Dobra karma
Magija

Adrian P. Kezele: ne guru, temveč učenec, ki rad poučuje

Avtor: Aleksandar Arsov

Adriana Predraga Kezeleta ljubiteljem duhovne literature verjetno ni treba posebej predstavljati. Število njegovih knjig bo kmalu pristalo pri magični številki petdeset. Kar soliden del njegovih del je preveden v slovenščino, za to gre predvsem zahvala založbi Chiara. Med njimi lahko najdete knjige, kot so Intuicija, Izničenje faktorja karme, Hej, človek, spravi se meditirat, Sadašiva tantra, in kup drugih priročnikov ter tako imenovanih duhovnih romanov (Vrnitev boginje in Čarobnica).

Adrian Kezele o prihodnosti po djotišu
Foto: Mateja J. Potočnik

Adrian seveda ni le avtor knjig. Je ustanovitelj Duhovne akademije, v okviru katere vodi tečaje integralne meditacije. Prav tako lahko pri njem končate triletni študij indijske astrologije džotiš ali se udeležite nešteto različnih delavnic. Zanimivo je tudi njegovo združenje Umetnost darovanja, v katerem se lahko še bolj podrobno poučite o neolitski kulturi, ki se v taki ali drugačni formi pojavlja v kar nekaj knjigah, iz nje izhaja tudi duhovni ples NuDanza, ki ga Adrian poučuje. Prav tako ni ostalo neopaženo, da je tudi avtor stihov v svojih knjigah in avtor glasbe na nekaterih svojih videoposnetkih.
Izredno zanimiva je tudi njegova globalna mreža Sinchro zone, kjer lahko postavite vprašanja o čemerkoli, kar vas trenutno tare, in naključno izbran član globalne mreže vam bo kmalu podal odgovor. Sam sistem delovanja in izbora je bolj detajlno opisan v knjigi Intuicija, osnovni koncept pa sloni na dejstvu, da smo vsi ljudje na svetu med seboj povezani, naša zavest je tako le del te mreže skupne zavesti človeštva.
Verjetno bi lahko še kar nekaj časa naštevali, kaj vse je Adrian ustanovil in kaj vse še počne, a za nas je najpomembneje, da je to oseba, ki nam lahko s svojim znanjem pomaga na naši poti skozi življenje. Pa najsi bo to skozi znanje, ki ga posreduje na svojih tečajih ali v svojih knjigah.
Adrian Predrag Kezele ni nikakršen guru, temveč je učenec, ki zelo rad poučuje. Njegove knjige so zelo spretno napisane in v vsaki lahko najdemo kakšen nov košček sebe, ki nam bo pomagal, da se sčasoma zopet sestavimo v nekaj, kar bi že v osnovi morali biti. Je zelo srčen in človeški. Pomaga nam, da tudi v sebi lažje zagledamo in najdemo srčnost in človeškost.

V knjigi Izničenje faktorja karme veliko govorite o absolutni svobodi. Si v svojem konformizmu res želimo absolutno svobodo ali pa le želimo izboljšati svoje trenutno stanje, ne da bi se odrekli preveč stvarem?
Naj postavim majhen okvir za to temo. Dve vrsti duhovnosti sta, ki ju ljudje ponavadi ne ločijo. Včasih niti duhovni učitelji ne. Eno je pojem duhovne zrelosti, drugo pa pojem absolutne svobode ali razsvetlitev, kot so jo včasih imenovali. Ta dva pojma sta si popolnoma različna in lahko celo rečemo nepovezana. Dostikrat ju dajemo v isti koš, kot da bi se nadgrajevala. Duhovna zrelost je tisto, kar si ljudje želijo, kar jim koristi. To si seveda želijo doseči, ker jim duhovna zrelost poveča kvaliteto življenja in je to nekakšna izpolnitev življenja za posameznika. Lahko rečemo, da duhovna zrelost temelji na kontinuiteti naših potreb. Da imamo dober avto, ljubezensko življenje, da smo srečni, varni in podobno. Po izpolnitvi teh naših primarnih potreb pridejo na vrsto duhovne potrebe. Teženje k smislu in namenu in izpolnitvi v vseh prej navedenih pojmih. Svoboda je pa le navidezno v istem košu. Mi sploh ne razumemo, kaj je ta svoboda. Iščemo svobodo v obliki izpolnitve nekih konkretnih ciljev, da bi si lahko kaj kupili ali potovali. Svoboda gibanja ali govora in podobno. Absolutna svoboda pa je zunaj tega, ker je brezpogojna. Ne more biti pogojevana z izpolnitvijo nekih zahtev ali želja. Ne moremo vplivati nanjo in ne moremo je kontrolirati. Potreba po kontroli je ena od zelo velikih potreb sodobnega človeka in tudi človeka v duhovni zrelosti. Zato absolutna svoboda, ko jo dojamemo, postane zastrašujoča, ker ne ponuja zadovoljitve naših potreb. Pomeni pa, da se v vsakem trenutku lahko zgodi karkoli. Lahko naredite karkoli, in vaš um ni motiviran z zadovoljevanjem vaših potreb.
