Dobra karma
Počutje

Spremembe vodijo v svobodo

Avtor: Mateja Tuta

Če hočemo biti svobodni, se najprej vprašajmo, katerim "užitkom in ugodnostim", ki nam jih ponuja sistem, smo se pripravljeni odreči.

ženska srce
Foto: dreamstime

Osvobodimo se potrebe po nadzoru, ko bi mogli vse v naprej vedeti, da bi se lahko odločili drugače. Učimo se od otrok, ki se radovedno podajo v raziskovanje, brez da bi v naprej vedeli, kaj jih vleče v to.
Ali res bolj zaupamo svojemu razumu, kot intuiciji? Ali je res potrebno vse razumeti? Ali ne zadošča le dober notranji občutek, ko enostavno vemo, da je tako prav? Pa če tudi še ne vemo točno, kakšna pot je pred nami in kam nas bo pripeljala. Šele ko začnemo delati korake, se nam pot lahko razkrije. Če le stojimo na mestu in se oziramo nazaj, se ne more nič spremeniti. Je le navadno tavanje v temi. Z zamegljenimi očmi, ki ustvarjajo iluzijo. Ali je res potrebno nekam daleč odpotovati, da bi lahko našli svoj notranji mir? Kaj ni dovolj le potovanje vase, da pridemo k sebi? In pogledamo izven svoje omejenosti ter se z razprtimi krili podamo v neznano, novim priložnostim naproti. Z zaupanjem, da ko ena vrata zapremo, se nam druga odprejo.
Naključja ne obstajajo. Vse, kar se nam dogaja, ima svoj namen. Če ti "grozi" izguba službe, se najprej vprašaj, ali je služba, ki jo opravljaš, res tvoje poslanstvo ali hodiš v službo samo zaradi plače, da odplačaš kredite in položnice? Ali v službi, ki jo opravljaš, lahko izpolnjuješ svojo POKLICanost in deluješ v višje dobro človeku in naravi? Vprašaj se ali ti res grozi izguba službe ali se ti ponuja le boljša priložnost, ki je zaradi STRAHovitega krča pred spremembo ne zmoreš videti?
Vse, kar ne služi dobrim in višjim namenom, se ruši. Škodljiva industrija, masovni turizem, neumna prosveta, morilsko zdravstvo, pokvarjena politika ... Zato se vprašaj, za koga delaš? Komu ali čemu služiš? Kakšen sistem podpiraš? Kaj je bolje – biti zdrav, svoboden brez službe in regresa ali biti nezadovoljen in bolan suženj v službi sistema?
Največji podvig naredimo pri sebi takrat, ko smo sposobni prevzeti odgovornost zase. Na vseh področjih. Z veliko mero vere in zaupanja vase. Dokler pa verjamemo, da so drugi sposobni boljše narediti in poskrbeti za nas, kot mi sami, pa predajamo odgovornost drugim v roke. S tem jim seveda dajemo tudi svojo moč in energijo. Ali si je ne bi raje vzeli zase? Pa tako enostavno je. Res, da je daleč stran od cone udobja. Pa vendar, vedno imamo svobodno izbiro. Kaj bomo izbrali? Užitke in udobje za vsako ceno ali svobodo?
Večino ljudi še vedno vodi njihova notranja prisila, ko vsa svoja pretekla nezadovoljstva in vso hrepenenje po sreči in užitkih zlijejo v potrebo po potrošništvu in v potrebo po "nekam iti". In to naj bi čudežno rešilo njihovo bedo in zamorjenost. Celo za ceno zdravja. Ali ni dovolj samo to, da se naselimo v svoje telo in mu podarimo trenutek oddiha in preprostosti. Da si upamo vsak dan zapuščati zapor negativnih misli in se odpravljati v neznano z radovednimi očmi majhnega otroka. Tega ni mogoče načrtovati, kot tudi ne kupiti.
Šele ko bomo nehali čakati na velikega rešitelja, in ko nam bo resnično postalo vseeno za vse družbene dobrine, visokotehnološke izume in bonitete od katerih smo odvisni, šele takrat se bomo lahko osvobodili. Ko si lahko rečeš: »Pa kaj potem, če ne morem to in ono. Bom pač poiskal drugo rešitev.« Takrat si svoboden. Dokler se pa zatikamo v »Ja ampak« in »Kaj pa če« strahove in izgovore, se ne more zgoditi popolnoma nič.
Ali smo sposobni kaj spremeniti? Ali je sprememba še vedno najhujša in najbolj neozdravljiva bolezen? Največja težava večine ljudi je žal še vedno v pričakovanju "rešitelja", ki bo namesto njih nekaj rešil ali naredil. Nezavedajoč se, da je čisto vsak človek sam kreator svoje realnosti, kot tudi pisec svoje prihodnosti. Če želiš čakati, potem čakaj. Nekateri čakajo celo življenje in to samo zato, da jim ne bi bilo treba česarkoli spremeniti.