Dobra karma
Počutje

Pot v pekel: zlorabljanje samih sebe

Nevenka Kamenik Avtor: Nevenka Kamenik, terapevtka osebnostne rasti

Kot otroci smo se naučili, kako naj se vedemo med ljudmi. Naučili so nas, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je lepo in kaj grdo.

nežna ženska
Foto: profimedia

Kot otrok smo se že rodili v neki sistem in starši so bili prvi, ki so nas vanj povedli. Tako smo brezpogojno verjeli vsemu, kar so nam povedali odrasli.
Jabolko ne pade daleč od drevesa
Če otroku dan za dnem, leto za letom doma, v šoli, na televiziji, med prijatelji dopovedujejo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je sprejemljivo in kaj ne, začne otrok temu verjeti. In če otrok naredi, kar se od njega zahteva, mu rečejo starši, da je pridna punčka oziroma fantek, kadar otrok tega ne naredi, pa je poredna punčka oziroma fantek. Torej otroka že od malega urimo po metodi korenčka in palice. Če smo prekršili pravila, smo bili kaznovani (palica), kadar pa smo ravnali v skladu s pravili, smo bili nagrajeni (korenček).
Nagrada je za otroka pozornost, odobravanje, ljubezen, ki jih je deležen od staršev in okolice, hkrati pa kazen pomeni neodobravanje in odvzem pozornosti, ljubezni. Seveda bo otrok naredil vse, da bi pritegnil odobravanje, dobil pohvalo oziroma pozornost staršev in okolice. Tako se že zelo zgodaj naučimo prenarejati, samo zato, da bi drugim ustregli, da bi bili v njihovih očeh dovolj dobri. Tako počasi postajamo nekaj, kar nismo. Zakaj? Ker se bojimo kazni – zavrnitve. Postajamo posnetek maminih in očetovih prepričanj in tako počasi izgubljamo sami sebe. In ko odrastemo, ne potrebujemo nikogar več, da bi nam govoril, kaj je prav in narobe, kajti tako temeljito smo že sprogramirani, da postanemo sami svoj programer. In ta programer točno ve, kaj je prav in kaj narobe.
Sami sebe tako kaznujemo, ko se ne držimo pravil, in nagradimo, ko se jih držimo. Torej vsakič, ko storimo nekaj, kar ni v skladu z našim programom, se počutimo krive. To je tisti del vas, ki pravi: »Nisem dovolj dober/-ra, nisem dovolj pameten/-na, ne zaslužim si ...« Vse to temelji na nezavednih prepričanjih, ki si jih sploh nismo izbrali sami.
Ne glede na to, ali so prepričanja pravilna ali napačna, pomembno je, da vam dajejo občutek domačnosti in varnosti. Zato potrebujemo zares veliko poguma, da se lahko postavimo po robu svojim lastnim prepričanjem.
Pekel kot stanje duha
Človek je edino živo bitje na zemlji, ki za eno in isto napako plačuje tisočkrat. Pri živalih je to samo enkrat. Dva laboda po spopadu samo zaplahutata s krili in gresta vsak svojo pot. Mi pa zaradi svojega spomina obsojamo in sodimo sebe in druge leta in leta. Ne moremo odpustiti sebi niti drugemu. Na našo napako pa nas zelo radi spominjajo tudi naši partnerji, prijatelji ali sodelavci. In vsakič, ko nas spomnijo na našo napako ali mi njih na njihovo, se obsojamo in si s tem pošiljamo ves tisti čustveni strup, ki ga sproži star spomin.
Tako ljudje živimo v nenehnih občutkih strahu, krivde, nasilja, jeze, trpljenja, maščevalnosti ... Kaj je pekel? Kot pravi večina verstev, je pekel kraj, kjer vladajo strah, bolečina in trpljenje, kjer te žge večni ogenj. In kaj je ta večni ogenj? Ta večni ogenj so vaša čustva! Kadarkoli čutite jezo, maščevalnost, strah, zavist, ljubosumje, sovraštvo in druga negativna čustva, vas žge večni ogenj in takrat ste v peklu. Pekel je prispodoba za vaše notranje stanje duha. Torej je pekel vse okrog nas.
Prepričanja nas pehajo v trpljenje
Vsi nenehno iščemo resnico, lepoto in pravico. Zakaj? Resnico iščemo zato, ker so v našem umu shranjene zgolj laži, pravico, ker v svetu okoli nas ni pravičnosti, in lepoto, ker je v nikomer več ne vidimo. Zakaj se nam to dogaja? Ker nas slepijo ravno naša lastna prepričanja. Pehajo nas v naše lastno trpljenje in nam preprečijo, da bi videli, kdo v resnici smo. Živimo v svojem umu, v svojem nezavednem programu.
Naučili smo se živeti na način, da ustrezamo zahtevam družbe, saj nas je strah, da ne bi bili sprejeti, da ne bi bili dovolj dobri za druge. Ustvarili smo si predstavo, kakšni naj bomo, da bomo sprejeti še zlasti od tistih, ki jih imamo radi. Ustvarili smo si sliko popolnosti, a ta slika ni resnična. Tako nikoli ne bomo srečni. Kako močno pa se zavračamo, je odvisno od tega, kako učinkovito so odrasli zatrli naš pravi jaz.
Delamo se, da smo nekaj, kar nismo. Posledica tega pa je, da se čutimo nepristne, prikrajšane in nepoštene ter si tako nadevamo maske, da tega ne bi opazili še drugi. Vse to počnemo samo zato, da bi drugim ugajali, da bi bili sprejeti, da bi nas imeli radi. Ne zavedamo se, da je težava v tem, da ne sprejemamo sami sebe.

