Dobra karma
Zvezde

Marjetka in Jan: 'Težko sva se naučila verjeti vase in v ljubezen'

Avtor: Andreja Comino, revija Lady

Jan Plestenjak je strasten človek. Ne prenaša malodušja in je velik garač, ki je v tridesetih letih postal ena najpomembnejših slovenskih blagovnih znamk. Pa tudi gentleman, ki ne prenaša nespoštljivosti. Od nedavno je del njegovega življenja postala Marjetka Vovk, ki jo poznamo iz uspešnega tandema Maraaya ter kot učiteljico petja in žirantko v šovu Slovenija ima talent.

Jan Plestenjak in Marjetka Vovk sta se izvrstno ujela.
Foto: Neo Visuals

Zaupala sta nam, kako sta se spoznala, kaj sta skupaj ušpičila in odkrila drug o drugem.

Kakšno je bilo vajino zadnje leto? Kako sta preživela to poletje?
Jan: Prvič sem se veliko kopal v Strunjanu. Našel sem točko, kjer sem lahko zelo sam. Ni atraktivna in ravno to mi je všeč. Sicer pa je bilo lansko in letošnje leto preizkušnja. Če si trideset let v nekem direndaju in se vse to nenadoma zaustavi, ti hitro pokaže ogledalo, kdo in kaj si, kaj si do zdaj naredil, vsi plusi in minusi. Včasih je tudi neprijetno in s tem se je treba spoprijeti. Dogajali so se mi tako vzponi kot padci. A sem hitro ugotovil, da nimam pravice tarnati, ko pa je toliko ljudi z veliko hujšimi težavami od mene. Zdi se mi neokusno, da nekdo, ki ima vsega dovolj, razglablja, da mu je hudo. Sem pa bil v stiski, da ne morem opravljati svojega dela, ki sem mu tako predan in zaradi katerega sem se marsičemu odpovedal, nisem hodil na dopust, saj mi je fino delati. Polnil sem se s sprehodi, hitro hojo, dobival kondicijo, ki jo potrebujem na odru. Malo sem se naučil tudi kuhati. Zdaj mi že uspe pripraviti kakšno meso in jajca. Moj prijatelj Coto pa me je 'pošolal', kako se pravilno pripravi pašta.
Marjetka: Če ne bi bilo karantene, ne bi nikoli obudila kariere kot Maraaya, napisala kopice pesmi. Prej sva imela z možem tako natrpan tempo, da nisva našla časa za najino glasbo. Uspela sva narediti pesmi za dve plošči. Veliko časa smo preživeli z otrokoma, hodili v naravo. Kljub razmeram smo poskušali čim bolj zadihati, najti optimizem, voljo do prihodnosti. Seveda so prišli dnevi, ko sem bila žalostna, ko se je zdelo, da tega ne bo konec. Bolj kot spremembe me je izčrpavala dolgotrajnost stanja. V neki točki sem se nehala spraševati, kdaj bo konec, in sem skušala čim bolj ustvarjalno preživeti dneve. To me je potegnilo ven. Letos smo preživeli krasne enomesečne družinske počitnice na Korčuli. Posvetila sem se otrokoma. Poskušam biti čim bolj odprta, poslušam, kaj mi imata za povedati, kako razmišljata, pri nas ni tabu tem.