Kako doseči notranji mir, če si pod konstantnim stresom zaradi nemogočih odnosov v službi ali doma?
No, tu se že vračamo v duhovno zrelost, ker svoboda ni garant za notranji mir. Vsaj mi pojmujemo mir drugače, kot je to bilo tolmačeno v preteklosti, tu mislim na »punjo«, sanskrtski pojem za mir. Ta ni vezan na naše potrebe ali čustva. Je nekakšen meta-mir. Je notranji občutek miru, ki obstaja, tudi ko ste razburjeni, jezni ali pod stresom in podobno. Vsa ta omenjena čustva so včasih potrebna. Ni poanta v tem, da se izognete jezi ali napetosti. Pomembno je, da za tem stoji zavest »punje«. Moramo dojeti, da zunanje okoliščine ne vplivajo na naš notranji mir. Seveda je vprašanje, kako priti do tega. Tu je kar nekaj stvari, ki nam lahko pomagajo na tej poti. En način je vsekakor meditacija. Moj kolega Carl Honoré govori o tem, kar imenuje upočasnitev življenja. Potem so seveda tu tudi nekatere tehnike dihanja in nekatere čisto zdravorazumske, osnovne stvari, kot je zdrav ritem življenja, telovadba in podobno. To so vse stvari, ki vas lahko precej odvrnejo od zunanjih vplivov, ki povzročajo stres. Ali poznate tehniko NLF branja? Zelo zanimiva tehnika, ki sem jo predstavil v knjigi Preboj. Ta branja so idealna za vse tiste, ki nimajo časa, da bi se učili novih tehnik, a bi vseeno radi imeli nekaj, kar bi jim lahko pomagalo. Branja iz knjige Preboj lahko tudi prenesete na svoj pametni telefon in jih poslušate kjerkoli. Tako besedilo ima svoj ritem in neke nekonceptualne intervencije. Ima vsebino, ki ni vezana na osnovno vsebino, je znotraj le-te in je namenjena temu, da zamoti um. Tako branje vpliva na možganske valove in splošno počutje.
Nasprotja se privlačijo in mnogokrat smo s partnerjem, ki je nam diametralno nasproten. Od njega se učimo, odkrivamo nekaj, kar nam manjka, sklepamo kompromise. Kje v takem odnosu je pojem absolutne svobode?
Če govorimo o absolutno svobodnem človeku, potem itak ne veste, kako se bo sploh obnašal, in še manj, ali sploh bo v takem odnosu. Če pa je, je to seveda za partnerja precej nerodna situacija. Absolutno svobodni ljudje vsekakor niso najboljši partnerji. Če pa ne govorimo o absolutni svobodi, ampak le o odnosih in svobodi znotraj slednje, se meni poraja temeljno vprašanje o sami ideji takih odnosov. Vsa zgodba, ko ste z enim partnerjem in se od njega učite drugačnosti, pa spraševanje, kako je to sploh pomembno za našo evolucijo, meni to enostavno ne diši preveč. Ljudje se učimo od drugih ljudi in partnerski odnosi so tu prej omejitev kot pa pridobitev.
Mi pa se vseeno odločimo za partnerski odnos?
