Dobra karma
Čustva

'Invalidnost ni razlog, da sem pozitivna,' pravi navihana Nastja

Avtor: Denis Malačič, revija Zvezde-Lady

Šestindvajsetletni Nastiji Fijolič so ob rojstvu diagnosticirali spinalno mišično atrofijo, zaradi katere za premikanje uporablja električni voziček. Brežičanka, začasno nastanjena v Ljubljani in trenutno zaposlena na Obali, o svojem življenju iskreno in brez zadržkov pripoveduje v vlogih, ki jih objavlja na svoji Facebook strani Nasty Wheels.

nastija fijolic
Foto: revija zvezde

Velikokrat opozarja na arhitekturne pomanjkljivosti, vse skupaj pa skoraj vedno začini s humorjem, saj meni, da se s smehom najlažje približamo ljudem.
»Za začetek naj omenim, da invalidnost ni razlog, da sem pozitivna. Na invalidskem vozičku sem že od rojstva, tako da težko rečem, da sem se značajsko tako izoblikovala zaradi vozička. Nikoli nisem zares poskusila, kakšen je občutek hoje, zato ne vem zares, kaj mi manjka,« pravi Nastija Fijolič, ki je prej bolj realistka kot optimistka, je pa res, da obožuje iskati lepe stvari v ljudeh, saj meni, da ima vsak tisto nekaj. S svojimi vlogi bi rada prikazala, da ljudje z gibalno oviranostjo ne živijo tako zelo drugače, kot si predstavlja večina. »Želim si, da bi skozi leta postalo samoumevno, kako mora biti videti dostopnost za vse vrste invalidnosti, in navsezadnje si želim ljudi nasmejati z resnimi tematikami in jim tako na neki način zlesti pod kožo.«
Sama sebe nima za vplivnico, saj pravi, da še ni prišla do točke, ko bi lahko resneje vplivala na ljudi. »Seveda me veseli, če gledalcem odgovorim na vprašanja, ki jih ne upajo zastaviti na glas. Sem pa tudi mnenja, da beseda vplivnež nosi veliko težo, česar pa se žal veliko njih ne zaveda. Vsekakor je vplivnež nekdo, ki bi moral spreminjati ljudem poglede na svet v dobro večine, kar pa je pravzaprav tudi moj namen.« Tako je v enem novejših vlogov k sodelovanju povabila dolgoletnega prijatelja Tilna, s katerim sta spregovorila o zmenkih, a kot pravi Nastija, amor vanju še ni ustrelil puščice. »Joj, upam, da res ni izpadlo, kot da sva par, saj je bila to pred snemanjem prva stvar, ki naju je res zaskrbela. (smeh) Pogosto se pogovarjava o samem življenju, prigodah, ljudeh in o vsem preostalem. V tem videu sva želela načeti tematiko 'dejtanja' z gibalno oviranimi osebami, kako pristopiti do žensk, kako do moških, kako se predstaviti njihovim staršem, in drugo.« O tem, da bosta posnela tudi nadaljevanje, ni dvoma, saj menita, da lahko s takimi videopogovori dosti prispevata družbi.
»Iskreno me je presenetilo, da so vsi komentarji pozitivni. Mislim, da je to zato, ker se o tem ne govori toliko in je žal to še vedno neki tabu. Ljudem sta všeč iskrenost in humor, ki ju imava v videu.« Kljub hudi diagnozi, s katero živi, pravi, svojega načina razmišljanja in dejstva, da je na vozičku, ne bi zamenjala za nič na svetu. »Pa ne zato, ker ne bi želela hoditi. Menim, da lahko s tem dosežem veliko več kot nekdo, ki tega ni izkusil.« Buljenja mimoidočih, pravi, niti več ne opazi, to vidijo bolj ljudje, ki so ob njej. Če pa že ulovi pogled, bulji nazaj. Najbolj pa jo jezi, da pogosto ne zna preceniti, koliko časa bo porabila za pot in jo tako ljudje dostikrat čakajo. »Ena bolj zoprnih stvari je tudi ta, da moram dostikrat preračunati, koliko tekočine lahko spijem, če ne bo na voljo primernih sanitarij.« Smeje doda, da je v življenju najbolj hvaležna za voziček, za svobodo govora in za to, da ima okoli sebe ljudi, ki jo sprejemajo. Večino svojega časa posveča vloganju, fotografiranju in plesu.