V kaj še verjameta?
Jan: Glede na naslov najinega najnovejšega dueta V naju še verjamem nedvomno v to, da je v vseh stvareh ista resnica, absolut, ki bi mu lahko rekli bog. Pa naj gre za hrano, pesmi, ljubezenske odnose, pogled na staro oljko … Povsod je ista resnica, bistvo. Ko to enkrat razumeš, so ti stvari bistveno bolj jasne. Nekaterih najlepših stvari ne moreš začutiti empirično ali razumsko, temveč jih samo začutiš. Ni treba prebrati sto knjig, biti moraš samo dober opazovalec, se vrniti v otroška leta, ko je bilo vsakemu vse jasno, ko si letel na krilih domišljije, bil buden, ustvarjalen in živ … Potem so prišla pravila in vse spremenila. Z leti se je nabralo veliko prtljage, zdaj sem se skozi pesmi začel vračati k tej otroški organskosti. Postajam otrok, ki nima predsodka povedati ljubim te.
Marjetka: Verjamem v tisto pravo resnično in brezpogojno ljubezen, ki ne pozna meja, v dobrem in slabem. Verjamem v materinsko, partnersko ljubezen, pa do babic, dedkov in preostalih sorodnikov. Naprej me žene, da v vseh obdobjih ljubim brezpogojno.


Katere iluzije so se vama razblinile?
Jan: Največja iluzija je, da se ti nekaj spremeni, ko ujameš sanje. A si še vedno ti in ne moreš pobegniti. Ker sem bil kot otrok nesamozavesten, ker me punce niso marale, so bile moje mladostne sanje, da bom nekoč popularen, delal dobre koncerte, imel krasen avto, da bodo vse Križanke pele z mano. To sem ujel pred 19 leti. Dobro sem se počutil, ko sem prišel z odra, a se v meni ni kaj dosti spremenilo. Do uspeha je bila dolga pot, vse sem si prigaral, se ob vsako stopnico desetkrat spotaknil. Tudi zdaj, ko sem na vrhu, me še vedno prežemajo strahovi, kako naprej, ali bodo ljudje sprejeli novo pesem, bodo prišli na koncerte, bom napolnil dvorano, posnel dobro oddajo, imel dober glas … Že vse življenje na različne načine obvladujem te strahove. Uresničene sanje to utišajo le na kratko.
Marjetka: Včasih se mi je zdelo, da mi kakšne sanje ne pripadajo, da si ne zaslužim lepega in dobrega. Z leti spoznavam, da ni tako, da lahko veliko dosežem, grem tudi prek meja, ki so se mi zdele nedosegljive. Da je mogoče iz sive miške postati lev.


Kako se z leti spreminjata kot moški, ženska, kakšna partnerja sta?
Jan: Bolj strpen sem kot včasih. Obenem pa tudi ni več želje, da je vse treba poskusiti. Pa ne samo v odnosih, temveč sploh v življenju. Naučil sem se zaupati svojemu instinktu, začutiti in upoštevati, ko je nekaj dobro. Zdaj je manj krčev, nastajajo stvari, ki so še lepše. Ne spotikam se več ob nepomembnih napakah, soljudeh, delu. Postajam samozavesten, prepričan, da sem prav presodil. Vse postaja lažje in enostavnejše. Hitro najdem bistvo v življenju, glasbi, ljubezni. Izkušnje, kilometri na števcu so mi prinesli lep občutek. Sem zelo preprost človek, ki uživa v malih stvareh. Občutljiv sem samo za nespoštovanje, pa ne samo do mene, temveč tudi med drugimi ljudmi.
Marjetka: V preteklosti sem velikokrat kritizirala samo sebe za malenkosti, ne glede na to, kako dobro ali ne sem kaj naredila. Nisem se znala pohvaliti. Zdaj sem prišla do trenutka, ko si rečem, sem tu, kjer sem, verjamem, da sem v tem trenutku najboljša različica sebe, uživam v tem, kar mi je dano. Če naredim kaj narobe, tega ne jemljem kot napako, da bi že morala vse znati, vedeti. Zdaj si brez slabe vesti vzamem privilegij nekaj časa zase. Začela sem še bolj uživati v glasbi, vadim, pišem besedila, se izobražujem na področju poučevanja. Vse bolj se sprejemam takšno, kot sem, dopuščam svoje napake in se ne poskušam na silo popravljati. Počasi se mehčam in prepuščam, da življenje izbere, kot si je zamislilo.