Ali ste prepričani, da je to res vaša odločitev? Prepričan sem, da pri večini ljudi ni. To je del karme, del vzorcev, ki so globoko v nas. Mi smo vzgojeni v družbi, ki tako funkcionira. Partnerji, družina, to je del tega, kar med ostalim tudi naši starši pričakujejo od nas in mi potem tudi naredimo.
Meni, takšnemu, kot sem, ta stanovitnost odgovarja. Pomembno mi je, da imam nekoga, ki ga poznam in mu lahko zaupam. Da imam neko sidro v življenju.
V redu, potem spadate med tistih dvajset odstotkov ljudi, ki funkcionirajo na tak način, in boste pač morali sklepati kompromise, ki bodo omejevali vašo svobodo. Drugače ne gre. Koliko tega hočete ali nočete, je vsekakor vaša odločitev.
Koliko sami preverjate stvari z metodami, opisanimi v knjigi Intuicija? Ali lahko pademo v zanko pretiranega preverjanja, ko ne dovolimo življenju, da nas samo popelje na neke druge točke?
Ena od bolj pomembnih reči, s katero lahko preverjamo intuicijo, je življenje samo. Knjiga Sinhroniciteta – prebujanje celote je nekakšno dopolnilo k Intuiciji in tu bi predvsem rekel, da ko preverjate intuicijo, morate upoštevati tudi sinhroniciteto. Zunanje okoliščine morajo potrjevati tisto, kar vi čutite znotraj sebe. Od tu naprej je precej enostavno. Sam se v veliki meri naslanjam na intuicijo, ker ji verjamem precej bolj, kot verjamem umu, in tudi veliko bolj kot nekim racionalnim odločitvam, čeprav se naslanjam tudi nanje. Če pa se odločim za nekaj neracionalnega, sledeč le svoji intuiciji, bo sinhroniciteta vsekakor moja glavna navigacija. V knjigi Intuicija najdete metode, kako razviti intuicijo, in če je neka odločitev pozitivna za vas, vam lahko to preverjanje le potrdi, da ste na pravi poti. Rezultat preverjanja ne bo šel v smeri, ki bi bila v nasprotju z vami. Racionalne rešitve so tiste, pri katerih gre lahko kaj narobe, ker se nam racionalno zdi, da bi nekaj bilo dobro za nas, pa ni. Jaz osebno sem neštetokrat sledil svojemu čutu in z leti ugotovil, da so naše ne preveč racionalne odločitve vedno podprte s sinhronicitetami, racionalne pa niso.
Ali mislite, da se vsaka karma lahko razreši v enem življenju, ali pa je tudi kakšna taka, da je eno življenje premalo, da bi jo predelali?
So takšne in drugačne karme, a vseeno mislim, da se vsaka lahko razreši v enem življenju. Je pa to vseeno precej kompleksno vprašanje in bi o tem lahko veliko več govoril, ampak ja, vsekakor se da v enem življenju. Ne glede na čvrstost in težo vzorcev, ki so v nas – ja, karma so vzorci – se vsi lahko razrešijo. Bolj ko gremo v smeri absolutne svobode, bolj se ti vzorci razrešujejo. Seveda je pa čisto drugo vprašanje, koliko časa in truda bo potrebnega za to. Vsaka zgodba je zgodba zase. Ko pa se enkrat razreši karma – seveda znotraj absolutne svobode, in ne duhovne zrelosti – se ti vzorci še kar nekaj časa odvijajo in izvajajo. Včasih so rekli, da se kolo karme vrti, tudi če ga nihče ne poriva. Gre po neki inerciji, se pa vsekakor ustavi takrat, ko odidemo s tega sveta.
Koliko poti po stezi samouresničitve lahko sami prehodimo, ne da bi nam kdo moral pri tem pomagati?
