Dobra karma
Zvezde

»Če je moški do žensk preveč prijazen, se to ne konča dobro«

Avtor: Sonja Javornik

Pred kratkim je izšla knjiga O smehu Zlatka Čordića, ki je za pesnika, pisatelja in prevajalca Jurija Hudolina prva biografija po 21 svojih knjigah in več kot 50 prevedenih. Jurij pravi, da ga je Zlatko navdušil tudi s tem, ker dejansko širi dobroto, zato sem po krajših izmenjavah, kaj se je komu zgodilo, odkar sva se nazadnje videla, začela ravno pri dobroti.

Jurij Hudolin
Foto: oa

Sicer je bil Jurij kot vedno brez dlake na jeziku, se je pa pogosto zgodilo, da sem preveč dobesedno razumela njegove odgovore – sploh na primer, ko govori o količinah za tekočine …

Zlatko vas je navdušil s svojo dobroto. Se tudi vi trudite biti dobri?

Zdi se mi pomembno biti dober, vendar so merila različna. Kar se tiče mojega odnosa do žensk, sem ugotovil nekaj paradoksalnega – če moški ni moški in je do žensk preveč prijazen, se to ne konča dobro. To ne pomeni lasanje ali pretepanje, ampak le občasen udarec po mizi in stvari so v odnosu takoj boljše. Udarca po mizi ne vzemite kot nasilništvo, temveč kot predstavo, da lahko ženski ponudimo varnost.

Ali vas zanima, kakšen je bil umetnik tudi sicer, ali je bil dober človek ali ne, ali vas zanima samo njegovo delo?

Sem profesionalec in imam to distinkcijo. Tako je tudi v drugih službah, kjer so zelo sposobni ljudje, ki so lahko nemogoči, na drugi strani pa zelo prijazni in krasni, ki ne znajo narediti nič. Če se človek tega zaveda, je vse v redu in tu ni velike filozofije. Družim pa se s tistimi, ki mi ustrezajo, ne glede na to, kaj so naredili v življenju.

Kakšni so vaši kriteriji za prijatelje?

Empatija, nežnost, privlačnost – to seveda pri ženskah. Zanimive so ženske, ki jih ni sram pokazati svojih čustev, vendar pri tem niso vsiljive. Rad imam tako družbo, ki me ne želi spremeniti. Človeka moraš vzeti takega, kot je, ali pa ga ne sprejmeš.

Kako vi sprejemate samega sebe?

Sprejemam se z vsemi napakami in prednostmi, predvsem pa se zavedam, da imamo vsi dobre in slabe plati. Mislim, da sem zadnja leta kar v redu človek, in zelo redko naredim kaj takega, da bi koga skrbelo zame. Znam spoštovati prijateljstvo. Sem potrpežljiv, in če mi kaj ne ustreza, se znam temu izogniti brez konflikta, kar je zelo pomembno. Živim kar dobro in nikomur ne vsiljujem svojega načina življenja, ki je včasih zdrav, včasih pa ne tako zelo. Moje življenje vsekakor ni nič posebnega, čeprav dosti potujem, včasih kaj dobrega pojem ali popijem. Včasih me skrbi za sina, kot vsakega očeta. Kot umetnik živim povsem običajno življenje – kot mesar ali delavec, čeprav si ljudje mogoče kdaj tudi mislijo, da smo umetniki jebivetri, lenuhi in kaj vem kaj še vse. Res je, da včasih delam tudi po 15 ur, in res je, da včasih ves dan le razmišljam. Toda takšen je ta poklic.

Založniki se pritožujejo, da prodaja knjig upada, izdaj pa je očitno čedalje več. Ali bo zdaj že vsak bralec napisal svojo knjigo?

