Dobra karma
Čustva

Greh in grešniki v resnici sploh ne obstajajo - prepričajte se!

Avtor: sn, cr

Poželenje, pohlep, jeza, lenoba, napuh, zavist in požrešnost … Verjetno prepoznate to zbirko sedmih smrtnih grehov iz literature in verskih besedil.

ženska
Foto: Profimedia

Prav našteti »grehi« naj bi bili temelj nesprejemljivih človeških razvad in prestopkov – skratka izvor vsega zla.
A kaj sploh je greh? Ga lahko enačimo s sodnim pozivom, ki smo ga prejeli od neke avtoritativne institucije? Nemoralnost je lahko zelo iluzorna …
Beseda »greh« je ena izmed najbolj nerazumljenih in osebno škodljivih besed, ker vsebuje zlovešče posledice. Če nekaj namreč imenujemo greh, je to označeno za napačno ... Toda po mnenju koga napačno? Slaba luč in obsodbe seveda padejo tudi na osebo, ki je storila tako imenovani greh in jo seveda poimenujemo grešnik.
Na greh se torej ne gleda samo kot na to, kar počnemo, ampak tudi na to, kdo smo. In greh tako skozi stoletja postaja sprožilec destruktivnosti človeške psihe.
Čustveno obremenjena definicija greha je: »zlo, zločin, hudobnost in nepoštenost«. Na bolj nevtralni strani greh opisujejo kot »nemoralno dejanje, ki je v nasprotju z božjim zakonom«. In že v preteklosti je bil greh preprosto opredeljen kot »zgrešeno dejanje« – nekako kot pri lokostrelcu, ki zgreši tarčo.
ZAKAJ JE GREH NAPAČEN?
Osnovna predpostavka greha je, da je nekdo namerno naredil nekaj narobe, da bi škodoval komu drugemu. Izjava, da je na primer ženska tega moškega ustrelila s pištolo – pomeni namerno dejanje.
Toda ustavite se za trenutek, da razmislite o drugih razlagah. Mogoče se je pištola sprožila po naključju, brez namena škodovanja. Ali pa je bil moški, ki je bil ustreljen, napadalec, posiljevalec – in se je ženska branila. Ali pa je šlo morda za dejanje nekoga, ki ni bil pri zdravi pameti, za duševnega bolnika, čigar um je bil zmeden.
Ne glede na primer in ne glede na scenarij se že vnaprej opredelimo, da se je zgodil greh in da je ženska grešnica, ki je kriva.
GREH NE OBSTAJA?
Krivdo lahko izrazimo kot slab občutek, ki ga povzroči misel, da ste storili kaj slabega ali moralno narobe. Nanjo se navezuje tudi nekaj misli, ki porajajo vprašanje, ali greh sploh obstaja in ali je krivda lahko resnična.
Vsako dejanje, ki ga naredimo, je nedolžno. Dejanja izvajamo zgolj z namenom, da se počutimo dobro ali da se počutimo varno. Ameriški bankir Robert Zoellick je na kratko povedal: »Vsi delamo napake. Ključno je, da jih prepoznamo, se učimo in gremo naprej.« Tudi starodavna hindujska filozofija vedanta ne prepozna nobenega greha, temveč le napako. Po besedah Svamija Vivekanande je največja napaka v tem, da nekoga opredelimo kot grešnika, šibkega – kot bedno bitje.
Samo dejanje je morda dalo napačne rezultate, toda oseba, ki je to storila, tega ni storila z namenom škodovanja, morda iz drugih razlogov: samoohranitve, prisile, strahu, motenega razmišljanja, pomanjkanja višje zavesti, ljubezni do domovine …
KAJ PA KAZEN?
Da bi stvari postale še bolj zapletene, nas zakoni o nekaterih »napačnih dejanjih« kaznujejo za to, kar družba šteje za »greh«. In kaj doseže kazen za greh? Zgolj doda plast nelagodja, občutek krivde. Z občutkom krivde smo vedno znova in znova kaznovani za isto kaznivo dejanje tudi na energijski ravni. Namesto da bi se učili iz svoje napake, se samo po nepotrebnem kaznujemo. In tako pademo v začaran krog – prevzemamo krivdo, priznamo namen ali napačno ravnanje, sprejmemo sami sebe kot grešnika.
Prepoznavanje in odzivanje na greh je običajno v vseh verskih in političnih strukturah. Tisti, ki nas vodijo, (da ostanemo poslušni) imajo vzpostavljene tudi sisteme za izvrševanje »pravičnosti« kot odziv na neupoštevanje teh »grehov«.
In mimogrede: na ta način si ženska, ki ne upošteva moževih ukazov ali pa skoči čez plot, seveda zasluži smrtno kazen.
SPOZNANJE RESNICE
Preučevanje in razumevanje dinamike greha lahko pripelje do resnice in razsvetljenja. Do tega spoznanja se lahko pride takoj ali pa traja dlje časa, da ga vaša zavest obdela. Bodite odprti. Odločite se, da dejanja ne boste sprejeli kot grešno, s čimer se boste izognili sloju krivde in ponavljajoči se kazni. Ne izražajte krivde drugega, da sebe postavljate na piedestal poštenosti. S privabljanjem krivde in kesanja, pa čeprav samo v misli, le spodbujate kaznovanje. Krivda nima nobenega namena, učenje iz napak pa velikanskega.
Priznajte, da ste storili napako, se iz nje učite, popravite ukrepanje in nadaljujte v to smer. Z nadomestitvijo besede »napaka« za tisto, kar bi imeli za »grešno«, se spremeni pomen tega vgrajenega koncepta. Beseda »napaka« ima bolj pozitivno energijo. Pri tem lahko napake vidite kot priložnosti za učenje in ne grešna dejanja, za katera morate biti kaznovani.