš, da zmoreš. Vsak pa si sam izbira višino vrhov,« pravi sogovornica, ki je tudi varuhinja gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije. Na pohodih v hribe jo pogosto spremlja mož Vladimir, ki ga je spoznala na raftingu v Črni gori leta 2006. Nato ju je življenje odneslo v različne smeri, leta 2011 pa sta se spet povezala. »On je moja duša dvojčica. Iz Srbije je prišel v Slovenijo in nato sva se poročila.« Dekliščino je imela v Bohinju, kjer sta se na travniku nad jezerom tudi poročila. »Tako kot jaz ima tudi on rad naravo, saj je po poklicu biolog. Ukvarja se s komarji in peščenimi muhami in je predstojnik oddelka za varstvo narave na Famnitu v Kopru.«