Dobra karma
Čustva

Čustveno nezreli starši - tisti, z ranjenim notranjim otrokom

Alja Špiljak Avtor: Alja Špiljak, regresoterapevtka

Če so bili naši starši čustveno in miselno ali fizično odsotni, če so se bolj kakor z nami ukvarjali s sabo, če so bili neobčutljivi za naše potrebe, želje, če nas niso videli in slišali, je to v nas pustilo določene rane, čustvene travme, občutke zapuščenosti, zavrženosti, zavračanja, občutke, da nismo dovolj dobri.

starši
Foto: dreamstime

Morda se počutimo nevidne, dvomimo o sebi in svoji vrednosti, v sebi čutimo praznino, morda ne čutimo pravega smisla v življenju.

Rane iz otroštva nas lahko spremljajo vse življenje in močno vplivajo na naše življenje oziroma na vsa področja našega življenja, od našega odnosa do sebe, naših partnerskih in drugih odnosov do naše ustvarjalnosti, našega odnosa do dela, do ustvarjanja denarja, našega položaja v svetu in čisto fizičnega zdravja oziroma odsotnosti tega.
Žal veliko odraslih ljudi kljub odraslosti v letih nekako ne doseže prave čustvene zrelosti, kar se seveda prenese tudi na družino, ki si jo ustvarijo.
Čustveno zreli ljudje so empatični, občutljivi, zaznajo potrebe drugih ljudi in se nanje tudi ustrezno odzovejo. Njihova čustvena paleta je široka in zajema tako pozitivna kot tudi negativna čustva, značilno zanje je, da svoja čustva sproščeno sprejemajo, doživljajo in izražajo, da se počutijo udobno v svojih čustvih, da jih poznajo in razumejo in se zato tudi laže odločajo za intenzivnost nekega izraženega čustva. Niso ujetniki svojih čustev, ampak so se z njimi spoznali in jih udomačili, da tako rečem. Čustveno zrela oseba bo znala spodbujati tudi čutenje in izražanje čustev pri drugih, še posebno pri otrocih.

Znaki čustvene zrelosti
Čustveno zreli ljudje so tudi:
- zanesljivi,
- realistični – nekako objektivno sprejemajo vsakdanjo resničnost, ne bojujejo se z njo ali proti njej,
- ne jemljejo vsega osebno,
- so igrivi, radostni in se znajo smejati tudi na svoj račun,
- spoštujejo svoje meje in omejitve in enako spoštujejo tudi pri drugih ljudeh,
- znajo dajati in sprejemati,
- so občutljivi, znajo prisluhniti drugim in biti sočutni, so zmožni vživljanja v druge,
- so prilagodljivi, znajo sprejeti tudi stališča drugih ljudi in ravnati v najvišje dobro vseh vpletenih,
- cenijo človekovo individualnost
- so zdravo samokritični, sposobni spreminjanja
V njihovi družbi se ljudje dobro počutijo, ker je njihov odziv na druge ljudi iskren, spontan, ker pokažejo iskreno zanimanje za sočloveka. Ljudje smo na splošno radi v njihovi družbi, tudi zato, ker nam s svojo iskrenostjo, s tem, da so res takšni, kot so, dajejo občutek varnosti, zanesljivosti.

Mnoge izkušnje
Žal se vsi ne rodimo čustveno zrelim staršem. Kot terapevtka se velikokrat srečam z izpovedmi ljudmi, kot so: Nikoli me nihče v resnici ni imel rad, nikomur ni bilo mar zame, nihče me resnično ni videl, ne vem, kdo sem, ne vem, kako naj se imam rad(a) … Njihov notranji otrok je prizadet, poln ran, in s to ranjeno energijo delujejo v vsakdanjem življenju, skozi te rane dojemajo resničnost in odnose z drugimi ljudmi.
Moj namen ni kritizirati ali obsojati kogar koli. Vedeti je treba, da čustveno nezreli starši tudi sami nosijo v sebi rane iz otroštva ali iz preteklih življenj, karmične vzorce. Družina, ki si jo ustvarijo, je zanje tista celica, v kateri lahko izživijo in izrazijo neslišane potrebe in želje iz otroštva, je torej celica, v kateri se praviloma lahko uveljavi njihov notranji otrok na način, na katerega se sami kot otroci niso mogli ali smeli. Težava se pojavi, ko/če družina postane poligon zgolj za upoštevanje njihovih (otroških) želja, če njihov notranji otrok zraste čez vse meje in zagospodari s svojimi sebičnimi interesi, brez vsake samorefleksije in samokritičnosti, kar je značilno za majhne otroke, drugi pa postanejo igralci v njihovi igri in prevzemajo strogo določene vloge, vloge, ki jih seveda določijo starši z ranjenim notranjim otrokom.
Moja naloga terapevta je, da skupaj s svojimi klienti poiščemo vzroke za njihove težave, da se lahko začne odpravljanje teh vzrokov oziroma globinsko celjenje in zdravljenje na vseh ravneh. Po mojih izkušnjah zdravljenje enega družinskega člana ustvarja možnosti za pozitivne spremembe, odpravljanje globoko ukoreninjenih negativnih družinskih ali rodbinskih čustvenih in miselnih vzorcev in zdravljenje tudi drugih družinskih članov.

