Dobra karma
Počutje

'Moj namen je spreminjanje zavesti ljudi na tem svetu'

Avtor: Sonči Nered Čebašek

Pogovora z Magdaleno Jankovec sem se izjemno veselila, saj je kot vrelec dobre energije, ki prši na vsakogar v svoji bližini. Priznam pa, da me je precej vznemirjalo tudi dejstvo, da bom iz prve roke izvedela, kakšni so v resnici svetovni duhovni voditelji, katerih knjige prebiram, ona pa jih je kot njihova učenka spoznala osebno, ko so ji predajali svoja znanja in tehnike, ki jih je dandanes vešča. Kako močno so jo zaznamovali, je najbolje opisala kar sama v svoji predstavitvi na naši spletni strani www.dobrakarma.si, kjer je strokovna sodelavka – šepetalka.

magdalena jankovec
Foto: oa

»Učitelji in znanja so začeli sestavljati in odstirati mozaik mojega bitja. Vse se je sestavljalo: od energijskih seans do angelskih in theta terapij, merhabe, kristaloterapije, reconnectiona. Vse učiteljske tečaje sem naredila in še vedno je nekaj kljuvalo v meni, zaznavala sem, da obstaja še nekaj hitrejšega in močnejšega, kar deluje v hipu. Tako je minilo že pet let, odkar me je stik z Access Consciousness ali dostop do zavedanja začel voditi do sem, kjer sem danes. Ustanovitelj Gary Douglas in soustanovitelj dr. Dain Heer vodita ta veliki projekt, ki uči o zavedanju, kaj se nam dogaja v življenju in kako sam sebi pomagati. Prvič v življenju sem doživela, da so me učitelji opolnomočili in mi dali orodja, da lahko delam na sebi in izbiram zase. In tako sedaj jaz s svojim znanjem pomagam ljudem, da naredijo spremembo, ki si jo želijo.«
A o katerem od učiteljev bi Magdaleno najprej povprašala najprej – o Diane Cooper in Thomasu Kellerju, pri katerih je spoznavala angele, ustanoviteljih Access Consciousnessa Garyju Douglasu in dr. Dainu Heeru, morda Simone Milasas, dr. Christine Page, dr. Ericu Pearlu, Thomasu Massasu, Vianni Stibal, Naomi Flamberg, Abigail Moir – si še nisem bila na jasnem. A navsezadnje me je tako prevzela ona, da me njeni učitelji sploh niso več zanimali.

Magdalena je v prostor namreč vstopila s tako toplim objemom, da sem pozabila na vse drugo, samo predala sem se občutku: čeprav nisva prav veliko narazen v letih, me je prežela velikanska doza materinske ljubezni.
Kako bi pogovor torej začeli drugače kot z razlago imena, ki se je drži morda še bolj kot njeno rojstno: Kozmična mama.

