Dobra karma
Čustva

'Igro življenja lahko igram le brez manipulacije,' je jasna Andreja Novak

Avtor: snč

V času pred prelomom leta tudi tisti, ki se sicer ne zanimajo kaj dosti za astrologijo, prebirajo članke o času, ki se nam obeta. Astrologinja Dobre karme Andreja Novak bo v prihodnjih dneh tako zagotovo med najbolj branimi avtorji. A naj vam tokrat predstavimo njo samo, da boste vedeli, izpod katerih rok napovedi in nasveti prihajajo.

andreja novak
Foto: Osebni arhiv

Andreja Novak sebe najraje poimenuje energijska raziskovalka. Skromno, saj je z izobraževanji in prirojenimi darovi za sodelovanje z energijami mojstrica na številnih področjih.
Kot strokovna sodelavka, šepetalka,  deli svoje znanje na na naši spletni strani vse od prvega dne obstoja Dobre karme, za dnevni časopis Novice Svet24 in številne radijske postaje pripravlja dnevne horoskope, tedenske in mesečne za številne revije, polno je angažirana v Zavodu za energije Žalec, njen veliki avtorski projekt pa so tečaji Jasnovidnost iz svetlobe, ki jih organizira na hrvaškem otoku Krapnju.
Največ ljudi pa Andrejo ceni zaradi njenih zdravilskih oziroma terapevtskih sposobnosti. Tudi sama je z njimi zadovoljna in vse počne z največjim veseljem ter predanostjo, vendar pravi, da bo najbolj srečna, ko ljudje zdravilcev ne bodo več potrebovali. In v to smer se neumorno trudi. Za tiste čase ima tudi za svoje delo že plan B ...

Vaši spomini na sodelovanje z energijami segajo malodane do prvih mesecev življenja, kajne?
Ja, v resnici se je vse začelo že davno. Oče mi je umrl, ko mi je bilo osem mesecev, in sledila sem mu v energijah, ker sem se v njih in ob njem počutila varno. In ta občutek varnosti, ki me ob delu z energijami svetlobe prežema vedno, je nekaj zelo lepega. Je pa tudi res, da tem energijam brezpogojno sledim in jih ubogam. Lep odnos imamo.

Ste se zaradi svojega odnosa z energijami počutili drugačne od vrstnikov?
Ja, saj sem imela zaradi svojih lastnosti tudi kar nekaj težav. Nikakor nisem sprejela delovanja v nečem, v čemer nisem videla smisla. Če bi kot otrok živela v današnjem času, bi me razglasili za hiperaktivno in bi mi po navodilih zdravnikov brez dvoma dajali tablete za umirjanje. Vesela sem, da sem bila rojena v času, ko so bili učitelji bolj človeški, in da so mi dopuščali sprehajanje po razredu, učiteljica mi je celo dovolila, da ji kaj pomagam in kukam v zvezke sošolcev in sošolk, kaj pišejo ali rišejo. Petinštirideset minut sedenja pri miru je bilo zame namreč misija nemogoče.

Pa je bilo za vaše obnašanje v otroštvu ključno samo sodelovanje z energijami?
Drugačna sem bila zaradi prepleta različnih dejavnikov. V veliki meri me je z drugačnostjo zaznamovalo to, da nisem hodila v uradni vrtec, zaradi česar nisem bila vajena sistema. Šolski pouk pa mi je bil zanimiv, ampak za moj stil življenja smo bili čisto preveč notri, ujeti v zgradbi.
Mene je namreč do vstopa v šolo čuvala babica, klicala sem jo omica. Ko sem se rodila, je bila stara že 75 let in njen način čuvanja je bil, da me je vodila ven, v gozdove in na travnike, kjer sva se sprehajali ter ure in ure nabirali zdravilna zelišča. Ona me je tako spoznala s polji miru, stikom s spokojnostjo, večnostjo in lastnim občutkom, da čas lahko ustaviš, če in ko si to želiš.

Če prav razumem, vas je mučila ujetost v zaprt prostor?
Ni šlo le za prostor. V razredu sem se počutila predvsem tako zelo neaktivno. Če komu kaj ni šlo ali je bil v kakšni dejavnosti slabši, sem stopila do njega in mu pomagala – nudenje svojih uslug pomoči potrebnemu se mi je zdelo nekaj normalnega, samoumevnega. Ves čas sem krožila med klopmi.
Je pa res, da se ljudi, niti svojih sošolcev, nisem dotikala. Že če smo se morali prijeti za roke, mi je bilo v resnici grozno. Ko so šle čezme vse tiste tuje energije, mi ni bilo všeč.

Ste za takšne in podobne situacije našli rešitev?
Ja, ob takih priložnostih sem kar pobegnila iz razreda ali pa iz svojega telesa. Tudi pustovanja nisem marala in ga še vedno ne, ker ljudem maske še potencirajo njihove skrite težje lastnosti: vehementnost, agresijo, »lepljenje na druge« ...

