Počutje

Smo začeli hrano izrabljati za doseganje ljubezni?

Alja Dimic Avtor: Alja Dimic, certificirana prehranska terapevtka

Saj poznate pregovor, da gre ljubezen skozi želodec, kajne? V mnogih kulturah po svetu je hrana znak ljubezni, znak izražanja ljubezni. Mnoge kulture po svetu jo izkazujejo skozi hrano, nakupovanje, izbiranje, nabiranje hrane, skozi pripravo in postrežbo hrane. Ljudje v mnogih kulturah se skozi hrano združujejo, zbližujejo in si izkazujejo naklonjenost.

hrana
Foto: bodi zdrava

Se spomnite svoje mame, ki vas je, takoj ko ste vstopili v kuhinjo, vprašala, ali ste lačni? Mame po vsemu svetu svojim študentom, ki živijo na drugih koncih dežele, pošiljajo domačo hrano, zaljubljenci svojemu izbrancu z veseljem nakupujejo in kuhajo njegove najljubše ljudi, in kar pomislite, kaj najprej storite, ko vaša ljuba oseba zboli in ji želite čim hitreje pomagati.
V sodobnemu času, prepolnem virtualnih stikov, ko primanjkuje osebnih druženj in postajamo posamezniki vedno bolj izolirani, mnogi začnejo hrano izrabljati in z njo poskušajo nadomestiti ljubezen. Žal tako ne gre, saj hrana ne more nadomestiti ljubezni, lahko pa jo dodatno okrepi.
Doživljanje hrane in občutek ljubezni
V tistemu pravemu pomenu, da gre ljubezen skozi želodec, v simbolu hrane res vidimo ljubezen, saj je dejansko hrana nekaj okusnega in prijetnega ter jo povezujemo s prijetnimi čustvi. Ob hrani se počutimo dobro in hrano si radi delimo s tistimi, ki jih imamo radi.
Od prvega trenutka, ko smo se rodili, je naše doživljanje hrane povezano z nečim prijetnim. S toplim objemom mame, z občutkom njene kože, z njenim pomirjujočim glasom in njenim mlekom, ko smo se kot dojenčki dojili. Vse te izkušnje so za dojenčkov še nerazvit živčni sistem kodirane v izkušnjo enega samega dogodka. Zato vse to dojema kot ljubezen … Dotik je ljubezen, vonj je ljubezen, zvok je ljubezen, hrana je ljubezen.
Bolj kot se staramo, bolj se naš živčni sistem zaplete, a povezovanje hrane z ljubeznijo je globoko v nas. Ste bili kdaj za dosežek nagrajeni s tortico? Ste kdaj na zmenek odšli v restavracijo ali pripravili večerjo? Ste kdaj nahranili zapuščeno živalco? Vse to so znaki ljubezni, ki jih nekomu izkažemo … skozi hrano.
Torej je povsem zdravo in v redu, če ljubezen povezujemo s hrano. Narobe je le takrat, kadar smo osamljeni, žalosti in tesnobni ter z njo poskušamo zapolniti praznino.

dojenje, mama, dojenček
Od prvega trenutka, ko smo se rodili, je naše doživljanje hrane povezano z nečim prijetnim.
Profimedia

Pomembno je, kakšno hrano zaužijemo!
Ko razumemo, kako visoko vibracijo nosi hrana in ne nazadnje kakšno ljubezen nosi v sebi od tistega, ki jo prideluje in pripravlja, nam je jasno, kakšno energijo in vibracijo nosi hrana, ki je izpostavljena strupenim kemikalijam, je gensko spremenjena ali vsebuje številne umetne dodatke. To je mrtva, prazna in toksična hrana, ki v sebi zagotovo ne nosi ljubezni.
Predelovalna prehranska industrija posameznika vodi v izropanje hranil, ljubezni in tistega, kar bi nam hrana morala dati – življenje. Prav zagotovo lahko tudi številne sodobne bolezni povezujemo z načinom našega prehranjevanja. Ko spoznamo, da je hrana pravzaprav ljubezen, takrat zase in za druge izberemo ekološko, neinvazivno pridelano prehrano, saj le takšna hrana lahko ponazarja ljubezen.
Po raziskavi, ki so jo izvedli na Harvard School of Public Health, je vzrok za sodobno otroško debelost ta, da starši svojim otrokom ljubezen izkazujejo skozi hrano, ki je močno predelana in osiromašena vseh potrebnih hranil. Ta občutek iz otroštva brez težav ohranimo in zato nas določena hrana spomni na ljubezen mame in na občutek otroške sreče.
Če je bila izbira hrane naše mame zdrava, lokalna in nepredelana, potem bomo tudi kot odrasli ljubezen izkazovali in našli predvsem skozi takšno hrano.
Ali res od nekdaj enako gledamo na hrano?
John Allen z Inštituta za možgane in ustvarjalnost na Univerzi v Južni Kaliforniji in avtor knjige The Omnivorous Mind, knjige o tem, kako se je razvil naš odnos s hrano, pravi, da se zdi, da je družbeni pomen hrane pred približno enim ali dvema milijonoma let močno napredoval. Nekje na poti razvoja so naši možgani začeli povezovati določene praznike s hrano, npr. dan žetve, ki je na koncu pripeljal do dneva zahvalnosti.
Prav tako sploh ni slučajno, da naš prebavni sistem proizvaja hormone, kot so inzulin, leptin in grelin, ki delujejo na tisti del možganov, ki ima ključno vlogo pri spominu. Raziskovalci pravijo, da ta vez verjetno obstaja zato, ker so naši predniki lažje preživeli, če so se spomnili, kdaj so nazadnje jedli.
Prav tako nas v možganih izločanje dopamina nagradi z občutkom užitka, ko nekaj pojemo. Zato menimo, da vedno, ko nekomu nekaj ponudimo za jesti, s tem pri njem spodbudimo občutek ugodja in dobrega počutja.
Še vedno pa veliko preveč ljudi je iz čistega užitka in brez omejevanja kalorij, kar v sodobnemu svetu pripelje do debelosti in prenajedanja. Po raziskavi Harvard School of Public Health na primer približno polovica sodobnih družin obravnava praznike kot čas, ko se lahko prenajedajo po mili volji. V svetu, kjer je vsak dan hrane v izobilju, to hitro postane težava.
Naj bodo prazniki le prazniki. V tednu si izberite en dan, ko boste grešili, ostale dni pa se držite zmernosti in zdrave hrane. Pa še to: naj ne bo hrana samo ljubezen, ki jo privoščite sebi. Naj bo hrana darilo nekomu, ki ga imate radi in bi mu svojo ljubezen radi še dodatno izkazali.

