Dobra karma
Zvezde

Mlajši brat Helene Blagne že 40 let živi izključno od glasbe

Avtor: Andreja Comino, revija Zvezde-Lady

Na Gorenjskem in tudi onkraj te prelepe slovenske pokrajine nobena dobra zabava ne mine brez glasbene popestritve Hajnija Blagneta. Vabijo ga na poroke, rojstne dneve, takšne in drugačne jubileje ali pa kar tako, ko se zberejo prijatelji. Hajni vedno poskrbi za prijetno vzdušje. Ob njegovih zvokih klaviatur, harmonike in klavirja pa nihče ne zdrži dolgo pri miru. »Rad imam pristen stik z ljudmi,« pravi 54-letni Hajni, sicer mlajši brat Helene Blagne.

Hajni Blagne
Foto: osebni arhiv

»Glasba mi je bila tako rekoč položena v zibelko, saj smo pri nas doma vedno radi peli in poslušali plošče. Imeli smo obširno zbirko domačih in tujih, kar mi je bilo še posebej lepo. Takrat se še nisem zavedal svojega posluha, le užival sem v glasbi. Pozneje pa so mi v šoli učitelji glasbe povedali, da imam posluh. Tudi to me je spodbudilo, da sem se želel še bolj ukvarjati z glasbo. Zdaj se pri skoraj 55 letih lahko pohvalim, da že skoraj štirideset let živim izključno od glasbe, kar se mi zdi v teh časih kar lep dosežek. Sodeloval sem z različnimi ansambli, tudi legendarnim Obvezna smer, in predvsem v 80. letih prejšnjega stoletja so bili to res zlati časi,« je na svoj dosežek ponosen kleni Gorenjec, ki so mu domače Jesenice tako prirasle k srcu, da si nikoli ni želel pognati korenin kje drugje. Ne mara gneče, kakršna je denimo v Ljubljani. Na železarsko mesto, obkroženo s prekrasno gorsko kuliso, od koder je le nekaj kilometrov od turističnih biserov Bleda, Bohinja in Kranjske Gore, je zelo navezan.

Vsestranski umetnik

Glasbeniku so vile rojenice v zibelko položile številne talente. Poleg že omenjenega glasbenega ima tudi slikarsko in fotografsko žilico. S čopičem na platno rad poustvarja prekrasno gorenjsko pokrajino, s fotoaparatom pa lovi nepozabne utrinke ali pa ustvarja portrete. »To sta mi zelo ljuba konjička, s katerima se rad ukvarjam, kadar le utegnem,« je skromen Hajni, ki je svoja dela tudi že večkrat razstavljal. Glasba pa ostaja njegova velika ljubezen, od katere tudi živi. Skoraj ni žanra, v katerem ne bi bil domač. »Izvajam skoraj vse, odvisno, za katero občinstvo. Velikokrat nastopam tudi čez mejo, v Avstriji ali Italiji. Tem nastopom seveda prilagodim svoj repertoar. Mlajše razveselim s pop uspešnicami, pa tudi kakšnimi balkanskimi ritmi. Najraje sem v pristnem stiku z občinstvom, kakršnega ti veliki nastopi po velikih dvoranah ne morejo dati. Ponosen sem, da uspem s svojim delom ljudi spravljati v dobro voljo. Zato mi je v čast tudi vzdevek zabavljač. Kaj je lahko lepšega od tega, da ti uspe ljudi tako zabavati, da za uro, dve ali tri pozabijo na vsakdanje skrbi. Ljudje imajo kopico težav in skrbi, pa potrebujejo malo smeha, zabave in sprostitve. Čedalje bolj ugotavljam, da je to poleg zraka, hrane in vode ena naših osnovnih potreb. Žal mi je edino, da trenutno ne morem opravljati svojega dela. Upam, da se bodo stvari čim prej umirile in bom šel spet med ljudi,« pravi Hajni, ki je že dobrih dvajset let srečno poročen in oče odrasle hčerke. »Vesel sem, da imam svojo sorodno dušo. Žena je moja najboljša prijateljica in me podpira v vsem, kar počnem. Veliko hodiva v hribe, pozimi smučava in se pogovarjava. Lepo pa se razumeva tudi s hčerko, a se mi zdi, da še nekaj časa ne bom dedek. Lahko rečem, da sem srečen človek,« modro sklene glasbenik, ki se dobro razume tudi s sestro Heleno. Podpirata se pri delu, občasno videvata, a kaj ko je tempo življenja tak, da vsem ves čas primanjkuje časa.