Dobra karma
Čustva

Za rakom prej zbolijo tisti ljudje, ki trpijo pomanjkanje ljubezni

Avtor: sn, lb

Rak ima kot vse bolezni tudi svoj duhovni vidik – njegovo odkrivanje, razkrivanje in razumevanje pa samo en namen: zmanjšanje števila tistih, ki zbolevajo.

marioneta 1
Foto: dreamstime

Kljub znanstvenim raziskavam v najboljših svetovnih laboratorijih je pojavnost raka vse pogostejša. Zato se ni vnemar ozreti tudi čez meje medicine ...
Rak je v vseh razvitih ali sorazmerno razvitih državah dosegel tako imenovano razsežnost epidemije. Zakaj? Ker nas prihod Vodnarjeve dobe, v katero smo vstopili pred približno petdesetimi leti, kliče, da se usmerimo k resnični ljubezni, namesto da se pustimo voditi svojim strahovom.
A strahovi kar naprej igrajo glavno vlogo, ljubezen pa ostaja odprta rana. Ali če razlago z duhovnega vidika obrnemo drugače: tisti, ki popolnoma zanikajo, da trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni, oziroma se jim zdi, da si ljubezni niti ne zaslužijo, je niso vredni – so najbolj dovzetni za raka, njihova rana zavrnitve jim namreč preprečuje, da bi si to pomanjkanje ljubezni sploh priznali.
NEPRESTANO ZATIRANJE
Vsakič, ko zanikate, da vas nekaj ali nekdo moti ali boli, je to zato, ker globoko doživljate svoje pretekle rane in zanikate sami sebe, da bi navzven ugajali. Prepričate se, da vas trenutna situacija ali oseba ne moti. V nasprotju s tem pa – zanimivo – brez težav čutite in celo pogosto podoživljate težave v otroštvu, krivico s strani staršev, ki se vam je godila, ali morda celo njihovo krutost do vas.
Prepričujete se in navsezadnje celo verjamete, da vas, če vidite samo svetlo plat stvari, ljudi in dogodkov, ta pogled naredi optimista. Verjamete, da ste vse slabo ali moteče kljub vsemu dobro prestali in da ste zato toliko močnejši. In da se ne bo ponovila zgodba iz otroštva, ko ste jasno in glasno vedno pokazali, kako trpite …
Značilnost ljudi, ki so zboleli za rakom, je, da imajo izjemno sposobnost, da vse stiske in bolečine zatrejo, zadržijo v sebi ali celo izkrivljajo resničnost, samo da je vse videti lepo in prav. A dejstvo je, da se prav vsakič, ko zavračamo svoje iskreno čutenje, kaj šele, da bi ga izrazili, obnašamo kot človek, ki se ima za brezvrednega. Samoponižanje še okrepi zamero, ki se nato spremeni v sovraštvo – pa ne le do drugih, od katerih se počutite nesprejete, kar je seveda vaše subjektivno mnenje, temveč predvsem v sovraštvo do samega sebe, ker ste taki, kot ste.
POKAŽIMO SE SVETU
Rak se torej kaže pri posameznikih, ki pomanjkanja ljubezni ne morejo več zanikati ali zatreti. Vsaka bolezen je namreč le fizična manifestacija vsega, kar se v nas dogaja na psihološki ravni. Poleg tega so za raka značilne celice, ki se neskončno razmnožujejo, namesto da bi se ustavile, ko bi se morale, in lakomno žrejo sosednje zdrave celice – kar nazorno priča tudi o izgubi nadzora v vseh pogledih. In v kolesju sodobne družbe, med zahtevno službo in zapostavljeno družino, se je verjetno prav vsakdo že znašel v situaciji, ko se je počutil povsem nemočnega in z občutkom, da sam ne zmore vplivati na prav nič na tem božjem svetu ... da je brez nadzora, le navadna, usmiljenja vredna marioneta.
Mnogo ljudi rak prizadene zaradi značilnega čutenja sodobnega časa (tudi za večino tistih, ki se s to boleznijo še niso spoprijeli), da se nimamo radi takšni, kot smo. Ko pa se vzljubimo takšni, kot smo – in se v svoji pravi luči pokažemo tudi svetu, je verjetnost, da se nas polasti bolezen, vsekakor manjša.