Čustva

Denar in duhovnost z roko v roki – seveda!

Avtor: Katja Mihelčič - Kami

Dolgo časa sem živela v iluziji, da pomeni duhovnost delati dobro, biti pozitiven, biti boljši in pametnejši od ostalih …

Vprašanja o finančnem stanju v bližnji prihodnosti so pri vedeževalcih zastavljena pogosteje kot o zdravju ali ljubezni.
Foto: Dreamstime

Zaradi svojih prepričanj sem svoje delovanje omejila s številnimi idejami, ki naj bi po mojem mnenju predstavljale dobro. Ena izmed teh idej in omejitev je bilo prepričanje, da je denar slab in da ne sodi k mojemu duhovnemu delovanju. In tega sem se močno držala.
Menila sem, da si tega kot duhovno razvijajoča se oseba ne smem dovoliti.
Zavedati sem se začela, da vsakič, ko o nekem človeku menim, da je omejen in ozkogled, vidim sebe, svoje delovanje in svoje omejitve ter ozkogledost. Sama sem se večino časa posvečala raziskovanju drugačnih, alternativnih oblik delovanja, zdravljenja …
Vedno ko sem odkrila neko novo obliko, sem mislila, da sem sedaj našla pravo in bolj pozitivno možnost obstoja in delovanja. Ljudem sem hotela predstaviti svoja odkritja in spoznanja ter jim dokazati, da tista prejšnja, v katerih živijo, niso tako dobra oz. pravilna. Pogosto nisem mogla razumeti ljudi, ki teh »novih in boljših« delovanj niso hoteli sprejeti in so še kar naprej delovali v »starih« sistemih. Izkušanje moje lastne omejenosti in »starih sistemov« mi je odprlo povsem novo širino in nova obzorja.


Pohlepni prijatelj?
Tako sva na primer jaz in moj prijatelj na denar in delovanje gledala popolnoma različno. Mojemu prijatelju je denar pomenil zelo veliko. Zdelo se mi je, kot da se mu celoten svet vrti okoli denarja. Popolnoma vse je pogojeval z njim: svojo srečo, delovanje, zdravje .…
Menil je, da moraš obvezno najprej poskrbeti za svoj finančni položaj in si priskrbeti dovolj denarja, sicer ne boš nikoli srečen in boš v življenju prikrajšan za veliko lepega.
Jaz pa sem na denar gledala povsem drugače. Sprva v denarju sploh nisem videla nobenega pomena. Spomnim se tudi, da sem zaradi takšnega pogleda denar tudi izgubljala. Enkrat sem izgubila 10 tisoč tolarjev, ki so mi padli iz žepa, saj sem jih površno spravila vanj. Drugič pa sem 50 evrov kar pozabila v garderobi neke trgovine. Vrednosti in odnosa do denarja sem se resnično morala naučiti, vseeno pa je moj pogled na denar ostajal enak. Vedela sem, da denar ni nek posrednik za uresničenje želja. Prav tako sem vedela, da lahko stvari pridobim na številne načine. Zato tudi sreče, svobode in obilja nisem pogojevala z denarjem.
Svoj pogled sem ocenjevala kot pravilen in pozitiven, moj prijatelj pa se mi je zdel omejen in pohlepen. Menila sem, da je napačno njegovo stališče, da je denar središče sveta in delovanja.

Izkušnja biti
Nekega dne, ko sva se soočila glede najinih vidikov, se mi je končno zjasnilo. Moj vidik in pogled ni nič boljši niti slabši od vidika mojega prijatelja. Omejenost, ki jo vidim v njem, predstavlja moj omejeni pogled, saj nisem znala sprejeti njegovega vidika in tudi sama denarju nisem hotela priznati vrednosti. Če bi bilo po mojem, bi denar kar izbrisala iz življenja, saj se mi je zdel moteč dejavnik, vendar pa ničesar ne moremo izbrisati in izničiti. Vse samo obstaja. Noben obstoj nima samo ene plati (pozitivne oz. negativne), na podlagi katere bi lahko nato razvrščali, kaj je prav, da ostaja v naših življenjih, in kaj ne. V vsem je čudovita svetloba in sij naše biti. Tako sem prvič sama videla, da je tudi denar nekaj čudovitega. Pred tem pa sem ga zaznavala le kot nekaj slabega in omejujočega oz. nepotrebnega. Uspela sem videti, da predstavlja samo preprosto izbiro, skozi katero ljudje delujemo. Nikakor pa ni pogoj za čutenje obilja, temveč predstavlja le eno izmed možnosti. Tudi skozi vidik denarja se ljudje izkušamo – ne vrednotimo, AMPAK IZKUŠAMO! Ne glede na to, koliko denarja imamo, kako in za kaj ga uporabljamo, kako in na kakšen način pridemo do njega, gre vedno samo za izkušnjo in ne za vrednotenje. Eno in isto izkušnjo – izkušnjo sebe in svoje biti, kar lahko doživimo skozi vidik denarja ali po kateri koli drugi poti. Nobena izmed teh izbir pa ni boljša ali slabša, bolj pozitivna ali negativna, na višji ali nižji ravni … Le doživljamo jo drugače.
Dojela sem, da vsakič, ko želim dokazati, da je moj vidik pravilen, delujem zelo omejeno. Ko dovolim tudi ostalim vidikom, da obstajajo, jih ne poskušam izbrisati in jim dam enako vrednost kot svojemu pogledu - takrat se razširijo in odprejo neverjetna obzorja; začutim lahko celost in enost z vsem. Takrat se zlijem v eno. Takrat samo obstajam in sem eno z vsem in skozi vse.