Dobra karma
Zvezde

Znani televizijec priznava: 'Biti Slovenec v ZDA ne prinaša nikakršne prednosti.'

Avtor: Gorazd Dominko Srakar, revija Obrazi

Ko sem že mislil, da se v ZDA preplah zaradi koronavirusa končno umirja in je bilo posnetkov množičnih grobišč, kamor so polagali vse, ki so mu podlegli, manj, sem želel izkoristiti navidezno zatišje in namesto o ameriških sanjah z dopisnikom iz Washingtona Andrejem Stoparjem spregovoriti o nočni mori. In potem se je v Minneapolisu zgodila še nasilna aretacija temnopoltega Georgea Floyda, ki se je končala z njegovo smrtjo in nadaljevala s protesti proti policijskemu nasilju in rasizmu po vsem svetu. Bal sem se, da bo na zanimivo branje treba počakati, a težko bi se bolj motil ali podcenil njegovo zalogo energije – kljub vidni utrujenosti besede ni želel snesti.

Andrej Stopar
Foto: Facebook

Študij zgodovine in morda arheologije je bil zelo visoko na vašem seznamu želja. Pa vendar ste se najprej odločili za nekaj povsem drugačnega, za medicino, si pozneje premislili in se vpisali na primerjalno književnost, literarno teorijo in zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Bolj kot vi so se z razmišljanjem, kaj boste počeli s to izobrazbo, ukvarjali drugi. Kakšne očitke ste slišali zaradi svoje odločitve in kdo je bil z njimi najbolj glasen?

Nisem slišal očitkov, prej izraze zaskrbljenosti, kakšne možnosti mi nekaj tako abstraktnega, kot sta študij primerjalne književnosti in zgodovine, prinaša. Seveda je to najbolj skrbelo starša. In pravzaprav je po spletu okoliščin ravno oče zaslužen za to, da sem se znašel na Radiu Slovenija. Slišal je vabilo na avdicijo za nove sodelavce in me opozoril nanj. Morda sem mu želel ustreči, ga pomiriti, ne spomnim se več natančno. In kot vedno sem bil radoveden. Nisem pa v tistem trenutku resno razmišljal o novinarski karieri. Ampak če se vrnem k vprašanju, na srečo so me vedno obkrožali ljudje, ki mi niso veliko očitali, ampak predvsem verjeli vame. Včasih morda celo bolj, kot sem si sam. Pa tudi sicer, že od nekdaj sem bil navajen, da sem naredil tako, kot sam želel sam.

Nacionalni radijski hiši ste zavezani že od leta 1993, najprej kot honorarni, nato kot redni sodelavec. Koliko anket ste morali narediti, preden so vas na Radiu Slovenija vzeli za svojega?

(smeh) Zelo veliko. Ankete niso nekaj, ker bi počel z veseljem. Ne takrat ne zdaj, čeprav so pogosti del dopisniškega dela. Začel sem na Valu 202, kar je bila zelo zanimiva izkušnja, ampak zares sem se ujel šele nekoliko pozneje, ko sem po približno letu dni zamenjal uredništvo in prešel v izobraževalni program. Tam me je sprejel zelo zanimiv kolektiv, takrat so ta program oblikovale izjemno razgledane dame. Od njih sem se zelo veliko naučil.

Ste na začetku svoje novinarske kariere, pa tudi pozneje, naredili kakšno, morda celo skoraj usodno napako?

Ne vem, koliko je ta napaka usodna, je pa izjemno neprijetna: greš na teren, se pogovarjaš z ljudmi, vrneš pa se brez zvočnega zapisa. Snemalnik ni posnel. Tehnična napaka, najpogosteje seveda tvoja nerodnost. Grozno je, ko še enkrat kličeš sogovornika in prosiš za nov termin.

Med oglašanji oziroma kadarkoli vas je videti na malih zaslonih, v svoji ljubezni do zborne izreke delujete precej hladni, nedostopni, kot bi se bali nasmejati ali spustiti kakšno pikro. Vam je to že kdo omenil?