Abdreja Novak
Med fotografiranjem za naslovnico aktualne revije Dobra karma – horoskop 2021 je nastala tudi ta, Andreji še posebno ljuba fotografija.
Tibor Golob

Kako ste si kot otrok razlagali ta dogajanja in svoje občutke ob njih?
Nisem si znala razložiti prav ničesar, samo reagirala sem. To je bila moja največja življenjska šola; učenje sproščanja reakcij, ki pa sem jih imela čisto na vse. Zanimivo je, da ko pa ni bilo reakcij in sem bila v dobri koži, sem blebetala reči, ki so druge prizadele, ker so bile resnične in so šle direktno na njihove rane. Hja, prizadeti druge z resnico je moj velik talent.

Kot odrasli ta svoj talent načrtno zavirate?
Pa saj v dreganje v boleče točke nikoli nisem šla namerno, zavestno, s ciljem, da koga prizadenem. V družbi se mi je na primer zdelo zanimivo, ko sem se na račun koga šalila in potem opazovala vse mogoče čustvene in verbalne reakcije na moj hec. Če sem se poskušala omejevati, pa je bilo pusto, nobenih reakcij, vse pasivno … in v tako družbo oziroma okolje je bilo potem čisto brez zveze iti, ker je bilo dolgočasno.
Kasneje, ko sem začela hoditi v službo, pa sem srečevala močnejše ljudi od sebe – direktorje, strokovnjake z raznih področij in njim podobne kalibre. Takoj sem jih prepoznala kot družbo zase. Niti najmanj niso bili občutljivi na družabni govor, če se je tikal njih, jih je zabavalo. Oni so zase že vedeli, kdo in kaj so. Zato imam rada samozavestne ljudi, ker sem v njihovi družbi lahko povsem sproščena.

Če se ob tej sproščenosti vrneva na izogibanje dotikanju drugih. Še traja?
Še vedno se ljudi čim manj fizično dotikam – in obratno, da se oni čim manj dotikajo mene. To je tudi razlog, da se nikoli nisem učila tehnik, kot je reiki, ali katerekoli druge, pri kateri se na drugega polaga roke. To je zame premočno, pregloboko.
Kar pa ne pomeni, da se ne dotikam rada ljudi, ki imajo mojo intimno vibracijo, a teh ni ravno na pretek. V redkih razmerah, ko komu umre bližnji ali se mu zgodi kaj podobno močnega, mu to odpre srce in takrat lahko z objemom zdravim.

Zakaj pa imajo ljudje srca bolj ali manj zaprta?
Srca ljudi so zaprta izključno zaradi strahu; ker se bojijo, da bodo spet ranjeni, in nikakor ne zaradi egoizma ali sebičnosti. Ko pa ljudje zase odprejo srca, se pomirijo, in srce se lahko odpre tudi za druge in svet. In šele z odprtim srcem lahko stopimo proti izkušnjam učenja z ljubeznijo.

Kako pa vi občutite dotike osebe z zaprtim srcem?
Ob takih dotikih se mi energijske poti zapirajo – občutek imam, kot da me nekaj težkega popolnoma prekrije. Kot otrok sem imela na take dotike dve vrsti reakcij: ali sem jokala ali pa me je popadla jeza. Ker pa sem lahko šla ven iz telesa, sem to storila in iz ptičje perspektive pogledala, kako se iz situacije najbolje izviti ali kako ukrepati, da se bo vse v najboljši meri dobro rešilo.

Nam lahko postopek opazovanja iz ptičje perspektive opišete s primerom?
Kot otrok sem umik iz telesa seveda najpogosteje uporabljala doma. Ker smo imeli hišo energijsko slabo postavljeno, sem šla ven, na stopnice ali na potko, ki je vodila do njih, in od zgoraj preverila, kje je mamica, kje omica in kje sestra, in na znanje vzela navodila iz energij, kaj mi je narediti. Iz ptičje perspektive se namreč idealno vidi ključne točke za premike. Sem pa vedno rada hodila v zgornje energije in še vedno jih obožujem, ker so tako tople, varne in mehke.

V času pubertete se vam je stik z energijami menda skrhal.
Ja, v najstniških letih mora večina otrok začeti ubirati drugačne poti, kot so jih bili vajeni. V zgodnjem otroštvu namreč večina otrok lahko spreminja perspektive – navsezadnje so zato tako priljubljene risanke ali otroške nanizanke, kot je Arabelin prstan – ga zavrtiš in se lahko prestavljaš. Otroci točno vedo, za kaj gre.
V najstniških obdobjih pa se astrali zapirajo in mentalni nivoji začnejo prihajati. In človek se mora izobraziti, transformirati, najti mora rešitev, saj nič več ne gre spontano. Super bi bilo, če bi vsi otroci in najstniki meditirali in iz teh stanj vodili svoja življenja. A kaj, ko sistemi želijo, da se človek zapre, da ga lahko vodijo, informirajo in kontrolirajo.

