Dobra karma
Zvezde

Slavni žirant Mimi Inhof: neporočen, s svojo drago pa v zvezi že četrt stoletja

Avtor: Tjaša Platovšek, revija Zvezde-Lady

Glasbeni novinar, fotograf, član zvezdniške žirije v oddaji Kdo si ti? Zvezde pod masko in predvsem redni obiskovalec koncertov Mimi Inhof je v svoji karieri kot eden redkih Slovencev spoznal številna svetovno znana imena s področja glasbe. Phil Collins, Shania Twain, Robbie Williams, Zucchero, Leonard Cohen, Alice Cooper, Justin Timberlake, Katy Perry, Placido Domingo, Moby, Metallica je le nekaj njih.

Mimi Inhof
Foto: Planet TV

»Prvega ne pozabiš nikoli,« se nasmeji Mimi Inhof, ko ga povprašamo, ali se spomni, kako je bilo, ko je prvič v življenju spoznal in segel v roke zvezdniku svetovnega kova. »To je bil Jim Kerr iz skupine Simple Minds, s katerim sva delala intervju na terasi hotela pri Gradcu, in spomnim se, da me je med intervjujem večkrat zmedlo spoznanje, da se pogovarjam z nekom, ki sem ga v mladih letih gledal, kako nastopa pred polnimi stadioni.«
Že kot otroka pa ga je uročil David Bowie. »V sklopu poslovilne turneje je leta 1990 napovedal koncert v Zagrebu. Doma nisem dal miru, dokler mi oče ni obljubil, da bova šla. In tako smo šli, midva in Suzana, sestra tedanje bratove punce. Edine vstopnice, ki so jih prodajali v Murski Soboti, so bile za severno tribuno – torej najdlje stran od odra, kar gre. S Suzano se s tem nisva sprijaznila in sva se odločila preplezati visoko ograjo, ki je tam bila za najhujše nogometne navijače. O, kako se je policist muzal, ko naju je gledal pri podvigu. Šele pozneje sem ugotovil, zakaj – krvavi madež je pričal, da sem na ograji skoraj pustil mednožje in potencialne potomce, a v valu navdušenja bolečine sploh nisem čutil. Koncert pa je bil fantastičen: ko pri trinajstih gledaš Davida Bowieja iz takšne bližine, da jasno vidiš različni barvi njegovih očes, težko ostaneš hladnokrven. Sam sem bil 'zacumpran', šlo je za dogodek, ki mi je spremenil življenje.«

O prekmurski duši v Ljubljani
In če Mimi o glasbenih legendah ve veliko, mi o Mimiju vemo precej malo … »Sem Prekmurec, ki živi v Šiški. Natančneje: Ljubljana je moje mesto, po duši pa sem Prekmurec. (smeh) Prekmurska duša je panonska duša, in če prisluhnete Balaševiću ali Kreslinu, jo boste našli, v vseh barvnih odtenkih, predvsem pa v mnogih odtenkih sive. Sicer pa sem bil dolga leta v zvezi, neporočen, brez otrok, ljubitelj živali, predvsem mačk. Obsedenec z glasbo, lastnik turistične agencije, specializirane za koncertne izlete, koncertni fotograf, glasbeni novinar, družaben človek, ki je lahko kdaj sramežljiv. Človek, obseden s svojo pričesko. Tako pravijo drugi, ne vem, ali je to res,« se z nasmehom na obrazu opiše sogovornik. »Mogoče bi marsikoga presenetilo tudi dejstvo, da sem v zvezi več kot petindvajset let in da z mojo drago še vedno nisva poročena. Ali pa da sem v življenju preživel skoraj eno celo leto na maturantskih izletih na Malti in v Grčiji,« še razkrije.
V mladih letih je veliko časa preživel tudi s svinčnikom v rokah, saj je dobro risal, predvsem bolj v stripovskem slogu, kot otrok pa si je želel postati Luke Skywalker ali Indiana Jones. »Potem se mi je dolgo zdelo, da bi bilo dobro biti glasbenik – še vedno se mi zdi idealna služba biti Adam Clayton, basist pri U2, ali Rob Trujillo, basist pri Metallici, a ta vlak sem že zdavnaj zamudil. Verjetno bi bil zadovoljen tudi kot astronom na kakšnem observatoriju na Havajih. A moje normalno življenje je čisto v redu in komaj čakam konec koronamanije, da spet zadihamo s polnimi pljuči in se vrnemo početi tisto, kar nas veseli in v čemer smo dobri.«
Pa smo spet pri njegovi glasbeni ljubezni … Kaj je večji izziv: biti novinar, fotograf ali oboje hkrati? »Dober intervju, nato dober koncert, na katerem sem z objektivom pred odrom in pijača plus čvek v zaodrju je zame idealen koncertni dan.«