Ne morem reči, da prvič slišim, da naj bi deloval zadržano, me pa to vedno znova preseneti. Sam se namreč ne dojemam kot takšnega. Poleg tega se mi zdi, da pogosto spuščam pikre pripombe. Ne vem, ampak vedno je tako, da sebe dojemamo drugače, kot nas vidi okolica. Nikoli se nisem primerjal z drugimi dopisniki, ob laskanju nekaterih, da naj bi bil s svojimi analizami nekakšen drugi Jurij Gustinčič – s katerim sva si bila, mimogrede, zelo naklonjena, a nikoli prav zelo blizu – sem se samo nasmihal. Kakšen Jurij neki. Ne vem, ali se sploh zavedamo, v kako različnih okoliščinah delamo. Da o tem, kako različni smo kot ljudje, niti ne govorim. Nasmešek mi tudi izvabljajo spomini nekaterih starejših kolegov, ki se ozirajo na lastne kariere in ugotavljajo, da takšnega »pravega« novinarstva ni več. Ne rečem, da je novinarstvo v krizi, kdaj pa ni bilo, in še poglablja se ta kriza, ampak pavšalne primerjave mi niso bile nikoli blizu.

Leta 2013 ste za svojo dopisniško in komentatorsko delo prejeli nagrado »Watchdog« za izjemne novinarske dosežke, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Kako težko je sprejemati nagrade, ki sprva seveda pobožajo, a v istem hipu se verjetno priplazi tudi bojazen, ali gre sploh lahko še višje, in kaj, če ne?

Nagrade sem bil vesel. Mislim, da je lepo, ko kolegi opazijo tvoje delo. Nisem pa se ukvarjal z razmišljanjem, ali je to vrhunec moje kariere, ali se bo obrnilo še višje, ali pa bo šlo le še navzdol. V življenju mi ni nikoli dolgčas. Vedno najdem nekaj, kar me zanima. In nekajkrat – ne prav pogosto sicer – sem bil že v skušnjavi, da vsemu skupaj obrnem hrbet in začnem nekaj popolnoma drugega. Ampak vedno me je od tega odvrnilo dopisništvo, ta osebna vpletenost v zgodbe, ki jih oblikujem. To rad počnem in rad spoznavam tuja okolja.

In Moskva? Ste jo vzljubili ali zasovražili, vmesne poti menda ni?

Moskvo ljubim. Še vedno. Tudi ko je nekaj časa ne vidim. Že dve ali tri leta nisem bil tam, ampak vem, da bo, ko bom pristal na Šeremetjevu, v moji glavi nekaj kliknilo in začel bom celo razmišljati v ruščini. Nekako bom prišel domov. Tam še vedno živi nekaj ljudi, ki so mi prišli bližje kot marsikdo v mojem življenju.

Moskva vendarle ni Rusija. Jo sploh poznamo? Oziroma kdaj lahko rečemo, da smo Rusijo spoznali?

Rusijo spoznamo, ko res dobro spoznamo širši krog ruskih ljudi. Rusijo spoznamo, ko razumemo njen humor in ko se kot predmet tega humorja znajdemo sami in se temu lahko smejemo. Primer: ko sem snemal prvega od dokumentarcev, sem snemal v Nižnem Novogorodu in regiji. Znanci so me z ekipo peljali v neko vas, kjer so nas babuške sprejele s palačinkami, marmelado in čajem, za popotnico pa sem dobil še vrečo pirožkov. Vse skupaj je snemala lokalna televizija in zdelo se mi je smešno, da se v regiji tako malo dogaja, da je prihod slovenske televizijske ekipe dogodek. In ko so me vprašali, kaj nas pravzaprav zanima, sem se malce ponorčeval, ker nisem vedel, kaj naj odgovorim – da iščem rusko dušo. In ko sem se naslednji dan zbudil v hotelski sobi, vklopil televizor, kjer so se pravkar začenjala poročila, sem najprej zagledal sebe s tisto vrečo pirožkov in naslovom reportaže: Išče rusko dušo. To je ena mojih najljubših anekdot, ki je resnična, seveda.

