Dobra karma
Zvezde

Iskreni Luka Jezeršek: 'Z ženo ne rabiva kontracepcije, ker …'

Avtor: Andreja Comino, revija Zvezde-Lady

Vsak tekmovalec šova MasterChef Slovenija si želi, da bi ga ocenjeval Luka Jezeršek. Je prijazen, strokoven in zna tudi najbolj neprijetne stvari povedati umirjeno in spoštljivo. Posebej za nas je zdaj razkril neprespane noči zaradi poslovnih skrbi, pa tudi to, kako se zna pobrati v najtežjih trenutkih in z ženo Aleksandro živeti v ubranem zakonu, kjer jima ob treh majhnih otrocih niti za trenutek ni dolgčas. Zaupal pa nam je še, zakaj si je tik pred štiridesetim rojstnim dnem najel osebnega trenerja in se lotil turnega smučanja.

luka jezeršek
Foto: Šimen Zupančič

»Lansko leto je bilo zelo pestro, razburkano, nepredvidljivo, a tudi veselo, sproščeno in aktivno. Po začetku karantene sem se najprej vznemirjal, kako bo, kako bomo preživeli, nato pa smo sprejeli, kar nas je doletelo. Poslovni rezultati so bili zelo slabi, leta se ni dalo končati brez tega, da smo morali sodelavce dati na čakanje, in zadolževanja. Obenem pa je nastalo kar nekaj idej: od e-cateringa, gostilne in kavarne na Ljubljanskem gradu, spletnih delavnic. Vendar vse to ni bilo dovolj za preživetje, le toliko, da obstanemo. Po drugi strani pa je podobno povsod po svetu. S kolegi iz tujine izmenjavamo izkušnje, se tolažimo in iščemo ideje, kako naprej. Nekateri si pomagajo na tak ali drugačen način. Tudi to, kar se dogaja na Dolenjskem z odpiranjem lokalov, je še daleč od poslovanja, kakršnega smo imeli vzpostavljenega za naš sistem, sodelavce in logistiko. Vsi skupaj se zavedamo, da bomo potrebovali dve ali tri leta, da spet zlezemo na zeleno vejo. Turistov ni, ravno tako še lep čas ne bo mednarodnih kongresov, ki jih načrtujejo za več let vnaprej. Bolj kot to, da smo danes zaprti in da so ljudje doma, je še vedno prisotno vprašanje negotovosti. Trenutno imamo razpise za nove sodelavce, pa nihče ne zna povedati, kdaj in v kakšni obliki bomo lahko začeli delati. Bilo je kar nekaj neprespanih noči, po drugi strani pa, če ne bi bilo tako, ne bi mogel biti toliko z otroki,« pravi Luka, ki kljub zaustavitvi lani ni sedel križem rok. Spomladi, tik pred začetkom zaprtja države, so posneli eno sezono MasterChefa, jeseni pa je sledilo še drugo snemanje.

Pred kamerami kot riba v vodi
»Pred kamerami se po osmih letih v kuhinji MasterChefa počutim dobro in to vidijo tudi gledalci. Ugaja mi in godi, da imam okoli sebe dobro ekipo, s Karimom in Binetom smo res krasen sodniški trojček. Vsako snemanje je moj pobeg, grem v balonček in ustvarjam eno stvar, za katero natančno vem, kaj moram narediti in kako dolgo bo trajalo. Na začetku nisem vedel, kako je treba komunicirati, nisem poznal zakonitosti televizije … Moral sem se naučiti, kako se natančno določeno premikati po studiu, za kar sta morala vedeti režiser in snemalec, ne pa po svoje hoditi naokoli,« prizna Luka, zadovoljen, da snemanja gladko tečejo. V prvih sezonah se je še nekaj časa živciral, če ga je polomil, zdaj pa je vesel, da oddaja ne gre v živo, da če se zmoti, zadiha, prizor ponovijo in napako izrežejo. Vsak od sodnikov je svoja osebnost in značaj, lepo se dopolnjujejo in so všeč tudi gledalcem. Vsake toliko se mu s kakšnim komentarjem oglasijo tako ženske kot moški. Z mnogimi tekmovalci je skozi sezone vzpostavil lepe odnose. Z nekaterimi so stkali prave prijateljske vezi, drugi so postali sodelavci v družinskem podjetju Jezerškovih.
»Vedno smo odprti za sodelovanja, obožujem ljudi, ki na kuhanje gledajo z ljubeznijo in strastjo. To ni samo posel, temveč tudi preplet čustev. Vesel sem, da je letošnja sezona MasterChefa najbolj prijateljska. Po vsem, kar smo videli v prejšnjih letih, ko je bilo veliko nagajanja, obračunavanj, podtikanj, spletk in vsega mogočega, so se tokrat od prvega dne spletle prijetne zgodbe o pomoči, sodelovanju in prijateljstvu, ki jih je veselje gledati,« pravi Luka, ki je, potem ko so se ugasnile televizijske kamere, užival v družinskem življenju.