Kako ste postali Kozmična mama? Kdo vas je prvi tako poimenoval?
Tako me že dvajset ali več let kličejo ljudje, ki me poznajo. Nikoli nisem spraševala, zakaj so me tako poimenovali, a verjetno zato, ker skrbim za vse okrog sebe in ker sem se naučila v tem življenju objemati ljudi. Objem je zanimiva zadeva, ki nas nič ne stane. Ko ti objameš sočloveka in si skupaj zgolj dvajset sekund – pa ne da ga trepljaš po hrbtu ali počneš karkoli, marveč samo si, pride do preskoka energije, do prejetja. Ko si ti v dopuščanju, da je človek, ki ga objameš, lahko, kar je, da ne daš nobene sodbe o nikomer …
Imam še to sposobnost, da ko objamem ljudi in začnem skozi sebe vleči angelsko energijo, gre ta energija skozi moje srce v srce drugega in ga prečisti, razsvetli. Človek postane lahkoten in čuti, da drug drugemu delamo dobro.
Z objemi torej zdravite? Ste z darom zdravilke prišli že na svet?
Rodila sem se s toliko planeti v dvanajsti hiši, da bi kaj drugega kot zdravilka že težko bila, za energije sem povsem odprta. No, ne zdravim pa jaz, sem le kanal. Na ta način imamo sposobnosti zdravilca v sebi vsi, saj smo vsi božanska bitja. Ko si v zavedanju sam s seboj in samo pustiš, da energije tečejo, vse steče gladko. 
Po domače povedano: univerzalna energija je energija, ki je za vse ljudi tega sveta. Ker je univerzalna energija kreator, jo lahko poimenujemo tudi Bog, Kristus ali kaj tretjega (z institucionalno vero to nima zveze), deluje čez vse nas, če ji le dovolimo. 
Zakaj pa ji večina ljudi tega ne dovoli?
Razlog je preprost in vedno enak: ljudje se bojijo biti sami s seboj.
Mnogo svetovnih in tudi slovenskih zdravilcev in terapevtov različnih strok ima lastno izkušnjo pristanka na dnu, od brezdomstva do poskusov samomorov.

Je nujno treba doživeti grozljive izkušnje, da lahko potem pomagaš drugim?