Kaj je največja ruska rana? So se Rusi že sprijaznili z razpadom Sovjetske zveze?

Nekateri ne, drugi o tem ne razmišljajo več. So pa Rusi tako rekoč edini na postsovjetskem prostranstvu, ki za SZ žalujejo. Ko sem potoval po drugih nekdanjih republikah, tega nisem slišal nikjer. Če je to kdo izjavil, je bil nedvomno po narodnosti Rus. Sploh ne žalujejo v Pribaltiku in nikakor ne v Ukrajini, razen na vzhodu, kjer je tako imenovani zamrznjeni konflikt. Res pa je, da je treba vedeti, o čem govorimo, ko govorimo o nostalgiji po SZ. V veliki večini ne gre za ideološko vprašanje. Gre za obseg države, za njeno vlogo v svetu, v nekaterih primerih za socialno podstat, dostopnost šolanja, zdravstvenih storitev in podobnega. In seveda nihče ne žaluje za sklepnim obdobjem po letu 1985, ampak kvečjemu za leti pred tem. Sicer pa je bilo 20. stoletje polno dogajanja, ki vsako zase zasluži oznako »največje rane.« Prva svetovna vojna, revolucija, kolektivizacija, čistke, gulag, druga svetovna vojna, razpad države … Kakor za koga.

Kako ste preživeli ruske zime in kaj vam je Rusija dala, morda celo vzela?

Zime zame niso bile težava, kvečjemu navadil sem se, da mi nižje temperature bolj ustrezajo, kar me moti zdaj v Washingtonu. To je mesto ameriškega juga, z vročimi, predvsem pa izjemno vlažnimi in komarjev polnim poletji. To vlažno vročino zelo težko prenašam. Mislim, da mi druga okolja samo dajejo, ne jemljejo. To velja tako za Rusijo, ki mi je dala širino, za katero menim, da je prej nisem imel, in že po slabem letu lahko rečem, da mi dajejo tudi Združene države Amerike, ki jih šele spoznavam. Res pa je, da ne vem, ali bi bil lahko začetek težji. V teh mesecih se je zgodilo tako rekoč vse, kar se je lahko: do skrajnosti so se zaostrili politični odnosi, ZDA je zajela pandemija novega koronavirusa, ki je prekinila povezave med celinama, sledili so protesti, skorajda smo imeli zvezno vojsko na ulicah Washingtona, jeseni bodo volitve …

Obstaja morda »norma«, kolikokrat se oglasiti ali poročati o tem ali onem?

Verjetno norma celo obstaja, ampak nikoli se nisem ukvarjal z njo, ker sem vedno delal zelo veliko. Nobena skrivnost ni, da smo dopisniki količinsko najbolj obremenjeni, že samo zato, ker delamo za radio in televizijo, nekateri pišemo še kolumne za MMC.

Vlogo snemalke je v Rusiji občasno odigrala vaša žena Tamara Vodopivec. Komu kamero zaupate zdaj?

Tamara je bila od leta 2008 redna snemalka v Moskvi in tako je tudi zdaj, snema tudi v ZDA. Le da so bile okoliščine takšne, da je na začetku letošnjega marca odšla na obisk domov, v Slovenijo, in tam obtičala zaradi prepovedi poletov z državami schengenskega območja. Tako je še vedno v Sloveniji.

Lahko človek postane odvisen od dopisništva, ki verjetno zahteva celega človeka, četudi ne poroča vsak dan? Vrniti se v Slovenijo in poročati o zunanji politiki, prevajati agencijske novice zagotovo ni tako vznemirljivo ...