ženska je profimedia-0138543112.jpg
Izločanje dopamina nas nagradi z občutkom užitka, ko nekaj pojemo.
Profimedia

Torej  ....

Hrana je ljubezen, če je pridelana, vzgojena in pripravljena na ljubezni poln način. Ne morete nekoga nahraniti z ljubeznijo, če mu na krožniku ponudite popolno nasprotje.
Ob pripravljanju hrane moramo uživati in imeti lepe misli, saj tako ta prevzame našo vibracijo ljubezni in postane še boljša. Hrana, ki jo kuhamo, naj bo domača, lokalno vzgojena, ekološka in takšna, ki je polna hranil, vitaminov, mineralov, encimov, zdravih maščobnih kislin, beljakovin ter dobrih ogljikovih hidratov, saj nas le takšna hrana lahko napolni z ljubeznijo in življenjem.


Alja Dimic

Alja Dimic

certificirana prehranska terapevtka

Od svojega 20. leta se zanimam za povezavo med prehrano in zdravjem, o tem, kako delujejo hormoni in o tem, kako vse to vpliva na naše počutje in izgled, zakaj nastanejo rakave celice in kaj vse botruje k temu, da se prerazmnožijo, od česa vse je odvisno, da se imunski sistem poruši in dopusti, da patogeni prevzamejo naše telo …

Zakaj me vse to zanima, zakaj se raje ne zanimam za rože, živali ali oblačila? Morda zato, ker sem se že v zgodnjih najstniških letih srečala s hormonskimi težavami in z zdravljenjem s hormoni, ki so se skozi leta stopnjevale do uradne prezgodnje menopavze, predrakavih sprememb na jajčnikih in materničnemu vratu, do palpitacij srca, nihanja razpoloženja, izpadanja las in napihnjenosti ter do kasnejše izjemno povišane vrednosti kortizola s kasnejšim popolnim padcem, diagnoza huda preobremenitev ter do dveh hujših bakterijskih pljučnic v enemu letu, do plevralnega izliva v pljučih, pa do izgube 1/3 las, do avtoimune diagnoze alopecia areata ... in ja, še kaj bi se našlo ...v vsemu temu pa sem spontano in naravno zanosila, kljub temu, da sem bila naročena na prvi posvet umetne zanositve.

Kljub rednim obiskom uradnega zdravstva pri nas in kljub jemanju vseh vrst hormonov, kortikosteroidov in antibiotikov, terapije niso odobrile želenih rezultatov, moje razpoloženje je nihalo, želja po sladkem je bila velika in težav ni bilo konec. Verjetno je usoda tako hotela, da sem v zgodnjih 20. letih odpotovala v Ameriko, delat v Las Vegas in v Los Angeles, kjer sem ironično, sredi največjega blišča in bogastva, spoznala eno svetovno najbolj priznanih strokovnjakinj na področju ženskega zdravja in hormonov, dr. Christiane Northrup, ki mi je odprla oči ... kljub svoji ekonomski izobrazbi sem se najprej vpisala na znano oregonsko šolo NCNM, kjer sem se najprej šolala za prehranskega terapevta, kasneje pa vedno bolj v smeri hormonskega ravnovesja v povezavi s prehrano. Pot me je nato vodila v Los Angeles na Hawthorn University, kjer sem se izobraževala za holistic nutritionist, obiskovala sem svetovno priznane tečaje in seminarje na A4M, kjer predavajo največji strokovnjaki na svetu s področja hormonskega zdravja. Izobraževanje sem nadaljevala na eni izmed najbolj priznanih klinik na svetu, Paracelsus, kjer zdravijo na holističen način, nato me je pot vodila na nemško zasebno kliniko Marinus Am Sein, nisem izpustila niti znane Gersonove klinike, pa tudi ne 3E Budwigovega centra v Nemčiji, kjer zdravijo najhujše oblike raka in italijanske klinike, kjer zdravijo z ozonom in sodo bikarbono, učila pa sem se tudi na kliniki v Kolnu, kjer zdravijo s konopljo. Sodelujem s priznanimi strokovnjaki iz tujine in iz Slovenije ter sem soustanoviteljica holistične klinike v Ljubljani, pod okriljem katere delujejo ginekologi, onkologi in drugi specialisti, ki nudijo različne preglede in individualno prilagojene terapije. Vodim zdravo trgovinico, vsak dan pa spremljam bolnike in jim svetujem glede prehrane, prehranskih dopolnil in jih usmerjam k številnim specialistom, s katerimi sodelujem. In še to: danes imam polno glavo las, naravno spočetega 4 letnega sinčka in nobenih zdravil.