Nihče nas ne zlorablja bolj kot mi sami sebe
V to nas silijo naša lastna prepričanja. Meja, do kod sme segati takšna samozloraba, je natanko tisto, kar ste še pripravljeni prenašati od drugih. Če vas bo nekdo prizadel bolj, kot se sami, se mu boste umaknili. Če vas bo prizadel manj, kot se sami, boste verjetno v odnosu ostali in še naprej prenašali njegovo obnašanje.
Če ste do sebe zelo okrutni, lahko prenašate celo človeka, ki vas pretepa, ponižuje in z vami ravna kot z izmečkom. Zakaj je tako? Vaša lastna prepričanja vas silijo, da si rečete: »Zaslužim si to. Nisem vreden/-na. Nisem lep/-a. Nisem dovolj dober/-ra.«
Paradoks je, da si želimo, da bi nas drugi sprejemali in ljubili, a hkrati ne moremo ljubiti in sprejeti samih sebe. Torej smo v začaranem krogu. Čim več ljubezni do sebe je v nas, tem manj se bomo zlorabljali, kaznovali. Kaznovanje samega sebe izvira iz zavračanja samega sebe, to pa izvira iz naše predstave o tem, kaj pomeni biti popoln. Naša predstava o popolnosti je torej tisto, zaradi česar se zavračamo. Zaradi nje ne sprejemamo sebe in drugih takšnih, kot so.
Če se torej hočemo osvoboditi starih prepričanj, moramo zbrati pogum in odvzeti moč vsem tistim prepričanjem, ki nam jemljejo moč. Tako ne boste več živeli v duhovnem peklu, temveč boste zaživeli v osebnih nebesih.


Nevenka Kamenik

Nevenka Kamenik

terapevtka osebnostne rasti

Šolala sem se na Dvojezični trgovski akademiji v Avstriji ter nato doštudirala politologijo na Fakulteti za družbene vede. Več let sem vodila svojo jezikovno šolo ter predavala na seminarjih za podjetja o učinkoviti komunikaciji, reševanju konfliktov, manipulaciji v medosebnih odnosih in psihologiji prodaje.

Ker pa me področje osebnostne rasti izjemno zanima že od nekdaj, sem preštudirala ogromno izvornih zapisov velikih mojstrov svetovnih religij, znanje starodavnih modrosti pa dokazujem s številnimi mojstrskimi nazivi.

Na ameriškem Inštitutu za multidimenzionalno celično zdravljenje sem pridobila terapevtsko licenco za zdravljenja srca in duše. V Indiji sem se izmojstrila v meditaciji. Na Baliju sem več mesecev svojega življenja posvetila učenju od zdravilke Wayan Nuriasih, ki je postala svetovna senzacija po zaslugi Elizabeth Gilbert in njene knjige Jej, moli, ljubi.

Pri številnih slovenskih mojstrih sem se izurila še v reikiju, že več kot petnajst let proučujem astrologijo. Moje znanje sega tudi na področje teozofije in alkimije. Že drugo desetletje vodim meditacije ter delujem kot svetovalka in terapevtka na področju osebne in poslovne rasti.

Končni izdelek pa je izobraževalni progam Šola Življenja, ki je nastajal postopoma in povsem spontano na podlagi večletnih izkušenj, kot odgovor na vprašanja, ki so mi jih zastavljali udeleženci seminarjev, tečajev meditacij in zasebnih svetovalnih ur. V izobraževalnem programu, ki poteka v Ljubljani pa sem večletno pridobljeno znanje združila in sintetizirala s starodavnim ezoteričnim znanjem, moderno psihologijo in kvantno fiziko.

Več o njej in njenem delu lahko najdete na: www.studio­-zivljenje.si, ali jo kontaktirate preko e-maila: neva@studio-zivljenje.si