Mene to ne skrbi. Moje knjige so prevedene v osem jezikov, iz tega naslova sem si lahko privoščil marsikatero kosilo ali plačal položnico. Vse moje knjige gredo v druge države, zato me ne motita majhen prostor in majhen trg. Slovenci smo med slovanskimi narodi svetlobna leta pred drugimi, saj smo ekonomsko močnejši, imamo urejene sisteme, poznamo avtorske pravice ... drugje tega ni. Tukaj se moramo zahvaliti nekaterim posameznikom, med katerimi sem tudi sam, saj smo se res borili za avtorske pravice. Eno od glavnih zaslug pri tem imata Vlado Žabot in Mitja Čander, saj sta se potrudila, da so se nekatere pereče stvari okrog pravic, štipendij in knjižničnega nadomestila agitirale in smo se začeli resno spraševati, kaj avtorske pravice sploh so. Sicer pa smo bili že večkrat pred drugimi – spomnimo se samo Pankrtov na Kodeljevem leta 1978 – bili smo Slovani v komunizmu, punk pa smo dali tako Nemcem kot Italijanom.

Ali se vam zdi, da smo še vedno napredni?

Zdi se mi, da se mladi danes ne znajo tako zabavati, kot smo se mi. Popili smo morda liter vina ali katere druge pijače, pojedli dobro kosilo in to je bil naš stil zabave. Mladina pa ima povsem drug pogled in jo zanimajo droge, po katerih ima lahko resne probleme. Mladi me imajo radi, še posebej tisti, ki so sodelovali z menoj kot urednikom. Znal sem jim povedati, da življenje ni tako zapleteno, kot se zdi. Tudi mi nismo bili na boljšem in honorarji niso bili odlični. Prekarno delo ni lahko, tudi meni ni lahko, saj sem svobodni umetnik. Kljub temu se dobro počutim, od tega živim in plačujem stroške.

Ali imate vzpone in padce?

Vzponi in padci so, tako kot v vsakem poslu, vendar sem po 35. letu postal tudi zahtevnejši, vsak mesec mora biti neki dohodek, po možnosti na datum, saj imam obveznosti kot vsak drug odgovoren človek, ki da kaj nase in na svojo okolico.

Pred kratkim sem znova brala vaše Ljubljanske ulice, kjer opisujete svoje življenje v prestolnici. Iskreno opisujete tudi to, kako ste maltretirali nekdanja dekleta.

Danes objamem vsakega, ko ga vidim. Takrat sem imel 18 let in mi je bilo všeč, da se me bojijo, danes pa sem drugačen človek. Drugače bi me to pripeljalo v zapor.

Kaj je bilo najhuje, kar ste naredili?

Vse mogoče neumnosti sem počel. Ponoči sem hodil ljudem pred vrata in zahteval spolne usluge, na primer. (nasmešek) Seveda mi je kdaj tudi uspelo, saj sem urejen moški, ki zna kaj dati, in ne samo prositi. To je bil del odraščanja, saj nikoli nisem imel klasične družine in sem očitno moral skozi to fazo. Bilo je zanimivo, vendar sem se pozneje vzel v roke, saj sem ugotovil, da ni vsak za vsakega. Ni treba za vsako ceno trpeti v nekem razmerju in zaradi tega vzeti v roke noža.

Ali ste imeli večkrat nož v rokah?

Nikoli nisem nikomur nič naredil, ker sem bil športnik in sem se naučil poštene igre.

Kljub vsemu se vas je oče ustrašil, nekaterim prijateljem pa ste s palico razbili arkado.

Kdo pa kdaj ni česa razbil – naj bo to posoda ali kaj drugega! Moški to kažemo na en način, ženske pa bolj kričite in vpijete, kajne?

Na eni strani ste nežna, empatična duša, ki razmišlja o pomenu življenja, na drugi strani pa ste trenirali rokoborbo in se tudi pretepali.

To smo počeli vsi tipi. Tako je pač življenje in ravno zato, ker pokrivam vsa ta področja, imam življenje še toliko bolj rad. Zato tudi nisem v skrbeh, ampak si želim samo še veliko zdravja. Ko sem bil mlad, me je fasciniral Balkan, z leti pa mi ne diši več. Tam zelo rad še kaj pojem, delal pa tam ne bi več.

