Dobra karma
Čustva

Veste, koliko ste vredni? Točno toliko, kolikor sami sebe cenite!

Avtor: Marjetka Jeršek, pisateljica

Vsi si mislimo, da si v življenju zaslužimo le najboljše. Nekako programirani smo, da se potegujemo za svoj košček sreče, ljubezni, bogastva ali zdravja.

ženska gozd
Foto: Profimedia

Le redkokdo pa samega sebe tako ceni in spoštuje, da je povsem prepričan o svoji lastni vrednosti, da si svoje sreče na noben način ne omejuje.
Zavedati se moramo, da smo že zdaj, prav v tem trenutku, dovolj dobri in si brez kakršnihkoli sprememb, preobrazb ali transformacij zaslužimo čudovito, uspešno in polno življenje.

LJUBIMO SE
Veliko ljudi se prepušča pretirani ali celo lažni skromnosti. Nikakor si niso všeč, saj na sebi iščejo zgolj napake in pomanjkljivosti. Morda drugi v njih vidijo prečudovito, sijoče bitje luči, oni pa trpijo zaradi občutka neustreznosti. Menijo, da niso dovolj lepi, privlačni, dovolj pametni, dovolj sposobni, uspešni in tako naprej.
Vsi si zaslužimo doživljati čudovite izkušnje. S seboj naj bi ravnali tako kot z nekom, ki ga globoko ljubimo. Zaradi ljubezni do samega sebe, če se cenimo in spoštujemo, še nismo nečimrni in domišljavi.
Naduti in oholi ljudje s svojim vedenjem le prikrivajo svoje občutke manjvrednosti in neustreznosti, lahko pa celo podzavestno sovraštvo do sebe. Ni se nam treba truditi, čakati in doseči popolnost v vseh pogledih, da bi se lahko vzljubili in imeli radi. V trenutku sedanjosti se sprejmimo v popolnosti, natanko takšne, kakršni smo prav zdaj.
»Ljubezen, ki jo čutim do sebe, je preprosto sprejemanje čudeža lastnega jaza. Ko se imam resnično rada, ne morem prizadeti ne sebe ne koga drugega,« je zapisala pokojna pisateljica Louise L. Hay, ki ji pripada tudi misel: »Svet se vrti zaradi ljubezni.«

SLABI VZORCI
Ko začnemo spoznavati svojo lastno vrednost in se spoštovati, bomo opazili, da smo vsepovsod dobrodošli. Ko v celoti in brez pridržkov sprejmemo sebe, se lažje odpremo in sprejmemo tudi ljubezen drugih. Kako naj bi nas lahko kdo ljubil, če se ne maramo in mu tega niti ne dopustimo? Čustva, ki jih gojimo do soljudi, se po navadi spreminjajo, pridejo in minejo, ljubezen, ki jo čutimo do sebe, pa je vselej prisotna, saj smo prav mi sami edini posameznik, ki nas nikoli ne bo zapustil, prevaral, razočaral, izginil brez sledu.
Ko ne pripoznamo lastne vrednosti in se ne cenimo ter spoštujemo dovolj, dovolimo drugim, da nas prizadenejo, žalijo, pometajo z nami in nam pijejo energijo. Dopuščamo jim, da izkoriščajo našo velikodušnost, prijaznost in ljubeznivost, izrabljajo našo naklonjenost, razpolagajo z našim časom in denarjem, pozornostjo, čustvi in usodo. Vsi ti miselni vzorci najpogosteje izvirajo iz negativnega programiranja, ki smo ga bili deležni v ranem otroštvu, ter iz prepričanj in miselnih vzorcev, ki smo jih podedovali od svojih prednikov.
Pomembno je, da se jasno odločimo in se dokončno prenehamo primerjati z drugimi. Morda so po subjektivnih in izkrivljenih merilih našega popačenega dojemanja na videz lepši od nas, privlačnejši, bogatejši, uspešnejši, vrednejši ljubezni in podobno. V nas se mora znova prebuditi zavest o veličastnosti naših kvalitet in zmožnosti. Spomnimo se, da smo iskre božanskega, biser v lotosu vesoljnega zavedanja, nanizan na neskončni ogrlici ljubeče enosti vesolja. Zato namerno in odločno sproti raztapljajmo podosebnosti žrtve, ponižnega služabnika, sužnja ali brezvrednega izgubljenca v sebi.

Verjemite, da ko zrastemo v svojih lastnih očeh, se razcvetimo tudi v pogledih drugih in zasijemo v čudovitem žaru vseh svojih zmožnosti.