5d Andreja.jpg
»Če ni osnovne poštenosti do svetlobe, se prej ali slej vse sfiži – za nas terapevte in za ljudi.«
Osebni arhiv

Kako ste konkretno občutili prekinitev stika z energijami?
Zelo konkretno: nisem mogla več iz telesa, kar mi je povzročilo tri dni popolne depresije – no, to so bili tudi edini depresivni dnevi v mojem življenju vse do danes, saj je moja nrav popolno nasprotje takih stanj. Takrat sem se zatekala v krošnje dreves in potem se je začelo moje plutonovsko obdobje velike jeze, uporništva, direktnega govora, tudi provociranja. Hkrati se je začelo večletno in boleče umiranje moje mame … Energije so me opozarjale, kaj prihaja, a nisem mogla biti več akter, samo spremljala sem lahko, kar je bilo.
Po mamini smrti, pri mojih sedemnajstih, sva z omico, ki je bila takrat stara 94 let, živeli kot v karanteni, v poljih miru, z rastlinami, živalmi ... in energije so začele prihajati nazaj, da sem z njimi lahko spet aktivno sodelovala.
Med umiranjem moje mame in ob neštetih bioenergetikih in zdravnikih, ki so se zvrstili v našem življenju, sem prišla tudi do najpomembnejšega spoznanja: da je vse tvoja notranja osebna pot in da ti drugi lahko pomagajo le v primeru, da se ti za to pomoč odločiš in jo sprejmeš.

Je še kakšno spoznanje prišlo tako spontano?
Ja, ob delu v domu ostarelih, v katerem se nekako izgubi občutek za zunanje življenje, a hkrati je še veliko veselja za vsakdanje stvari. Takrat sem spoznala, da sem v preteklosti ljudi silila naprej v smeri, za katere sem jaz mislila, da so optimalne, na pot duše. Tako kot sem s silo in energijo želela, da mama ozdravi, pa to ni bila njena pot ... V domu ostarelih pa nimaš kaj siliti naprej, če gre vse v smeri smrti. In tam sem ljudi samo sproščala, da smo se veselili vsakega dneva posebej. Ob tem sem spoznala, da je dobro, da tudi sebi dam vsakdanji čas in da se ne obremenjujem s smerjo in hitrostjo posameznikovega življenja. To sem potem še morala malo potrenirati.

Pa je nujno priti po pomoč do vas, terapevtov, ali si človek lahko pomaga sam?
Seveda si lahko pomaga sam. Ogromno je svetlobe, ki je prisotna. Vsak si lahko pomaga – morda prav tako kot tudi jaz sprva: sprehodi v naravo, pogovori z njo in angeli. V sebi sem nosila slab program revščine in zatiranja, a skozi odkrit pogovor z naravo in angeli sem prišla do točno take pomoči, kot sem jo v tistem trenutku potrebovala.

Andreja73 krapanj 2019 web.jpg
Andreja in udeleženci njenih tečajev na Krapnju za tamkajšnje prostoživeče mucke poskrbijo s hrano in veterinarsko oskrbo.
oa

Lahko malce opišete postopek?
Za vsako stvar, ki sem jo počela, sem poskrbela, da je to sprejemljivo z vidika moje duše. Tako sem naročala angelom: če je dobro zame, naj podprejo, če ni, pa naj razsujejo takoj. In tak princip imam še zdaj. Igro življenja lahko igram le brez manipulacije in zgolj z vidika svetlobe. Le v tem primeru me svetloba podpre. In ker upoštevam ta pravila, sem srečen človek.

Pri delu z energijami in ljudmi torej obstajajo jasna pravila?
Seveda. Osnova pri mojem delu z energijami je prvinska naravnava na integriteto. Če ni osnovne poštenosti do svetlobe, se prej ali slej vse sfiži – za nas terapevte in za ljudi. Ljudje točno vedo, kdaj nas potrebujejo in kdaj ne. Ustvarja se energijski tok. Morda pa ni smisel, da smo jim mi terapevti in zdravilci. Ko energije ne bodo več pošiljale ljudi k nam, je čas za nekaj novega – da bo vsak sam sebi terapevt.
Ja, ko bomo znali pomagati samim sebi k lepšemu življenju, bomo skupaj naredili več dobrega. Smo na pravi poti in srčno si želim, da bi doživela te čase. 

Khm, ampak to praktično pomeni, da bi vi ostali brez službe …
O, kje pa! Samo ne bi bila več terapevtka. Po izobrazbi sem agronomka in diplomirana dizajnerka ter še mojstrica feng šuja – delala bi čudovite domove in se posvečala krajinski arhitekturi … Človek mora slediti svojim talentom in upam, da izživim še kakšnega svojega.

Ker v svoji panogi veljate za najbolj praktično, vas ob koncu pogovora prosim za kakšen res zelo preprost nasvet za pot v lepši svet.
Vsak pri sebi naj sklene zaobljubo, da bo tri mesece popolnoma iskren do sebe in drugih, da bo iskal svoje veselje in odkrito komuniciral. Vsi problemi se bodo rešili, ločili se bodo tisti, ki se morajo, razselili se bodo tisti, ki se morajo ... In vzpostavil se bo normalen, človeški red. In lep svet.