Ne, težke preizkušnje niso nujno potrebne, je pa res, da kdor nima nobenih težav v življenju, ne bo iskal nobenih pomoči, ker jih ne rabi. Kot največjo težavo vseh nas vidim stres, ki ga nosimo v sebi. Že naši starši in vsi okrog nas so nas delali in nas delajo napačne – ves čas smo tarča opozoril, kaj vse delamo narobe, da v ničemer nismo dovolj dobri – kar dojamemo kot dejstvo, da nas nimajo radi in da nismo ljubljeni. In ker je vse ogledalo, te iste stvari počnemo tudi sami sebi. Ne sprejemamo se, ne cenimo se, se ne spoštujemo niti se ne ljubimo. Naše telo se nam zdi samoumevna stvar, v kateri pač živimo. Kar je čista laž.
Kaj pa je naše telo v resnici?
Naše telo je nekaj, kar ima svojo zavest in kar nič ne sodi, kar mu mi naročamo. Naše telo pozna našo preteklost, našo sedanjost in našo prihodnost. Ko mi začnemo komunicirati s telesom in smo pozorni, kako nas opozarja, da delamo nekaj proti sebi, bi se morali zamisliti, kaj lahko spremenimo pri sebi, telo pa vprašati: »Telo, kako ti lahko pomagam?« 
Ko damo na stran svoj nori um, ki nas vedno dela napačne, goji pričakovanja in hlepi po vseh vrstah razlag in zaključkov, ter s svojim telesom vzpostavimo pristen stik, molekule takoj začnejo drugačen ples, nastane nova energija in vibracija se malodane v hipu spremeni v boljšo.
Telo nam svoja sporočila podaja zelo jasno, kajne?
Seveda, opozarja nas, a ko mi delamo separacijo od sebe, ne slišimo ponavljanja sporočila telesa, ko se odziva na naše čustveno stanje.
Na primer: nekaj moraš narediti, pa tega ne storiš, ker želi imeti nori um že zaključek, kaj bi to dejanje pomenilo za tvojo prihodnost. In kaj bi pomenilo, če tega ne storiš … pa to potisneš nazaj vase, v glavo. Posledica so glavoboli, visok pritisk, čustveno nezadovoljstvo na katerem od področij življenja.
Zelo pogoste so težave ljudi z želodcem. Kaj pa nam telo sporoča preko njih? Kako naj mu prisluhnemo?
Želodec je v našem solarnem pletežu center moči. Če druge ljudi dojemamo kot pomembnejše od nas samih, dajemo svojo moč njim, za nas je ostane bore malo ali celo nič. Seveda je edino prav, da druge ljudi spoštujemo in cenimo, vendar je edini recept za lastno moč ta, da na piedestal postavimo sebe. 
Žal smo ljudje živi manipulatorji, lažemo sami sebi kot nori, bežimo sami od sebe in s tem tudi od drugih ljudi – s tem si ustvarjamo krče v želodcu, ki se navzgor pogosto izrazijo kot jeza. Še huje je, če čustev ne izrazimo, če se ne razkurimo, ker v tem primeru jeza ostane potlačena.
Telo nam pripoveduje tudi o potlačenih čustvih, ki jih nosimo v sebi, kajne?
Seveda. Energija, ki jo zaklenemo v svoje telo, se ne ustavi, temveč se začne materializirati – v kristale, ciste, tumorje, v slab pretok krvi, sluz na pljučih … 
In ko sami sebi postanemo najpomembnejši, nam gre že bolje …
Nihče ne more biti boljši, kot si ti sam. Gre za tvojo veličastnost, za odsev vsega, kar si v življenju naredil. Ti si v resnici božansko bitje, katerega molekule se raztezajo v vesolje, in v neskončnosti smo si svoj prostor našli v fizičnem telesu. A naše telo, ki ga imamo samo na izposojo, nikoli zase ne bi izbiralo neumnosti, kot jih mi oziroma naš um. Mislimo, da obstaja le ta realnost.
Pa obstaja še katera resničnost?
Ja, in ko uvidimo, da si svojo realnost in tisto, kar se še ni zgodilo, lahko ustvarjamo sami, postane življenje zelo zanimivo. Ko se podamo v vprašanja: vesolje, kaj lahko spremenim pri sebi; kako imam lahko več zavedanja; kakšen neskončen potencial imam v sebi in milijardo podobnih, vse steče. Ko postavljaš vprašanja brez zaključkov in sodb, si ustvarjaš prihodnost – tako, kot si jo želiš.
Naše izbire kreirajo naša življenja. Če se človek odloči, da si bo spet naročil drek, njegovo telo ni lahkotno. In če telo ni lahkotno, pomeni, da nekaj delaš narobe. Ti delaš narobe. Izgovori, da je kdorkoli drug za naše težave in težo, ne zdržijo, zunanji dejavniki nimajo vpliva na naše stanje.
Kaj konkretno pa je vas pognalo v lahkotnost – na pot spoznavanja sebe, življenje in vesolja? 
V osnovi sem zaradi nezaželenosti, bila sem nezakonski otrok, samo dajala, zase nisem nikoli zahtevala ničesar – ne materialnega ne čustvenega. In ko sem pogledala stvarem v oči – mama me je garbala, umrla mi je hči, imela sem raka – in 23 let. Takrat sem se prvič vprašala, kaj vendar delam narobe, pa tako rada imam življenje? In potrdilo se je pravilo, da ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Ob meni se je zvrstilo ogromno učiteljev in še vedno jih imam ob sebi.
Ob sebi pa imate tudi veliko učencev, ki se jim še vedno razdajate na polno. Na delavnicah jim menda celo kuhate.
Ja, za svoje tečajnike kuham sama, hrano, ki jo tudi pridelam sama, a v tem uživam, saj smo z učenci kot velika družina in imamo se fino. Družine nikoli nisem dojemala samo kot osnovno celico doma, v njej so tudi drugi ljudje. No, se pa v tej moji razširjeni družini res čutim kot mama, ker sem pač tak tip, da rada poskrbim za ljudi.
Menda smo tako ali tako prišli iz svoje velike dušne družine na astralu, kjer že v tisočih življenjih pišemo svojo zgodovino.