Kako je torej bilo, ko ste delali v Albaniji?

To je bilo res grozno. Šest mesecev sem bil v Prištini, kjer sem delal projekt za Evropsko unijo, nosilci projekta pa so bili Albanci. Česa takega še nisem videl. Tam ni nobene industrije, CIA pa ima to državo za tihotapljenje droge iz Afganistana. To je praktično ameriško letališče za droge. Cele noči vozijo tovorna letala – to v državi, ki nima nič! Le kaj drugega bi torej lahko bilo? O tem bi se moralo malo več govoriti. To zagotovo ni zdravo okolje za človeka, ki je vzgojen v povsem drugi kulturi in je drugih navad pa še ateist za nameček. Tudi v Beogradu je velika revščina, česar se mi niti ne zavedamo. Vendar pa bom o vsem rekel takole: hvaležen sem tem izkušnjam, obogatile so me in me zanesljivo naredile boljšega in strpnejšega človeka.

Z nasiljem imate sicer izkušnje že iz otroštva – po ločitvi si je namreč vaša mama našla partnerja, ki je bil povezan z barabami in vaju je pretepal.

Ravno zato sem morda kvalitetnejši človek in sem mu lahko zaradi tega hvaležen. Do njega ne gojim sovraštva, saj me ni nikamor zaklepal ali privezoval, bil je grobijan, ne pa tudi zločinec, saj mi življenja ni vzel, niti moji mami ne, vendar je psihološko tiran in človek se mora res vzeti v roke, da to iztrese iz sebe. Žal mi je ljudi, ki imajo tako izkušnje in ne znajo reagirati, posledično zato koga ubijejo in gredo na koncu v zapor. Jaz sem imel neki čut, da se to ne splača. Zagotovo sem o tem razmišljal, kot vsak na tem svetu. Ženske ste močnejše in se lažje rešite problemov, zato tudi ne razumem, zakaj toliko govora o feminizmu. Najbolj smešno se mi zdi, da se moški zapijejo, ko jih zapusti žena. Mene je žena zapustila, ker nikoli ni vedela, kje sem, saj me ni bilo dosti doma. Ugotovila sva, da se imava rada, in se razšla kot odrasla človeka, ki znata ohraniti prijateljski odnos. Meni se ločitev ne zdi nič tragičnega, najpomembnejše je, da znamo ostati v dobrih odnosih, še posebej, če so zraven otroci. Ne smemo obsojati tudi otrok v puberteti, če kričijo na nas ali imajo v roki pivo. Vsak se mora naposled na svoje noge postaviti sam.

Ali je Oskar že naredil kaj takega?

Mislim, da ne. Enkrat sva imela pogovor, ko je v gostilni, ki je v družinski lasti, hotel častiti prijatelje. Povedal sem mu, da se to ne dela, saj je to pot do tlakovanja v propad. Predlagal sem mu, naj v družinskem vinogradu pomaga dedu pridelati dobro letino vina, in zagotovo bo, ko bo odrasel, tako bolj vesel, da lahko koga počasti prav s tem. Nekaj časa je razmišljal in ugotovil, da je to kar dobra formula. Ljudje moramo spoštovati svoj kruh, ga znati zaslužiti, nikakor pa ga ne trgati iz tujih žuljavih rok. Sploh pa ne od bližnjih.

Ali že dela svoje vino?

Tega ne vem, verjetno je še premlad. Vsi mladi smo počeli neumnosti. Jaz do 20. leta nisem popival ali pojedel tabletke, pozneje pa sem poskušal marsikaj. Danes sem povsem običajen človek, ki popije kak špricar. Še pivo redko, dobro vino pa rad, in čeprav smo z družbo kdaj kaj popili, nikoli ni posredovala policija. Nikoli me ni prišla iskat policija. Če je prišla policija, je bilo to predvsem zato, ker sem govoril neumnosti in se še nisem naučil, da golo življenje ni le literatura.

