Čustva

Kako biti točno to, kar smo

Avtor: Mark Strle, osebno srečanje: 040 309 304

Zares biti to, kar si, je ena najtežjih nalog vsakega posameznika. Vsak dan iz medijev in okolice namreč vpijamo nerealna pričakovanja o tem, kako naj bi izgledali, kakšna naj bi bila naša romantična razmerja in celo, kaj naj bi delali med rjuhami. Zato niti ni čudno, da so naši profili na družabnih omrežjih zgolj prikaz tega, kar mislimo, da moramo biti in ne odraz tega, kar v resnici smo. Poskušamo se zliti z okolico, biti všečni in sprejeti od drugih ljudi, saj morda mislimo, da ni nobene možnosti, da bi jim bili všeč takšni, kot smo v resnici. Kako naj torej gremo mimo vsega tega in se naučimo biti to, kar smo?

moški
Foto: profimedia

V današnjem času so nam osebna razmerja tako pomembna, da se nam zdi strašljivo narediti karkoli, kar bi jih lahko ogrozilo. Seveda, saj že tako čutimo osamljenost in nepovezanost, zakaj bi torej hoteli biti to, kar smo, če bi to, kar smo, lahko odgnalo ljudi? V tem svetu, kjer se vsi predstavljajo kot popolni, privlačni in srečni, se razkrivanje pristnega sebe lahko zdi precej tvegano početje. A kaj, če v resnici ne čutimo, da smo popolni, privlačni in srečni? Bo to, da smo to, kar smo, zares odgnalo ljudi stran? Nas bodo nenadoma vsi zapustili? Biti to, kar si, se zdi tvegano in tudi je. V našem življenju zares obstajajo ljudje, ki verjamejo, da je določena podoba in javno predstavljanje le-te edino pomembno v življenju. Takšni ljudje bodo do nas spremenili odnos, ko bomo začeli kazati svoje prave barve, kar je seveda tveganje. Z druge strani pa, če moramo skrivati, kdo v resnici smo, da bi nas ti ljudje sprejeli, potem lahko končamo z občutki osamljenosti, izgubljenosti in ničvrednosti, saj si s tem pravzaprav govorimo, da to, kar smo, ni dobro. Poleg tega, če ne pokažemo tega, kar smo, nas drugi ljudje nikoli zares ne poznajo, zato z njimi ne moremo biti močno povezani. Zato se, namesto da bi dovolili, da našo samopredstavitev vodi strah, raje naučimo, kako sprejemati sebe. Le tako bomo resnično lahko to, kar smo. In kako to storiti? Predstavljam vam pet korakov do sprejemanja in izražanja pravega sebe.
1. SPREJMITE SE
Mediji in družabna omrežja nam lahko dajo občutek, da smo neprivlačni. Manekeni in igralci so privlačni, seveda. A zdaj tudi naši prijatelji svoje fotografije urejajo do popolnosti, zato lahko tudi v primerjavi z njimi izgledamo slabše. Obstaja ogromno raziskav o tem, da bolj kot konzumiramo medije in s tem privlačne ljudi v njih, slabše se počutimo glede samih sebe. A ker je to zasvojenost, ki nam da zabavo, družbo in lepe spomine, seveda tega ne nehamo početi. Na sicer zelo subtilen način nam to tolikokrat pove, da nismo dovolj dobri, da začnemo verjeti. In mediji nam ne bi lagali, drži? Ne drži! Mediji postavljajo nemogoče in nerealne kriterije, ki jih ne moremo doseči, ne glede na to kako zelo se trudimo izboljšati sebe.
2. PREPOZNAJTE NEGATIVEN NOTRANJI MONOLOG
Eden od načinov, da bolje sprejemamo sami sebe je, da prepoznamo in izpodbijamo negativne stvari, ki jih govorimo sami sebi. Znotraj nas namreč ves čas potekajo monologi, s katerimi interpretiramo dogajanje okoli sebe. Za mnoge izmed nas so ti monologi večinoma negativni. Na primer, ko gledamo druge na družabnih omrežjih, morda pomislimo "Moje življenje je bedno" ali "Jaz sem pa tako grda". Ali pa "Sovraži me", ko vidimo prijateljevo fotografijo iz zabavnega dogodka, na katerega nismo bili povabljeni. Takšno boleče in škodljivo razglabljanje lahko ustavimo s tem, da omejimo čas, namenjen medijem. A to ni dovolj. Nujno moramo tudi vaditi, kako ustaviti negativni monolog. In to moramo početi zavestno in načrtno.