Ko med intervjujem zagorijo hlače
Tudi o svetovih zvezdnikih imamo po njegovih besedah ljudje pogosto napačne predstave. »Zmotno je mnenje, da so čisto drugačni od preostalih ljudi, ki ne živijo od takšnega 'glamurja'. Redko je le glamur, veliko več je trdega dela brez kakršnega koli zagotovila. Tisti kliše 'bolj slaven, bolj enostaven' se je pri nekaterih izkazal za točnega. Kakšen je spet lahko nedostopen, malček aroganten in nekomunikativen. Včasih je kdo utrujen ali slabe volje in oddaja slabo energijo. Tudi oni so samo ljudje. Toda prava vprašanja med intervjujem delajo čudeže.« Da so zvezdniki samo ljudje, dokazujejo tudi zabavne anekdote, katerim je bil Mimi večkrat priča. Včasih je bil celo glavni akter dogajanja. »Tale je kar hecna: pred intervjujem z Bryanom Ferryjem v Tivoliju sem ugotovil, da se mi je zatrgal rob kavbojk. Edine 'škarje' pri roki je bil vžigalnik, s katerim sem 'odrezal' moteči kos. Bryan mi je razkazal svojo garderobo, nakar sva se zleknila vsak v svoj kavč in začela pogovor. Po približno dveh minutah Bryan vpraša nekoliko zaskrbljeno: 'Kaj to smrdi? A kaj gori?' Pogledam kavbojke, ki počasi tlijo, skočim v zrak in jih začnem pretepati, da ugasnem plamen. Tako se je smejal, da je skoraj padel s stola.«
Čeprav je veliko delal povsod po svetu, nikoli ni imel želje, da bi zapustil Slovenijo. »V redu, če imaš neki sloves ali delaš za večji medij, imaš do tamkajšnjih zvezdnikov podoben dostop, kot ga imaš pri nas do slovenskih. Torej, greš z nekom tudi na čvek ob kavi. A koncertna fotografija je umirajoča obrt. Kaj ti pomaga fotoprepustnica, če te postavijo na pozicijo na koncu dvorane, od koder fotografiraš tri skladbe, nekdo pa z žepnim aparatom iz prvih vrst ujame nekajkrat boljše trenutke. Kolikor vem, je tudi v Londonu ostala le peščica profesionalnih koncertnih fotografov, večina jih hodi v normalne službe in nato zvečer fotografirajo koncerte le še iz čistega užitka.« Zanimivo pa je, da fotoaparat z Mimijem ni vedno in povsod. »Če ne grem denimo na kavo v Kino Šiška, gre običajno z mano žepni aparat in v žepu večkrat tudi ostane, sicer pa imam pri sebi telefon in to zadošča. Zdaj smo vajeni, da vse zabeležimo na fotografijah. Če ni fotografije, se ni zgodilo. V časih, ko ni bilo čisto vse dokumentirano in deljeno na družbenih omrežjih, so bili ljudje bolj sproščeni, žuri so bili bolj spontani in zabavni.«