Nova dejstva o smrti, ki jih še ne poznate

Avtor: sn

Opozorilo: če o smrti ne želite vedeti ničesar, tega članka ne berite

Mrtvaški ples
Foto: profimedia

Vse svetovne kulture so tisočletja poosebljale smrt, da bi tej na videz grozljivi skrivnosti dale poznan obraz. Ta tradicija se je ohranila do današnjih dni in njenega konca vsekakor še ni na obzorju.

Sodobna znanost je smrt sicer demistificirala z razkrivanjem bioloških procesov, vendar ostaja v zvezi z njo še veliko vprašanj.

Študij smrti seveda ni mišljen kot morbiden opomin na surovo usodo, ampak način za izboljšanje življenja živih. Zanimivo pri vsem skupaj pa je, da ko je znanost s smrti potegnila njeno črno ogrinjalo in ji odvzela koso, z namenom, da bi odkrila zapleten vzorec bioloških in fizičnih procesov, ki ločujejo žive od mrtvih – je s prihodom novih odkritij smrt v resnici postala še bolj tuja.

Pa se sprehodimo po bolj ali manj znanih in tudi novih dejstvih o edinem dogodku, ki mu nihče od nas ne bo ubežal: smrti.

Zavest po smrti

Mnogi od nas si predstavljamo, da bo smrt podobna znanemu vsakodnevnemu potapljanju v spanec: glava postane težka, prav tako oči, ki se z nežnim poklopom vek zaprejo, sledita zadnji vdih in izdih – in znajdemo se v svetlobi onega sveta. Zveni perverzno prijetno, a žal tako ne gre.

Strokovnjaki reanimacije v newyorškem medicinskem centru so v svojih raziskavah dokazali, da je naša zavest v mislečem delu možganov popolnoma aktivna tudi med umiranjem, kar je posledica možganskih valov v možganski skorji, ki se umirijo šele približno 20 sekund po klinični smrti.

Študije na laboratorijskih podganah pa so celo pokazale, da se aktivnost v njihovih možganih v trenutkih po smrti tako poveča, da povzroči pravo vzburjeno oziroma hiperbudno stanje. Velika verjetnost je, da se takšna stanja pojavijo tudi pri ljudeh, kar pojasni tako lucidno zavest v zgodnji fazi smrti kot razlage tistih, ki so že bili klinično mrtvi in so nato pripovedovali, kako so v tistem stanju podoživeli dogodke iz preteklosti, za katere so že povsem pozabili, da so se jim zgodili.

smrt
smrt
dreamstime

Zombi možgani

Pred kratkim so na medicinski šoli Yale raziskovalci prejeli 32 možganov mrtvih prašičev iz bližnje klavnice. Ne, to ni bila neka mafijska ustrahovalna taktika, temveč so po dolgoletnih teoretičnih raziskavah poskušali možganom tudi praktično omogočiti fiziološko vstajenje.

Raziskovalci so možgane povezali z umetnim perfuzijskim sistemom, imenovanim Brain Ex. Skozi njih se je prečrpavala raztopina, ki je posnemala pretok krvi in tako prinašala kisik in hranila v inertna tkiva.

Ta sistem je v resnici oživil možgane in nekatere njihove celice ohranjal v polnem delovanju do 36 ur po smrti. Celice so zaužile in presnavljale sladkorje, nekateri vzorci so lahko celo prenašali električne signale.

Ker raziskovalci seveda niso ciljali na živalsko kmetijo z zombiji, so v raztopino vključili kemikalije, ki so preprečile, da bi se pojavljala nevronska aktivnost, ki zastopa zavest. Njihov dejanski cilj je bil namreč zasnovati tehnologijo, ki nam bo pomagala dlje in temeljiteje proučevati možgane ter njihove celične funkcije. S tako tehnologijo bomo morda razvili nova zdravljenja možganskih poškodb in nevrodegenerativnih stanj.

Življenje genov

Ali obstaja življenje po smrti? Ne, znanost tudi v zadnjem času še ni odkrila oprijemljivih dokazov o tem, prav tako ji še ni uspelo stehtati duše. Potrdilo pa se je dejstvo, da naši geni delujejo še po smrti.