Dopisništvo posrka človeka, žal se temu okolica hočeš nočeš mora podrediti. Življenje v družini poteka v drugačnem ritmu, v ZDA živim s šesturno časovno razliko v glavi, delam od zgodnjega jutra, nato je premor in sledi delo pozno zvečer. Sam sem se v Slovenijo rad vrnil. Zanimalo me je spet delati v kolektivu, ker je dopisnikovanje pogosto precej samotno. Ampak kot sem rekel prej, nikoli mi ni dolgčas, vedno najdem izzive in tudi v uredništvu sem jih. Celo lažje mi je bilo, ker sem imel bistveno širši horizont in sem zlahka pisal tako komentarje kot vodil najzahtevnejše zunanjepolitične oddaje.

Biti urednik Prvega programa Radia Slovenija je zagotovo še večji izziv, pa vendar, bi ga lahko postavili pred dopisništvo? Ali tu mešamo hruške in jabolka?

To je nekaj povsem drugega. Povsem. Biti odgovorni urednik pomeni predvsem delati z ljudmi, kar je bilo zame, ki sem vajen vse narediti sam, težko. Nakopal sem si še več dela, kot bi si ga verjetno sicer, ampak delal sem z ljudmi, ki jih imam rad. Težko pa primerjam uredništvo in dopisništvo, sploh zunanje. Gre za popolnoma različna načina razmišljanja, različna fokusa. Hvaležen sem za uredniško izkušnjo, upam, da so tudi kolegi radi delali z mano, sem pa se zavestno odločil za nov dopisniški izziv.

Leta 2018 naj bi na mestu direktorja TV Slovenija zamenjali Ljerko Bizilj. Kaj je šlo narobe? Ste bili pripravljeni prevzeti to odgovornost, zaradi katere človek hitro dobi sovražnike ali cel kup novih »prijateljev«?

Zame bi to bil izziv, odzval sem se na prošnjo generalnega direktorja in prigovarjanje nekaterih ljudi s televizije, mislil sem resno, čeprav so me obhajali dvomi, ali je uprava nekaj, s čimer se želim ukvarjati. Ampak Programski svet RTV Slovenija mi ni bil naklonjen – ali pa ni bil naklonjen generalnemu direktorju – in ni dal podpore mojemu v. d.-jevstvu. Gledano z današnjega stališča sem zadovoljen, da se je tako izšlo. Deloma tudi zaradi te televizijske izkušnje, predvsem pa zaradi želje, da grem spet v tujino, se tudi nisem odločil kandidirati na položaj direktorja Radia Slovenija.

Dotakniva se zdaj še ZDA, jih je bilo lažje ali težje vzljubiti kot Rusijo?

Nehvaležna primerjava, ker primerjam Rusijo z osemletno izkušnjo in ZDA z izkušnjo relativnega novinca. Ampak kot je rekel eden mojih tukajšnjih prijateljev: »Rusi imajo trdo lupino, pod katero naletiš na mehko jedro, medtem ko je lupina Američanov mehka, pod njo pa se takoj skriva trdo jedro.« Čeprav so si veliki narodi v svoji megalomanskosti in pogledu na svet ter samoumevnostjo, s katero dojemajo svoj položaj v njem, podobni, so tudi razlike velike. Za zdaj mi je ruska mentaliteta še vedno bližje, ampak reči moram, da sem tudi v Washingtonu spoznal zelo prijetne ljudi. Amerika me zanima, rad se poglabljam, brskam, primerjam, zato je zame tukaj vse izziv. Sploh pa je Washington zelo prijeten za življenje. Lep, zelen, umirjen, a hkrati poln dogajanja.

Imate kot Slovenec v ZDA kakšne privilegije? Američani že vedo, kje je Slovenija?

Kot Slovan sem imel kakšno prednost v Rusiji. Biti Slovenec v ZDA ne prinaša nikakršne prednosti, čeprav veliko Američanov takoj prepoznava Slovenijo kot domovino prve dame Melanie Trump. Ampak ne, kot predstavnik relativno majhnega medija iz majhne države daleč stran težko dobim sogovornike. Američane zanimajo predvsem ameriški mediji. Precej nedostopni so in svetovalci za stike z javnostmi tukaj so največja ovira. Če ne dobite neposrednega stika z želenim sogovornikom, skoraj zagotovo ne boste prišli do njega. Ne bom rekel, da je bilo v Rusiji lahko, ampak v ZDA je bistveno težje.

