Je perfekcionizem res univerzalna vrednota?

Avtor: Irena Kahne, osebno srečanje: 040 309 304

Moje misli o perfekcionizmu …

perfekcionizem
Foto: dreamstime

Perfekcionizem je definiran kot izrazita volja za doseganje odličnosti. Perfekcionist pa je tisti, ki ima to lastnost.

Perfekcionizem je najbolj prevladujoče prepričanje naše civilizacije. Uporabila sem besedo “prepričanje”.

Perfekcionizem povsod po svetu dojemamo kot dobro, koristno lastnost, nepopolnost pa kot nekaj slabega. Vsi drug od drugega pričakujemo popolnost. Šefi zahtevajo popolnost od svojih zaposlenih. Starši hočejo, da so njihovi otroci najboljši. Perfekcionisti hočejo dati od sebe vse in biti popolni.

Je glede na to, da ga dojemamo kot nekaj pozitivnega, perfekcionizem torej neka absolutna, univerzalna vrednota? Osebno menim, da ne.

RELATIVNOST

Menim, da je perfekcionizem relativen in da smo ga ustvarili ljudje. Perfekcionizem je ideja. Ideja na videz idealnega stanja. Stvari pa so, kakršne pač so. V vsakem danem trenutku in v vsaki okoliščini je resnica takšna, kakršna pač je. Stopnja popolnosti je samo nekaj, kar tej resnici pripišemo mi sami.

Ne pravim, da perfekcionizem ni dober, menim pa, da lahko z njim podjarmimo lastno dojemanje sreče in zadovoljstva. Neki cilj lahko dosežemo ne glede na to, ali smo perfekcionisti ali ne. Po drugi strani pa imamo kot perfekcionisti lahko velike težave s pomanjkanjem brezpogojne ljubezni do sebe, kadar nam spodleti in želenega cilja ne dosežemo. Ko si nečesa želimo in tega ne dobimo, se ob tem počutimo nesrečne in neizpopolnjene. Dejstvo pa je, da nam je v vsakem trenutku zares dan samo sedanji trenutek.

NEZADOVOLJSTVO

Če smo perfekcionisti, naši možgani ves čas načrtujejo in razmišljajo o prihodnosti, ali pa se obremenjujejo z mislimi o tem, kaj je šlo narobe v preteklosti. Perfekcionisti zato pogosto ne zmoremo čutiti zadovoljstva, saj stvari za nas nikoli niso opravljene dovolj dobro, da bi lahko bili zadovoljni.

Včasih sem tudi sama zaradi pretirane nagnjenosti k perfekcionizmu določene stvari odlašala, saj nikoli niso bile dovolj dobre (v mojih mislih), da bi jih delila z drugimi. Delo sem si nakopičila, saj nisem zaupala drugim, da ga bodo opravili tako dobro kot jaz. Dojemanje tega me je kmalu pripeljalo so skorajšnje izgorelosti in popolnega samouničenja, saj moje misli niso več delovale meni v prid ampak meni v škodo.

Verjamem, da je dobro, da ima vsak izmed nas malo perfekcionista v sebi, vsekakor pa navijam za dejstvo, da smo do sebe prijazni in spoštljivi. Dajmo si možnost, da je vsak korak vseeno boljši, kot zaostajanje v lastnem pretiranem perfekcionizmu.

Tukaj lahko zaznam življenjski paradoks:

“Kako lahko ima nekdo, ki je perfekcionist, popolno srečo, mir in ljubezen do sebe?”

Je to sploh možno?