Študija, objavljena v Royal Society's Open Biology, je proučila izražanje genov pri mrtvih miših. Raziskovalci si sprva niso upali domnevati niti, ali naj bi se izražanje genov postopoma zmanjševalo ali se v celoti ustavilo. Kar so odkrili, jih je presenetilo. Več kot tisoč genov je po smrti postalo aktivnejših. V nekaterih primerih so ti končni izrazi trajali do štiri dni.

»Tega nismo predvidevali,« so avtorji študije, profesorji z washingtonske univerze, tudi javno priznali in se iskreno čudili: »Si lahko predstavljate, da 24 ur po času smrti vzamete vzorec in se prepisi genov dejansko v številčnosti večajo? To je bilo presenečenje.«

Gensko izražanje je bilo prikazano z odzivi na stres in imunost, rezultati pa pričajo tudi, da se telo podvrže postopnemu zaustavljanju, kar pomeni, da je smrt vretenčarjev postopna, in ne hipna.

Energija živi

Tudi naši geni bodo sčasoma zbledeli in vse, kar smo, bo postalo pepel. Se vam zdi takšno razmišljanje pregrešno? Brez skrbi: del nas bo živ še dolgo po smrti. Naša energija namreč.

Po prvem zakonu termodinamike se energija, ki napaja življenje, nadaljuje in je nikoli ne moremo uničiti. Preoblikuje se. Ali kot o tem zakonu enotno pravijo fiziki: »V vesolju se nobena energija niti ne ustvari niti ne izniči,« in dodajo še primer za tolažbo: »Če bi matere, ki so izgubile otroka, poznale osnovni zakon termodinamike, bi bile potolažene, saj je vsak val vsakega delca, ki je bil njen ljubljeni otrok, ostal z njo na tem svetu.«

Povezave s sanjami

Izkušnje ob skorajšnji smrti se pojavljajo v različnih stilih. Nekateri lebdijo nad telesom. Nekateri se odpravijo v nadnaravno kraljestvo in srečajo predane sorodnike. Drugi uživajo v klasičnem scenariju temnega tunela in svetle svetlobe. Nekaj pa je vsem zgodbam skupnega: ne vemo točno, kaj se dogaja.

Študije izpod peres priznanih nevrologov, profesorjev z univerze v Kentuckyju, razkrivajo, da so ljudje z intenzivnimi obsmrtnimi izkušnjami tudi sicer podvrženi intenzivnemu in celo lucidnemu sanjanju.

Omeniti velja, da ima študija svoje omejitve. V vsaki skupini so anketirali le 55 udeležencev, rezultati pa so se opirali na pripovedovanja, torej anekdotične dokaze. Ti predstavlja ključne težave pri proučevanju izkušenj s smrtjo – izkušenj namreč ni mogoče spodbuditi v nadzorovanem okolju.

smrt
smrt
dreamstime

Žalovanje živali

Sloni tvorijo močne družinske vezi, nekatera poročila očividcev pa nakazujejo, da za pokojnimi žalujejo.

Terenski raziskovalci so bili priča temu, da sloni ostanejo z mrtvimi – četudi pokojnik ni iz iste družinske črede. Zaradi tega opažanja so raziskovalci sklepali, da imajo sloni »posplošen odziv« na smrt. Z mrtvimi ostajajo tudi delfini, svojo rutino imajo ob smrti pripadnika vrste tudi šimpanzi.

Nobeden od pripadnikov živalskih vrst, ki so jih proučevali, ni bil nikoli prisoten pri človeških spominskih obredih za pokojnike, živali imajo pač svoje edinstveno razumevanje in odziv na smrt. Znanstveniki imajo za dogajanje spet svoj opis: »Vsak vidik življenja, ki je edinstven za našo vrsto, je podoben vidikom drugih vrst. Pomembno je, da se izognemo temu, da bi svoje lastne občutke projicirali na živali, bolje bi bilo, da se pogosteje spomnimo, da smo na neizogiben način tudi sami živali.«

Zakopavanje

Antropologi, ki proučujejo človeške kulture, so odkrili na stotine navad, ki si jih delijo vse. In prav vsaka ima svoj način, kako počastiti mrtve.

