Dobra karma
Zvezde

60 let Marijana Smodeta: zagrenjen le zaradi ločitve, ki se vleče že leta

Avtor: Andreja Comino, revija Zvezde-Lady

Generacije ljudi so odraščale in prepevale zimzelene pesmi koroškega kantavtorja Marijana Smodeta. Na mnogih zabavah ljudje ob brenkanju kitare pojejo Mrtvo reko in Jožico. Le redki pa vedo, da je Marijan, ki se je zadnja leta malce umaknil iz medijskega sveta, nedavno praznoval 60. rojstni dan. Umaknil se je v naravo, obdan z najbližjimi in živalmi pa še vedno ustvarja. Zdaj se posveča domovinskim pesmim.

marijan smode
Foto: rz

Rodil se je v skromni koroški vaški hiši sredi prijetnega oktobrskega dne, točneje 19. oktobra 1960. Bil je prvorojenec in tudi edinec v družini, mama in ata sta ga klicala Marči. Kljub temu da je v rojstni vasi Sv. Danijel preživel le prvih šest mesecev, se je v to majhno vas pozneje v življenju zelo rad vračal. V tej stari hiši je živela njegova bica, kakor na Koroškem pravijo babici. Vsadila mu je vrednote, ki so mu pomagale živeti. Dala mu je ljubezen do narave in živali. Nato se je družina preselila v Ravne na Koroškem. Pevec svoje otroštvo opisuje kot zelo lepo, kljub temu da niso imeli vsega na pretek. Imel pa je množico prijateljev, s katerimi so uganjali norčije, seveda pa je bil tu tudi resni del otroštva – šola. V šoli je bil precej nežen in občutljiv otrok, ki pa je zažarel, ko je bilo treba v razredu nastopati pri Pokaži, kaj znaš. Vsa leta je pel v pevskem zboru. Zelo je užival pri urah glasbe, ko je učiteljica igrala na klavir. Cele ure so prepevali slovenske narodne pesmi. Praznik pa je bil dan, ko je pri glasbenem pouku prvič slišal Smetanovo skladbo Vltava. Vtisnila se je vanj za vse čase. Takrat še ni vedel, da bo to pesem o reki Meži - Mrtvi reki. Seveda je bila Meža v tistem času vse kaj drugega kot Vltava. Bila je lena in onesnažena, brez življenja.

Prvi akordi

»Ko sem po srečnem naključju prišel do prve kitare, ki sem jo dobil od šolskega prijatelja, sem se pri očetovem prijatelju naučil prvih treh akordov. V poletnih večerih sem igral na klopi v naselju na Čečovju in nastala je pesem Moj stari kraj. Lipe so omamno dišale, vedno pa je bilo okrog polno mladih deklet,« v smehu pripoveduje Marijan.

V sedmem razredu je ustanovil svojo prvo skupino, ki ni imela imena. Po končani osnovni šoli se je vpisal v srednjo tehniško strojno šolo in v drugem letniku ustanovil novo skupino Črni tulipan. Zaradi mladosti niso dobili »špilov«, zato pa so veliko preigravali rock klasike. Pozneje je postal kantavtor. Leta 1978 je kot kantavtor prvič nastopil na festivalu v Šenčurju pri Kranju, kjer ga je neki kritik ob prepevanju pesmi Mrtva reka v časopisu označil za jokavega sentimentalneža, brez prihodnosti v glasbi. »Uf, kako se je motil! Takrat sem prvič spoznal, na kako spolzek teren se podajam, in da bom moral imeti zelo trdo kožo,« pove. Za začetek svoje kariere šteje leto 1982, ko je zmagal na Dnevih slovenske zabavne glasbe s pesmijo Še pomahal ni z roko. Zgodila se je izstrelitev med zvezde, začeli so se vrstiti nastopi in srečanja z oboževalci po vseh slovenskih krajih in vaseh. Prva plošča se je prodala v zanj nepojmljivih 87 tisoč izvodih.