Koronavirus v ZDA sprva ni bil težava, kje oziroma kdaj menite, da so spoznali, da stvar vendarle ni tako nedolžna? Začelo se je štetje trupel ... Je panika v Washingtonu popustila?

Težava Washingtona je, da panike ni bilo. Ljudje so se pozno zavedeli grožnje, pozno nadeli maske in doma ostali šele, ko je županja Muriel Bowser svoje zahteve ponavljala zelo glasno in grozila s kaznimi. Sploh pa širša washingtonska regija (Zvezno okrožje Kolumbija ter sosednja okrožja Marylanda in Virginije) ni bila žarišče okužb in grozi, da bo to postala, če oz. ko bo prišlo do drugega vala. Število okužb v mestu, ki je že v prvi fazi odpiranja, namreč še vedno narašča za približno 70 ali 80 novih zaznanih okužb na dan. Ljudje pa so se že precej sprostili.

Kakšno mesto je Washington? Vsi tisti, ki so zaljubljeni v New York, pravijo, da precej dolgočasno.

Washington mora človeka zanimati, pa ne more biti dolgočasen. Je mesto z izjemno zanimivo zgodovino, pomembno vlogo v gibanju za pravice temnopoltih, ki so tudi največja skupina meščanov. Po zadnjih podatkih je temnopoltih prebivalcev 46 odstotkov. Temu primerno je Washington raznovrsten: Georgetown je drugačen od Kalorame, oba se razlikujeta od West Enda ali centra mesta, vzhod in jugovzhod sta popolnoma drugačna. Seveda pa, čeprav je glavno mesto ZDA, nima energetskega naboja New Yorka, nebotičnikov, te neverjetne množice ljudi. Je južnjaško, bolj sproščeno mesto, polno karieristov, ki uspevajo v političnem središču Amerike in sveta. Čeprav pravijo, da je Washington balon, ki nima nobene zveze s preostalimi ZDA, kar velja za vsa glavna mesta, je verjetno Washington veliko bolj ameriški, kot je New York, katerega značaj bi prej lahko opisali kot globalnega.

Sodelujete kaj s slovenskimi dopisniki v ZDA?

Seveda. Čeprav so kolegi s Pop TV, STA in Dela v New Yorku, smo v stalnem stiku in prijateljujemo. Zelo pa sva se spoprijateljila s kolegom Andrejem Mrevljetom, ki živi v Washingtonu in ureja svoj portal Yonder. To pa je pravzaprav vsa novinarska srenja v ZDA v tem trenutku.

Ima dopisnik kaj časa tudi za zabavo in na kakšno prisegate vi?

Pandemija mi je omejila stike z ljudmi, družbo pa imam zelo rad. Rad imam gledališče, klasično in jazz glasbo in v tem pogledu bi mi bil seveda New York bližje. Tako da moram priznati, da je zabave, razen branja, sprehodov in spoznavanja ljudi, če to sploh spada v predal z oznako »zabava«, v zadnjem času malo. Ampak pogovarjava se v času, ko pandemija še traja, in ta je marsikaj spremenila.

Verjetno so nemalokrat z vami želeli narediti intervjuje z vprašanji, ki z vašim poklicem oziroma poslanstvom nimajo prav veliko skupnega. Kako pomembno je za vas zasebno življenje oziroma kako neradi ga delite z javnostmi, bi jih morali spustiti bližje?  

(smeh) Sem človek, ki si je dovolil, da je poklic prevladal v njegovem življenju oz. segel globlje kot verjetno pri večini ljudi. Sploh televizija seže v našo zasebnost skoraj tako globoko kot v vašo, ko naše podobe pripelje v vaša stanovanja. Morda se vam zato zdim zadržan, čeprav, ponavljam, to pravzaprav ni moj namen. Nimam težav odgovarjati na vprašanja o svojem zasebnem življenju. Ampak del svoje zasebnosti želim zadržati zase in za ljudi, ki vstopajo vanjo.