Toda kdo je bil prvi, ki se je mrtvim poklonil in za njimi žaloval? Ta odgovor je težaven, ker je zajet v meglo naše prazgodovine. Vendar imamo kandidata, do katerega peljejo vse poti: to je Homo naledi. Njegova okostja so našli v južnoafriški provinc Gauteng, v komori jamskega sistema Rising Star, ki je del zibelke človeške svetovne dediščine in se nahaja 50 kilometrov severozahodno od Johannnesburga. Čeprav arhaične lastnosti njegovega okostja spominjajo na fosilne primerke, stare približno dva milijona let, so mu strokovnjaki leta 2017 določili točno starost: 250.000 let.

Ključna za sklep, da so takrat že pokopavali mrtve, je prav komora, v kateri je ogromno okostij in do katere poteka zelo tesen navpični vzpon, ki zahteva tudi veliko plazenja. Raziskovalci verjamejo, da bi ljudje tam težko končali po naključju, prav tako so izključili morebitno geološko past. Glede na videz namerne umestitve so znanstveniki zaključili, da je komora služila kot prvo pravo pokopališče.

Sindrom hoje

Za večino nas je meja med življenjem in smrtjo čista. Živi smo, torej nismo mrtvi. To je pojem, ki ga mnogi jemljemo kot samoumevnega, in morali bi biti hvaležni, da ga lahko tako brez težav obvladamo. In tako skozi življenje od rojstva do smrti hodimo, po smrti pa se v hoji vsi združimo. Ta prispodoba velja po mnenju znanstvenikov od nekdaj.

A ljudje, ki trpijo za cotardovim sindromom, ki niti ni tako redek, razlike ne vidijo tako čisto. To redko stanje je prvi opisal doktor Jules Cotard leta 1882 in opisuje ljudi, ki verjamejo, da so mrtvi, pogrešajo del telesa ali se jim zdi, da so izgubili dušo. Ta nihilistična blodnja se kaže v prevladujočem občutku brezupnosti, zanemarjanja zdravja in težav pri soočanju z zunanjo resničnostjo.

Srednjeveška freska (15. stoletje) Mrtvaški ples v cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah je izjemen primerek sindroma hoje.

Zrušen mit

Ali dlake in nohti rastejo po smrti? Ne. To je mit, v bistvu najpogostejši mit o smrti, ki pa ima biološki izvor.

Vzrok, da dlake in nohti po smrti ne rastejo, je v tem, da novih celic ni mogoče ustvariti. Glukoza spodbuja delitev celic in celice potrebujejo kisik, da razgradi glukozo v celično energijo. Smrt preneha zmožnost telesa, da bi zaužilo oziroma sprejelo karkoli. Prav tako se konča uživanje tekočine, kar vodi do dehidracije. Ko se koža trupla izsuši, posledično izrine lase in nohte naprej, da so daljši, kot so bili – če jih merimo od točke, kjer se stikajo s kožo.

volkodlak
volkodlak
dreamstime

Zanimivosti

Nekatera živčevja v našem telesu so lahko aktivna tudi po smrti možganov, vendar gre vedno za refleksne gibe.

Truplo zaradi bakterij začne gniti, kar poveča nastajanje plinov, in ko plini iščejo pot ven, uporabijo tudi sapnik, iz katerega zato prihajajo nenavadni zvoki.

Posmrtna rast las in nohtov, ki je dolgo veljala za popolno resnico, je povzročila »rojstvo« vampirjev, volkodlakov in drugih nevarnih nočnih bitjih. Ko so naši predniki izkopali sveža trupla in okoli ust našli dolge dlake in krvne lise (rezultat naravnega združevanja krvi), je seveda njihova domišljija podivjala.

Večina vrst umre kmalu po koncu svojih plodnih dni. Lososi, na primer, umrejo tik po opravljenem pohodu za oploditev jajčec. Zanje je reprodukcija enosmerno potovanje. Ljudje smo nekoliko posebni. Veliko vlagamo v svoje »mladiče«, zato za nadaljevanje starševske skrbi potrebujemo daljšo življenjsko dobo. Človeško življenje močno presega plodno dobo, kar pa nam omogoča, da vlagamo čas, skrb in vire v vnuke (ki si delijo naše gene). To je znano kot učinek babice.

Zakaj sploh umremo? Če odmislimo duhovne in eksistencialne odzive, je preprost odgovor, da narava na določeni točki z nami opravi na svoj klasičen način.