Dobra karma
Čustva

Se kdaj vprašate, zakaj v življenju niste srečni?

Nevenka Kamenik Avtor: Nevenka Kamenik, terapevtka osebnostne rasti

Na v naslovu zastavljeno vprašanje si upamo odgovoriti pritrdilno: vsi se kdaj to sprašujemo.

Strahovi mlajših otrok pogosto izvirajo iz domišljije, saj ne ločijo domišljije od realnosti.
Foto: dreamstime

Na vprašanje, zakaj nismo srečni, pa bomo podali tudi odgovor. Pa pojdimo lepo po vrsti – vse se začne v otroštvu.
Kot otroci smo verjeli vsemu, kar so nam rekli odrasli. Zunanji svet nas je naučil, kako biti človek. Dan za dnem, doma, v šoli, v cerkvi, na televiziji, so nam drugi govorili, kako naj živimo in kakšno vedenje je sprejemljivo. Naučili smo se, kako naj bi bili videti, kako naj se obnašamo, kaj naj verjamemo in česa ne.
Tako poteka proces zgodnjega učenja. Brezpogojno se strinjamo z njimi in ta prepričanja in ti pogledi počasi rodijo naš pogled na svet. Nikdar nismo imeli možnosti izbirati, se odločati, kajti vsa ta pravila, kako naj se na tem svetu obnašamo, so bila že tu.

NAGRADE IN KAZNI
Vzgojili so nas, da kadar smo pridni (naredimo tako, kot se od nas zahteva), dobimo nagrado – potrditev, kadar pravila kršimo, pa smo kaznovani – nesprejeti. Tako smo se začeli bati, da bomo kaznovani, pa tudi, da ne bomo nagrajeni – in začeli smo igrati.
Delamo se, da smo nekaj, kar nismo, in sicer samo zato, ker se bojimo, da bi nas drugi zavrnili. Strah pred zavrnitvijo polagoma preraste v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. In nazadnje postanemo nekaj, kar v resnici nismo. Postanemo posnetek maminih prepričanj, očetovih prepričanj.
V času odraščanja se tako izgubijo naša naravna nagnjenja. Z leti postanemo tako izurjeni, da postanemo sami svoj nadzornik. Tako kaznujemo sami sebe, kadar se ne držimo naučenih pravil, in sami sabe nagradimo, kadar smo pridni. Ta zgodnja prepričanja zdaj nadzorujejo naše življenje. In samo kar je v skladu s temi zgodnjimi prepričanji, postane naša ultimativna resnica. Nekaj v našem umu neprestano presoja vse, kar storimo in česar ne, pa tudi vse ljudi in okoliščine – skratka, vse.

KRIVDA IN SRAM
Kadarkoli storimo nekaj, kar ni v skladu s temi prepričanji, se počutimo krive in nas je sram. Zbudi se tisti del nas, ki pravi: »Nisem dovolj vreden/-na, nisem videti dovolj dobro, nisem dovolj sposoben/-na, nisem dovolj pameten/-na.« In vsa ta drama temelji na zgodnjih prepričanjih, ki si jih sploh nismo zavestno izbrali. Ob kršitvi teh pravil se počutimo obsojanja vredne, krive in osramočene, kajti vedno, kadar nekaj omaja naša prepričanja, se počutimo nelagodno, ogrožene, občutimo neko čudno ščemenje okoli želodca, in to je dejansko strah. Ne glede na to, ali so naša prepričanja pravilna ali napačna, nam predvsem dajejo občutek varnosti. In prav zato potrebujemo veliko poguma, če se želimo lastnim prepričanjem postaviti po robu.

NEZAVEDNO UPIRANJE ŽIVLJENJU
Ljudje se nezavedno upiramo življenju. Najbolj se bojimo, da bi bili zares to, kar v resnici smo. Biti to, kar smo, je potemtakem največji strah, kar jih pozna človek. Naučili smo se živeti tako, da ustrezamo zahtevam drugih ljudi, saj nas je strah, da ne bi bili sprejeti in ne bi bili dovolj dobri za druge. Vsi ti strahovi se pri ljudeh izražajo različno, toda vsi zaradi tega doživljamo jezo, obup, nemoč, ljubosumje in druga negativna čustva. Naše življenje postane težko, kajti živimo v stalnem strahu.