Lahko jo prehodimo do konca. Pomoč ni nujna, a vedno so neke točke, ki so jih drugi že prehodili in nam lahko pokažejo, kako naprej, ter nam s tem prihranijo čas, trud in energijo. To je ta vloga vodiča ali učitelja, ki nam pokaže pot, nam pomaga, vendar pa nikakor ne v nekem smislu guruja, ki mu le slepo sledimo. Kar se učitelja, vodiča tiče, se velikokrat spomnim svojega učenja jadranja na deski. Sam sem se učil deset let, nato šel na tečaj in videl, da sem vsaj devet let zapravil, ko sem delal osnovne stvari narobe, inštruktor mi je napake pokazal v manj kot pol ure. Tako je tudi pri meditaciji in podobnih rečeh, kjer ni namen, da nekdo to naredi namesto nas, ampak da nam pomaga, nam pokaže in to njegovo znanje nam lahko prihrani res ogromno časa.
Ali mislite, da lahko res vsakdo od nas razvije sposobnosti, da sprejema in razume signale iz skupnega polja?
Če pod skupnim poljem pojmujete polje zavesti, potem ja. Mi smo zavestna bitja in del naših sposobnosti je tudi ta, da smo lahko v kontaktu s tako imenovanim univerzalnim poljem skupne zavesti. To je del našega notranjega bistva in to sposobnost ima vsak človek.
Ne morem kaj, da vas ne bi vprašal. Če smo absolutno svobodni in se svobodno odločimo, da ne gremo iskat otroka v vrtec, čeprav smo bili naprošeni, da to naredimo – kakšne so naše možnosti preživetja, ko se vrnemo brez njega domov?
(smeh) Ja, imeli boste problem, in to velik. Absolutna svoboda je zelo zanimiva reč. Razlog, zakaj se neka misel pojavi, ni v domeni našega pojmovanja. Mi ponavadi funkcioniramo znotraj nekih vzorcev. Eden od takih zelo močnih vzorcev, če sem lahko malo ekstremen, je ta, da moramo poskrbeti za naše otroke. Da bodo varni. To je vzorec in ja, svobodi ni mar za to.
Ampak skrb za potomstvo je osnova preživetja človeštva – kje je potem ta meja med svobodo in nesvobodo?
Meja je zelo jasna. Svoboda je brezpogojna. Tu prihaja do zmede zaradi nerazumevanja pojma brezpogojnosti. Ni vzroka, ni posledic. Če ste absolutno svobodni, ne samo da ne boste šli po otroka, možno, da celo ne boste prišli domov ta večer. Ampak mi imamo telo, ki mora jesti in spati, ima pač neke potrebe in prav tako ima tudi um neke rutine, pravila. To ne pomeni, da tu stanje notranje svobode ni prisotno. Naj povem, kako to funkcionira v praksi. Obstajajo točke, pri katerih pride do nekih odločitev in pri teh odločitvah se odločamo brezpogojno. Ne vem, ali bom šel levo ali desno, ampak če je odločitev že padla, potem gredo stvari naprej po nekem naravnem redu. Na najbolj optimalen način. Pri absolutni svobodi je tako, da v nekem trenutku pride impulz, s katerim spremenite prihodnost. Po tem momentu stvari tečejo naprej, ne da bi vi lahko vplivali nanje. Kontradiktornost tega je, da absolutno svoboden človek nima svobodne volje. Ljudje želijo svobodno voljo, a te ni v absolutni svobodi. So impulzi, ki ne prihajajo iz vas in včasih pridejo celo v nasprotje z vašim bivanjem. Vi bi hoteli nekaj drugega, impulz svobode pa naredi nekaj tretjega in vi temu sledite, ne glede na vse. Tu ni več svobodne volje, je pa absolutna svoboda. To je ta zastrašujoči del absolutne svobode, zato razlagam ljudem, da je duhovna zrelost tisto, kar si želijo, ker na ta način zadržijo svojo osebnost in kontrolo nad tem. Absolutna svoboda vas bo doletela, če si to želite ali ne, ampak zaenkrat si je gotovo ne želite. To se vam bo vseeno zgodilo, ker ste bitje z zavestjo in zavest ne mara omejitev. V nekem trenutku bo vsak človek stopil v stanje, v katerem bo dojel, da je iluzija kontrole, iluzija deljene entitete – jaz, meni – le iluzija. To je ta absolutna svoboda, ko življenje gre naprej in ko življenje naredi z vami, kar si življenje želi.