Čustva

Duše pokojnikov so zdaj navijači na tekmi

Avtor: sn

Nas lahko duše pokojnikov motijo ali morda celo napadajo in nagajajo tistim, ki smo še na tem svetu, je vprašanje v zvezi s pokojniki, ki se najbolj pogosto postavlja.

navijači
Foto: dreamstime

In če gre za prijazne duše pokojnikov, nas morda pridejo obiskovat, malce pozdravit iz nebes na zemljo?

Razlag in prepričevanj na temo duš pokojnikov je nešteto, malodane toliko kot duš samih. Mi smo se odločili za utemeljitev, ki se nam zdi najbolj jasna in logična ter lepo razložena – pa še potolaži nas, da smo tudi pred najbolj mračnimi dušami na tem našem ljubem svetu povsem varni.

OSTAJAJO Z NAMI

Za ljudi, ki so umrli, velja nekakšno splošno prepričanje, da so odšli, da so nas za vedno zapustili … da jih preprosto ni več, da so za vedno izginili iz naših življenj.

A četudi ljudje veljajo za pokojne, niso odšli, niso izginili, niso se spremenili v nič. Še vedno so tu, ob nas – njihova bit, njihova duša … propadlo je le, kar je materialnega, telo torej.

Ko se telo loči od uma in duše, pa nastane sprememba. Duše so sicer navzoče povsod, kot so bile v času življenja telesa, v katerega so bile ujete, vendar so ostale brez kakršnekoli dejavnosti. Brez telesa duše ne morejo delovati.

Bodite torej neustrašni! Duše mrtvih ne bodo prišle in vas motile. Ne le, da morejo motiti, niti interesa nimajo za to.

KOT NA TEKMI

Igra duš pokojnikov in nas živih (in naših duš) je podobna na primer nogometni tekmi. Mi se na zelenici podimo za žogo, upoštevamo pravila igre, se trudimo zabiti gol, namerno in nenamerno naredimo kakšen prekršek … aktivni smo na polno in zgolj od nas je odvisno, kakšen bo izid tekme.

A kakorkoli obrnemo, smo le del spektakla, navsezadnje tudi v manjšini – tribune so namreč polne gledalcev, ki nas igralce številčno gromozansko prekašajo. A oni dogajanje na igrišču samo sede opazujejo in v tem početju nadvse uživajo. Vsake toliko časa se kakšen izmed gledalcev oglasi: »Oh, Luka je slabo podal« ali »No, Gašper bi pa tole akcijo lahko izpeljal mnogo bolje« in podobno. V igro pa gledalci s tribun ne vstopajo, kar počnejo, delajo v svojem zaprtem krogu.

Gledalci ostajajo izključno zunaj igrišča, nikoli ne bodo vstopili v igro in vam pomagali zabiti gol, niti vas pri vaših prizadevanjih za zmago ne bodo ovirali … igra je vaša, oni le gledajo.

Na popolnoma enak način, kot gledalci na nogometni tekmi, torej »živijo« duše pokojnikov – nikoli ne ukrepajo, ker ne morejo, ker niso igralci, temveč gledalci.

Strah pred dušami pokojnikov je torej povsem neutemeljen. Bodite neustrašni, nobeden izmed umrlih vam ne more škodovati. In ne upajte zaman – nihče vam ne more niti pomagati.

Jasno je torej, da od duš umrlih ne moremo imeti nobene koristi, prav tako pa nam ne naredijo nobene škode. Ker je vse to vaša igra, se ne zanimajo za to. Preprosto sedijo in gledajo. Včasih se počutijo sočutne do vas ali pomislijo, kako lepo bi bilo, če bi vam le kdo povedal, da igrišče ni bojno polje, da je nogomet le igra za zabavo, in ne vojna. Kako lahkotno bi zadihali. In ko bi vam kdo dopovedal, da je nogomet v bistvu vaše življenje … ki v resnici lahko postane ena sama prijetna igra.

ZVESTI NAVIJAČI

Na vsaki pomembni nogometni tekmi pa se v dvorani ali na stadionu in pred televizijskimi sprejemniki najde na milijone in milijone ljudi, navijačev, ki komentirajo, kaj vse bi se lahko odigralo bolje, bolj premišljeno, taktično, močneje … A prav nobeden od teh komentarjev v resnici ni niti malo pomemben za tiste, ki igrajo.

Mi, igralci, pa smo tu, s celim telesom se podimo za žogo, smejemo, jočemo, proslavljamo, žalujemo, se trudimo … za svoje cilje. Ko pa v nogometni tekmi zmagamo, v neizmernem veselju nismo sami. Milijoni gledalcev, ki so navijali za nas, proslavljajo z nami.

Ja, in tudi ob vsakem cilju, ki ga dosežemo v življenju, navijači – naši dragi pokojniki od navdušenja vpijejo in jočejo, se smejijo in ploskajo kot majhni otroci. Spodbuda z roba igrišča je obrodila sadove …. Polni so veselja in navdušenja – ljubezni do vas. Četudi vam je ne morejo dokazati, jo pa lahko občutite.