SLIKA POPOLNOSTI
Sistem naših zgodnjih prepričanj ustvari predstavo o tem, kakšni naj bomo, da nas bo vsakdo sprejel, še posebej starši. V prizadevanju, da bi bili dovolj dobri zanje, si ustvarimo sliko popolnosti. Vendar mi sami žal v to sliko ne spadamo, čutimo, da ta podoba za nas ni resnična, kajti globoko v sebi čutimo, da to nismo mi. In ker ne moremo zadostiti popolni sliki, kakšni bi morali biti, dobimo občutek, da nismo popolni, zato se nehote stalno zavračamo.
Kako močno se zavračamo, pa je odvisno od tega, kako učinkovito so odrasli v našem zgodnjem otroštvu zatrli naš pravi jaz. Ne moremo si odpustiti, da nismo, kar bi radi bili oziroma kar so nas naučili, da bi morali biti. Vemo, da ne živimo sebe, zato se počutimo nepristne, prikrajšane in nepoštene. Ker čutimo, da ne živimo sebe, vemo, da smo nepristni, in da okolica tega ne bi opazila, začnemo igrati različne vloge ter nosimo različne maske. Skratka, posiljujemo se samo zato, da bi ugajali drugim. Celo lastnemu telesu smo pripravljeni škodovati, samo da bi nas drugi sprejeli.
Ne zavedamo se namreč, da je težava v tem, da v resnici ne sprejemamo sami sebe. Sebe pa zavračamo zato, ker nismo to, za kar se kažemo. Ljudje se brezmejno kaznujejo samo zato, ker niso to, kar mislijo, da bi morali biti. Tako začnejo slabo ravnati s seboj. Nihče pa nas ne zlorablja bolj kakor le sami sebe. V to nas silijo naša programirana prepričanja.

Če bi radi živeli sami sebe, boste torej morali zbrati pogum in spremeniti vsa tista prepričanja, ki temeljijo na strahu ter vam jemljejo energijo in osebno moč. Potrebovali boste zelo močno voljo, toda če vam bo uspelo, boste nagrajeni s povsem novim življenjem. 


Nevenka Kamenik

Nevenka Kamenik

terapevtka osebnostne rasti

Šolala sem se na Dvojezični trgovski akademiji v Avstriji ter nato doštudirala politologijo na Fakulteti za družbene vede. Več let sem vodila svojo jezikovno šolo ter predavala na seminarjih za podjetja o učinkoviti komunikaciji, reševanju konfliktov, manipulaciji v medosebnih odnosih in psihologiji prodaje.

Ker pa me področje osebnostne rasti izjemno zanima že od nekdaj, sem preštudirala ogromno izvornih zapisov velikih mojstrov svetovnih religij, znanje starodavnih modrosti pa dokazujem s številnimi mojstrskimi nazivi.

Na ameriškem Inštitutu za multidimenzionalno celično zdravljenje sem pridobila terapevtsko licenco za zdravljenja srca in duše. V Indiji sem se izmojstrila v meditaciji. Na Baliju sem več mesecev svojega življenja posvetila učenju od zdravilke Wayan Nuriasih, ki je postala svetovna senzacija po zaslugi Elizabeth Gilbert in njene knjige Jej, moli, ljubi.

Pri številnih slovenskih mojstrih sem se izurila še v reikiju, že več kot petnajst let proučujem astrologijo. Moje znanje sega tudi na področje teozofije in alkimije. Že drugo desetletje vodim meditacije ter delujem kot svetovalka in terapevtka na področju osebne in poslovne rasti.

Končni izdelek pa je izobraževalni progam Šola Življenja, ki je nastajal postopoma in povsem spontano na podlagi večletnih izkušenj, kot odgovor na vprašanja, ki so mi jih zastavljali udeleženci seminarjev, tečajev meditacij in zasebnih svetovalnih ur. V izobraževalnem programu, ki poteka v Ljubljani pa sem večletno pridobljeno znanje združila in sintetizirala s starodavnim ezoteričnim znanjem, moderno psihologijo in kvantno fiziko.

Več o njej in njenem delu lahko najdete na: www.studio­-zivljenje.si, ali jo kontaktirate preko e-maila: neva@studio-zivljenje.si