Netipična delitev del
Novembra pred dvema letoma se jim je pridružil najmlajši član družine, Japec. Luka je takrat izkoristil očetovski dopust. Bil je doma in ob strani ženi, ko se nikomur še sanjalo ni o pandemiji. »Po prihodu novega člana smo načrtovali še prenovo stanovanja. Tako smo se med karanteno preselili v Kamnik k tašči in tastu ter uživali. Veliko smo kuhali, pekli z drožmi, se igrali, risali, delali z Urhom za šolo … Poleti nas je šlo prvič vseh pet na dopust na jadrnico. Kljub temu da smo šli z nekaj mesecev starim dojenčkom, je bilo super. Zasebno je bilo lansko leto eno najlepših za našo družino. Jaz sem bil doma, žena tudi, imeli smo se res fino,« pove Luka. Konec leta je šla Aleksandra v službo, on se je še bolj posvetil delu. Vsi so se morali navaditi na nov ritem.
»Tretji otrok ni pomenil samo enega več od dveh, temveč povsem novo dimenzijo. Jaz sem bil tega vajen, saj smo doma štirje bratje. Treba je bilo zamenjati avto, da gredo vanj trije otroški sedeži, na podstrešju narediti še dve otroški sobi. Da tri otroke spokaš od hiše v vrtec in šolo, prav tako zahteva veliko časa in logistike, pa tudi pregovarjanja, iznajdljivosti. Vsak otrok je zgodba zase, svoj značaj in osebnost, vsak se razvija po svoje. Na srečo smo Japca dobili zadnjega, sicer ne vem, ali bi se odločila za tri, tako živahen je. Pleza, rine, raziskuje, zlepa se ne ustavi,« priznava mladi očka, ki uživa, ko najstarejšega vozi na nogomet in tečaje angleščine, hči pa ga tako ali tako zlahka ovije okoli prsta, četudi se »odloči«, da bo bolj strog. Ob treh majhnih otrocih z Aleksandro le težko najdeta čas za razvajanje v dvoje. Kljub temu pa obvladata diplomacijo na vrhunski ravni, da se dogovorita tudi za nekaj prostih uric, ki jih namenjata športu in izmenoma pazita na otroke, da gre drugi lahko nabrat malo kondicije in prezračit glavo. »Sofia ponoči rada prihaja spat k nama v posteljo. Šaliva se, da ne potrebujeva kontracepcije, ker imava vmes hčerko,« se smeji Luka, vesel, da so vsi povezani in se dobro razumejo. Seveda pa veliko in radi kuhajo.
Samo ta teden (pogovor je potekal v sredo dopoldan, op. p.) je Luka v nedeljo kuhal golaž, v ponedeljek pa pekel pice za svoje najbližje. »V nasprotju z ženo sem rad za štedilnikom. Ona kuha zelo dobro, a bolj poredko, ker ji to ni tako ljubo. Ravno tako imava po svoje razdeljena gospodinjska dela: ona pere, jaz likam in tudi pospravljam, saj imam rad pospravljeno, hodim v trgovino … Ko so bila gledališča še odprta, sva si šla pogledat predstavo Denisa Avdića Moški so z Marsa, ženske so z Venere, pa sva v smehu ugotovila, da polovica predstave za naju nikakor ne drži,« se muza Luka, ki bo letos jeseni praznoval štirideseti rojstni dan. Zagotovo ga bo pričakal v odlični kondiciji, saj se zadnje leto veliko ukvarja s športom.

Vsestransko aktiven
Po težavah s hrbtenico je najel osebnega trenerja, ki mu pomaga do zdravja. Zato mu ni težko dvakrat tedensko vstati ob petih zjutraj, si skuhati kave in biti ob šestih že v telovadnici. Letošnjo zimo se je navdušil tudi nad turno smuko in osvajanjem vrhov. »Z ženo in sosedi hodimo na Štefanjo goro nad Cerkljami, Krvavec in druge hribe. Pet nas hodi še v Izolo jadrat. Nad tem športom nas je vse brate že pred leti navdušil tast. Pridružili so se nam še sodelavci in imamo krasne jadralske podvige ter še boljša druženja,« pove Luka, ki od vsega tega gibanja ni izklesan, kot bi morda mislili, saj zelo rad jé in si tega ne pusti vzeti niti za ceno lepe postave. Trenutno je na 40-dnevnem postu brez alkohola. »Bolje se počutim, zagotovo pa ne bom nikoli pustil, da mi kdo vzame hrano in pijačo. Vem, da moram za uživanje nekaj narediti, in tudi bom. Raje migam in jem, kot pa da bi se moral čemu odpovedovati,« je odločen Luka, ki se že pripravlja na okrogli jubilej. Pa ne zaradi številke, temveč zabave. Lani je okroglo obletnico praznoval brat Jure in je naredil super žur. Luka želi nekaj podobnega, pa tudi posebnega. »Kljub splošnemu stanju sem zelo zadovoljen s svojim življenjem. V primerjavi s tridesetimi leti sem se naučil komu reči ne, še vedno počnem stvari, ki jih imam rad in me veselijo. Obenem z mojim rojstnim dnem praznujemo tudi štirideseto obletnico našega družinskega podjetja. Osem let mineva, odkar sta nam starša otrokom prepustila vajeti podjetja, in v petih letih smo dosegli cilj, ki smo si ga zadali. Zdaj je čas za nove vizije in projekte.«