Humor imate radi, ni res?

V mojih besedah je veliko humorja, kar je bistvo vsakega odnosa. Ravno humor me je pripeljal do največjega užitka v življenju in nemara tudi do sproščene spolnosti. Homoseksualnih izkušenj nimam, čeprav imam veliko prijateljev, ki so istospolno usmerjeni. Meni niso nikoli težili, ker sem jim povedal, da me to ne zanima. Me pa ne moti, še enkrat poudarjam, in imam precej prijateljev iz tega miljeja.

Čeprav ste bolj boemski tip, ste imeli obdobje, ko ste hodili vsak dan v službo v pisarno, kajne?

Zdi se mi noro, da ljudje hodijo v službe, kjer ne dobijo plače in potem še stavkajo. Ja, določeno obdobje sem hodil v službo, saj so me plačevali normalno. S finančnim direktorjem sem se dogovoril, da mi ni treba biti vedno prisoten, saj je bilo pomembno le, da so bile stvari narejene.

Ali s polbratom res nimate nobenih stikov?

Večkrat sva se videla, premalo ga je videla mama. Ne vem natančno, kaj sta imela, saj sem se z leti naučil, da ne drezam v druge. Je odrasla oseba in že ve, kaj počne. Če mu ne paše, mu pa ne. Določen čas sem bil jezen, vendar sem se toliko ukvarjal s seboj, da sem hitro ugotovil, da to nima smisla. Če z nekom ne gre, pač ne gre, zato se pustimo pri miru. To je športna, poštena igra, ki ljudem zelo pomaga. Ne potrebujemo drug drugega tako zelo, kot si to predstavljamo, predvsem sta problematična posesivnost in malomeščanstvo. Z vsakim svojim sorodnikom se lahko objamem, kadarkoli. Nikomur nisem nič dolžan, oni meni še manj. Po tridesetem ni bilo več nobenih konfliktov.
Kakšna je po vašem mnenju idealna družina?

Mislim, da idealne družine ni. Sta pa strpnost, sprejemanje različnosti, naposled je treba vsakega človeka sprejeti takega, kakršen je, saj če tega ne storimo, vse razpade in se zdrobi. Preveč se vrtimo okrog vroče kaše, nočemo pa je ohladiti in je pojesti; problemi, kot so pohlep in požrešnost, primerjanje s sosedovimi in zavist, so skrajno minorni, sploh če vladajo in dejansko vladajo. Bolje bi bilo, če bi se več ljubili in imeli redne spolne odnose, ne pa lamentirali o neumnostih.

Je res vaša taktika zapeljevanja pri ženskah taka, da jim najprej poveste, da si želite spolnih odnosov, ne da bi jih prej povabili na večerjo?

No, to redko vžge, če sva pri tem, in zagotovo nisem več tako odštekan kot v mladosti, ko sem zagotovo naprej predlagal tudi kaj takega. (nasmešek) V zadnjih letih sem imel večinoma kar urejena razmerja, zato niti nisem kaj preveč lovil naokrog. Največje zadovoljstvo mi vseeno ponuja literatura.

In še nekaj je: nisem bil ravno vzgojen za to družbo in sem moral to ugotoviti sam. Včasih sem počel reči, da so me ljudje gledali postrani ali pa so sfrčali stran kot jata golobov, v katero zadegaš kamen, a vedel sem tudi, da to ni hudobija, ampak da sem malo zmešan. Ljudje pogosto preveč kompliciramo ali se hitro ujezimo, že kmalu pa je bilo vse pozabljeno, tudi odpustili so mi, večinoma. Moram pa tudi priznati, da smo dvojčki malo »naduti« in se nam včasih malo odtrga, zato pogosto govorimo eno, mislimo pa nekaj povsem drugega.