Se vam zdi upravičeno, da se ljudje kot na vzrok težav v tem življenju izgovarjajo na prejšnja in karmo, ki so jo prinesli s seboj?
Ko jaz dobim energijo človeka, vprašam: kaj se je tebi zgodilo, ko si bila stara sedem let? Osebi niti ne rečem direktno, da sem jo videla, ko je kot majhna punčka bingljala čez most in jo je potegnilo v reko. Jo pa vprašam: »Marija, se bojiš visoke vode?« In prideva nato v seansi do tja ... 
Lahko pa travma seveda sega tudi dlje od našega otroštva, v prejšnja življenja, a je izgovor, da tega in tega ne narediš zaradi karme, povsem neumesten. Pomembno je zgolj to, da se vzrok odkrije in bolečina sčisti. Namreč: nič ni karmično – ko izbereš nekaj drugačnega, se to spremeni v realnost.
Predvidevam, da tako preprosto tole čiščenje vseeno ni …
Globok vzorec je onkraj našega razmišljanja in se ga ne da razrešiti, če si ga ne greš pogledat na mesto samo. Včasih gre samo za energijo, ki jo lahko uničimo – v vesolju je namreč neskončno plasti, v katere se lahko energija zatakne. Vse, kar mislimo, rečemo in naredimo, se hrani v računalniku univerzuma; teklo naj bi gladko in lahko kot elektrika, če je zataknjeno, pa ne more. Torej je treba narediti pretok oziroma prehod.
Je nujno, da tisti, ki je prišel k vam po pomoč, pri procesu očiščenja sodeluje ali sta kdaj dovolj vaše znanje in volja? Morate za to, da ste pretočni vi, kaj posebnega narediti, upoštevati?
Da sem primeren kanal za energijo, moram biti samo to, kar sem, brez nakladanja, brez egotripa, brez občutkov superiornosti. Dejstvo pa je, da ne morem ne jaz niti kdorkoli drug na osebi narediti česarkoli, če se človek sam ne odloči za to (spremembo).
Pa pridejo k vam tudi taki, ki še niso trdno odločeni, da bi šli v lahkotnost?
Ja, bom navedla primer. Pred približno pol leta sta k meni prišli mlado dekle Elizabeta, sedemindvajsetletna lepotica iz Italije, in njena dvainsedemdesetletna mama. Hči mi je v solzah povedala, da ima raka na maternici, in vprašala, kaj naj zdaj naredi. Maternica je sedež nas žensk, zato se mi je svitalo, zakaj je obolela. Od nje sem zahtevala, da je brutalno iskrena do sebe in mi odgovori, ali se bo v tem trenutku odločila za življenje ali smrt. Samo med dvema besedama se je morala odločiti, pa je cincala. »Elizabeta, meni je vseeno za tvoje življenje, pa če zdajle umreš, bo pa tvoja mama zelo žalostna,« sem ji še rekla, nakar se je odločila za življenje in mi priznala, da je štiri leta vztrajno prosila Boga, da bi umrla. Razlog za njene želje je bila nesrečna ljubezen, kar z drugimi besedami pomeni, da je zanikala sebe, svojo ženskost in si navlekla raka. Po odločitvi za življenje je šla tudi na operacijo, pred kratkim mi je vesela sporočila, da o raku ni ne duha ne sluha več.
Fizična ozdravljenja so evidentna. A spreminjanja se začnejo pri zavesti – bi lahko rekli, da je to vaše poslanstvo?
Moj namen je prav ta, da učim spreminjati zavest ljudi na tem svetu – predvsem da bodo začeli z naravo delati drugače. Naša narava ni samoumevna, je živa in ima zavest kot mi in živali, le na drugem nivoju. Delajmo na tej zavesti, nudimo materi Zemlji vso podporo. 
Narava nas na svoje kritično stanje sama vse bolj opozarja z boleznimi, poplavami in potresi. Naredimo nekaj za planet, širimo zavedanje in ščitimo naravo! Za akcijo je napočil skrajni čas.

Nekaj člankov Magdalene Jankovec:

Čarobnost je v meni, čarobnost je v vas

'Res verjamem, da denar za nas raste na drevesih'

Magdalena: 'Ob mucku so mi oči jokale, srce pa kipelo od sočutja'