Dobra karma
Zvezde

Tudi kadar ni ob Magnificu, pevka počne marsikaj zanimivega

Avtor: Andreja Comino, revija Zvezde-Lady

Anjo Strajnar trenutno gledamo na televiziji v reklami z Magnificom, ko mu v pekarni simpatično poje. Ljubitelji »resnejših« zvrsti jo spremljajo v muzikalih, je tudi učiteljica petja, otrokom pa je kot sinhronizatorka v slovenščino približala junake iz risank. Veliko namigov, kako to početi, dobi iz prve roke kot mama dveh navihanih fantkov Bora in Lana.

Pevka Anja Strajnar bo do božiča nastopala, potem pa bo imela čas rezerviran samo za družino.
Foto: rz

Glasba je bila Anji položena v zibelko. Njen oče Aleš je skladatelj, ki je med drugim napisal skladbo Dan neskončnih sanj Vlada Kreslina, upokojitev pa je dočakal kot profesor kitare na jazz oddelku Konservatorija za glasbo. »Začela sem precej klasično, z obiskovanjem nižje glasbene šole in učenjem klavirja. Proti koncu sem se želela izražati z glasom. Pela sem v zborih, se vpisala na solopetje in osem let pilila operno tehniko petja. Nato sem odkrila muzikale in takoj vedela, da je to to. Preplet dobre vokalne tehnike, bogata interpretacija, igra in ples ‒ popolna kombinacija zame. Najprej sem z namenom izvajanja glasbe iz muzikalov ustanovila svoj bend Akordika, ki ga vodim še danes in s katerim izvajamo glasbo iz muzikalov, z bandom pa se podajam na žanrsko zelo pestro pot ‒ izvajamo vse od popa, rocka, swinga, jazza do kabaretnih skladb. Sodelovala sem v večjih muzikalih (Mamma mia, Alpska saga, Madagascar, Druščina), veliko nastopam kot solistka, sodelujem z različnimi pianisti ali ob kitarski spremljavi, v prihodnje pa lahko od mene pričakujete novo solistično avtorsko glasbo. Upam, da bom imela čim več nastopov z novim Anja Strajnar band, s katerim se podajam tudi v bolj pop-soul-funk vode,« pove Anja, ki v svojem delu uživa, a priznava, da je glasbeni kruh precej težak.
Delavna in iznajdljiva
»Treba je biti zelo delaven, aktiven, se lotiti številnih projektov hkrati, iskati nove priložnosti za sodelovanja. Vse to zna biti včasih precej utrujajoče. Pomembno je ostati avtentičen. Želja po finančni stabilnosti te ne sme pahniti v to, da bi delal kopico stvari, ki ti niso lastne. Ohranjati je treba lastno držo, se ukvarjati s stvarmi, ki so ti blizu, skozi pristen odnos do sebe pa obenem tudi rasteš na kulturnem področju,« pravi. Kljub dolgi kilometrini na odrih se še ni povsem znebila treme. Edini recept je dobra pripravljenost. Zelo uživa tudi v poučevanju petja. Obenem pa se nenehno izobražuje. Enkrat do dvakrat na leto gre na krajši ali daljši seminar (povezan s petjem, dihanjem, igro ...), zadnje čase se posveča pisanju novih skladb, raziskuje novo, bolj terapevtsko področje petja in konec avgusta pripravlja delavnico. Zelo dobro se počuti kot povezovalka prireditev, saj izhaja iz novinarskih voda. Temnolaska se trudi ostajati v dobri pevski kondiciji: čim več vadi, pazi na pravilen govor, hodi na redne tedenske ure k svoji učiteljici petja. »Lahko si zelo dober in tehnično podkovan, ampak svojo pevsko tehniko lahko nadgrajuješ le tako, da te nekdo od zunaj opazuje, popravlja. Tako postopoma rasteš, sicer lahko hitro zapadeš v povprečnost. Poskušam se redno in zdravo prehranjevati in trenirati z osebno trenerko. Vsake toliko pa se ne morem upreti sladkarijam. Kljub vsem argumentom, s katerimi znam svojima otrokoma dobro razložiti, zakaj tisti bomboni niso dobri zanju, jih sama zlahka preslišim in si privoščim neumnost v slaščičarni,« je iskrena Anja, že skoraj dve desetletji srečna s partnerjem Andrejem, s katerim imata osemletnika in štiriletnika ‒ Bora in Lana. Skupaj so preživeli karanteno. »Pokazalo se je, kakšna pedagoginja sem doma: svojemu otroku verjetno precejšnja nočna mora: precej nepopustljiva, stroga in vztrajna. Zato pa je izredno napredoval v osnovni in glasbeni šoli. Fanta rada pojeta in se glasbeno izražata, starejši sin kaže navdušenje nad prečno flavto in beat boxom,« ga pohvali. Na začetku ji je bilo težko, ko je vse odpadlo. »Ob koncu pa sem začela bolj uživati v večjem življenjskem miru. Medtem ko je bila pretekla jesen naravnost nora, pa je bila pomlad bolj posvečena poučevanju otroka, pisanju novih skladb, zasajanju rastlinic na vrtu in izobraževanju na novem pevskem področju. Psihično naporno obdobje je hkrati prineslo večjo vsakodnevno umirjenost in povezovanje z okoljem, v katerem smo na novo zaživeli z družino. Zelo pa se veselim poletja, ki prihaja. Poskušala bom doseči zlati rez med prostim časom, ustvarjanjem glasbe in delavnico ob koncu poletja.«