Znaki pomanjkanja čustvene zrelosti pri starših:
– pretirano ukvarjanje s sabo, na neki način vidijo samo sebe: so 'zvezde' v družini (jaz, jaz, jaz), pričakujejo ali ustvarjajo razmere v družini, ko se vse vrti le okoli njih, izmenjava mnenj jih v resnici ne zanima,
– ustvarjanje čustvenih dram, ekspresivno izražanje svojih čustev, ki pa ne dosegajo resnične globine, preigravanje vloge žrtve - nenehno spominjanje krivic še od otroštva naprej (ubogi jaz …); to močno vpliva na njihove otroke, da se nekako čutijo dolžni poskrbeti za starše, jih varovati, sebe dati v ozadje, potlačiti svoje potrebe …,
– njihovo čustvovanje je črno-belo, ni vmesnih nians in zmožnosti združevanja različnih čustev v neko harmonično celoto,
– bolj kakor na otrokovo notranje, čustveno življenje se osredotočijo zgolj na njegove fizične potrebe, ostajajo na ravni intelektualiziranja problemov, neosebnega odziva. Morda so celo ponosni nase, da so nekako neobčutljivi. Značilno je tudi, da so prepričani, da se jim ni treba spreminjati, prispevati k boljšemu ozračju v družini. Tipična izjava: Sem, kakšen sem, zdaj se pa res ne morem več spreminjati …
– nezmožnost, da bi se iskreno veselili z otrokom njegovih dosežkov, ampak, nasprotno, pogosto pobijajo njegovo iskreno veselje ob kakšnem dosežku, ideji z nasprotnimi argumenti v pomenu: ja, ampak …,
– pričakovanje, da otrok nekako bere njihove misli, da sam od sebe ve, kaj potrebujejo v določenem trenutku, hkrati pa si ne pustijo blizu, če jim otrok pride nasproti,
– ne opravičijo se otroku, če ga prizadenejo ali mu naredijo krivico, in se tudi ne trudijo, da bi izboljšali skrhan odnos, ampak pričakujejo, da bo to naredil njihov otrok,
– v družini z več otroki takšni starši ponavadi tudi izberejo svojega ljubljenca (ta vloga se lahko tudi prenaša z otroka na otroka) in tako ustvarjajo konfliktne odnose med otroki, nezdrava dinamika med brati in sestrami jim omogoča, da laže nadzorujejo vsakega posebej,
– otroka, ki jim značajsko ni podoben, ki izraža svojo avtentično osebnost in potrebo po sledenju svojim željam, svojemu življenjskemu poslanstvu, nekako izločijo iz svojega družinskega kroga, češ da je z njim nekaj narobe, ali da ni privržen družini, ali da je izdal starše …


Alja Špiljak

Alja Špiljak

regresoterapevtka

Je regresoterapevtka, pri čemer se je še posebno usmerila v izvajanje karmične 5D regresoterapije, ki je njeno najljubše področje, kar zadeva terapevtsko delo. Terapije, ki jih izvaja, so še zlata 5D terapija, skalarpranska terapija in zdravljenje s pomočjo energijskih uvidov, jasnovidnostjo.

Videnja jo spremljajo od majhnega, a se ji niso zdela nič posebnega, saj so vsi v njeni družini na neki način jasnovidni in je kot otrok mislila, da je tako z vsemi ljudmi.

Za sabo ima tudi osem let študija psihologije v okviru izobraževanja za poklic učiteljice, pred približno 15 leti pa je postala učenka šole misterijev s sedežem v Ameriki in Avstraliji ter za dolgo časa opustila vse knjige, vso napisano modrost, iskala je neposredno izkušnjo.

Zase pravi, da je predvsem radovedna in da se najraje od vsega uči. In smeje. Pri ljudeh ima najraje humor, najbolj pa ceni avtentičnost, iskrenost, pripadnost svoji življenjski poti.