3. SLAVITE SVOJE VRLINE
Poleg negativnega notranjega monologa nas rado in hitro zanese tudi k osredotočanju na lastne šibkosti. Vsi smo v nečem slabi. Pravzaprav smo slabi v večini stvari in s tem ni prav nič narobe. A nas vseeno lahko zelo potre, če se pretirano osredotočamo na te stvari, namesto da bi se osredotočali na to, v čemer smo dobri. Redno obremenjevanje z lastnimi šibkostmi nam onemogoča, da bi si bili všeč toliko, kolikor bi si lahko bili. Torej, poleg tega, da se trudimo izboljšati svoje šibkosti, se moramo nujno tudi opominjati na vse stvari, pri katerih smo dobri. Če prav pomislimo, ima vsak izmed nas veliko vrlin, tudi če se te zdijo majhne in nepomembne. S tem ko jih prepoznamo, spoznamo, da smo pravzaprav precej super.
4. IZRAŽAJTE SE
Kaj nas še ustavlja pri tem, da nismo to, kar smo? Večinoma je to strah, kaj bodo drugi mislili o nas, če jim pokažemo svoje prave barve. Na primer, morda imajo vsi naši prijatelji enako mnenje glede določene politične tematike, zato se odločimo, da svojega mnenja ne bomo delili, saj je drugačno od njihovega. Morda je prijateljem všeč določena zvrst glasbe, zato se odločimo, da ne bomo govorili o zvrsti glasbe, ki je všeč nam. Zadržujemo se zato, ker se bojimo možnih posledic, recimo, da bodo mislili, da smo čudni in se nas bodo zato znebili. V človeški naravi je, da se želimo pokazati v najboljši luči, saj smo socialna bitja. In včasih je to, da se držimo nazaj, nujno potreben del življenja, saj nam pomaga, da so naša razmerja z ljudmi lažja in bolj prijetna. Tako v svojih interakcijah vsi poskušamo najti ravnovesje med izražanjem in družbeno harmonijo. A v današnjem času, v dobi tehnologije, moramo to ravnovesje vzdrževati v popolnoma novem okolju - na internetu, preko sporočil, preko slik in video posnetkov. Ker pa nimamo nobenega pravega vzgleda, ki bi mu sledili, pač počnemo to, kar počnejo vsi. Pokažemo samo svoje najbolj pozitivne strani. Sicer je dobro, da ne delimo čisto vsega o sebi, a v težave zabredemo na točki, ko naše izražanje postane nastop, s katerim želimo izzvati določeno reakcijo pri drugih. Rezultat tega je, da le malo ljudi iz našega življenja ve, kdo v resnici smo, hitro pa lahko to začnemo pozabljati tudi sami. Zato se velja vprašati in si iskreno odgovoriti, kdo je ta oseba, ki jo kažemo svetu. Pozorni moramo postati na to ali stvari počnemo zato, da izrazimo sebe, ali je vse le predstava za druge.
5. POKAŽITE SVOJO RANLJIVOST
Zelo pomemben korak do tega, da smo avtentični, je, da pokažemo svojo ranljivost. Večina nas ne želi pokazati delov sebe, ki nam niso všeč - tistih delov, ki nas strašijo, ki se jih sramujemo, ki nas delajo šibke ... Teh delov ni lahko deliti s svetom, saj nas skrbi, da bi okolica o nas spremenila mnenje, nas zavrnila in zapustila. Biti ranljiv je strašljivo, saj je to približno tako, kot da bi odprli staro rano in ostalim povedali, točno kje naj nas dregnejo. A žal je tako, da smo lahko v celoti to, kar smo, šele takrat, ko smo v celoti to, kar smo. Ne moremo kar poljubno izbirati le delov, ki so nam všeč in kazati le popolno verzijo sebe. Od časa do časa pač moramo biti tudi ranljivi. Za začetek lahko to najbolje vadimo na družabnih omrežjih in kdaj delimo delček sebe, ki morda ni tako popoln, vesel in zabaven. Da pokažemo ranljivost, lahko izberemo tudi določene ljudi ali priložnosti, kjer se počutimo udobno. Ni pomembno ali svoje osebne zgodbe delimo z množico ali le z najbližjimi. Naš cilj mora biti, da smo vsaj včasih zmožni biti čisto vse, kar smo.