Rekorderka Jožica

Leta 1983 je Slovenijo zastopal na izboru za pesem Evrovizije s pesmijo Adrijana v tvojih očeh. »Na izboru sem se prvič soočil z največjimi imeni zabavne glasbe Jugoslavije Mišem Kovačem, Novimi fosili in drugimi. Mislil sem, da lahko zmagam, a mi je pot prekrižal Danijel s svojo Džuli,« se spominja. Nato pa je prišla Jožica. »Z nastankom te pesmi je povezanih mnogo anekdot in heca, nesporno pa je Jožica tista pesem, ki je udarila kot strela z jasnega in se prodala v izjemnih 127 tisoč izvodih. V tistem letu sem imel 287 nastopov. Ta pesem še danes drži absolutni rekord v prodaji v slovenskem prostoru,« je ponosen.

Pred mnogimi leti je dejal, da njegov največji uspeh ni to, da je prodal skoraj milijon nosilcev zvoka ali na tisoče koncertov. »Najsrečnejši sem, da znajo ljudje tudi po tridesetih letih na koncertu še zapeti pesmi Ne odhajaj še, Belinda, Mrtva reka, Jožica, Solze matere. Moje pesmi še živijo med otroki mojih prvih poslušalcev. Vesel sem, da je tako. Z Jožico sem dosegel komercialni vrh, Mrtva reka pa je objavljena v učbenikih osnovnih šol pri predmetu okoljska vzgoja,« pravi oče treh odraslih otrok, ki pa je malce zagrenjen, ker se na sodišču že osem let vleče ločitveni postopek. Vendar pravi, da se bo tudi to enkrat že rešilo. Nedavno pa ga je doletel še rojstni dan.

Okrogli jubilej

»Moj jubilej je minil nekoliko drugače, kot sem predvideval, predvsem bolj mirno. Najbolj sem pogrešal, da se nisem mogel družiti z vsemi osebami, ki bi jih želel imeti ob sebi. Glede na to, da sem dobrovoljček, sem se želel na ta dan predvsem zabavati in se sprostiti v družbi tistih, ki mi veliko pomenijo. Zato upam, da bomo to nadoknadili prihodnje leto. Vseeno pa sem hvaležen življenju, da znam vedno poiskati trenutke in ljudi, ki me osrečijo. Sicer pa pri teh stvareh nisem zahteven in ne pričakujem veliko. Vedno sem bil skromen in nikoli nisem pričakoval od življenja veliko, predvsem ne v materialnem smislu,« pravi. Zadovoljstvo išče v stvareh, ki se jih z denarjem ne da kupiti. Vesel je, da je v domačem okolju obkrožen s svojimi živalmi: psičko Roxy, pritlikavim kozlom Frančkom, pred kratkim se je moral posloviti od muca Oranžkota. Omislil pa si je tudi nekaj kokoši.

Čas za domoljubje

»Zadnja leta sem se iz osebnih razlogov manj izpostavljal v medijskem prostoru in nastopil le na nekaj večjih prireditvah kot gost, menim pa, da prihaja vedrejše obdobje, ko bom spet veselo prepeval in križaril po Sloveniji. Pravkar sem končal snemanje svojega novega albuma Moja domovina. Prilagajam se novim razmeram in dosledno upoštevam varnostne ukrepe. V življenju sem preživel marsikaj hudega, tako da se me primarni strah težko dotakne. S svojimi Nastopi s terase skušam s svojimi pesmimi prispevati k boljšemu vzdušju. Ne glede na okrogli jubilej se ne oziram nazaj, saj nočem živeti v preteklosti. Moj pogled je vedno usmerjen v nov dan, svetla jutra, v to, da živim, diham in sem preprosto srečen, ker sem. Moje življenje ni bilo postlano z rožicami, a vedno sem se bil pripravljen boriti, dokazovati, zmagovati in izgubljati. Takšno je življenje. V življenju sem spoznal skoraj vse, kako je biti na vrhu, pa tudi na dnu. Da so časi smeha in veselja, pa tudi joka in žalosti. Najpomembnejše je imeti ob sebi nekoga, ki te spoštuje, ki mu lahko zaupaš in je ob tebi tudi takrat, ko je zelo težko. Ko si na tleh in ti življenje ne prizanaša, nastajajo najlepše in najbolj iskrene pesmi. Spet druge se rodijo iz veselja in prešernosti. Najlepše je, ko jih lahko podariš drugim, da jih začutijo, da v njih zaživijo. Te pesmi so navsezadnje življenje.«